DRUŽBENE TEME

Odloži kozarec, pa bo – ali zakaj je to nasvet, ki ne učinkuje

V pogovorih o zasvojenosti z alkoholom pogosto slišim: “Naj tisti, ki ima težave z alkoholom, preprosto neha piti, pa je težava rešena. Saj to pa res ni težko. Ali pač?”

Se spomnite, kako se počutite, ko vaše telo hrepeni po sladkem? Ko bi kar odhiteli v trgovino po polkilogramsko čokolado in jo v hipu pojedli? Ali pa občutek, ko se sprehajate po poletni vročini in komaj čakate, da pridete do mrzle vode, in si živo predstavljate, kako bo, ko boste nagnili kozarec in vam bo vsa osvežilna stekla po grlu? Si predstavljate? Pa zdaj pomnožite ta občutek s sto, s tisoč, pa si boste morda lahko predstavljali, kako močna potreba žene osebo, ki ima težave z alkoholom, v njegov ponovni objem. Ker je želja tako zelo silna, da to ni več samo želja, ampak potreba. To ni več samo hrepenenje, ki ga uresničimo ali pa tudi ne, ampak gre za pravo hlepenje, stanje, ko človek misli, da ne bo preživel, če ne bo spil vsaj kapljice alkohola.

O tem govorimo pri zasvojenosti. O goli nuji, o goli potrebi, ki zasenči vse osnovne potrebe, ki jih mora človek zadovoljiti, da preživi. Hrana? Pijača? Zrak? Odnosi? Bližnji? O čem govoriš, bo vprašal zasvojeni, jaz potrebujem samo alkohol. Samo to. Ta »samo to« pa uničuje zasvojenega, njegovo fizično in psihično zdravje, uničuje njegove bližnje in razžira vse, kar je okrog njega.

Kaj je zasvojenost in kako nastane?

V ljudeh je še vedno živa misel, da je zasvojenost izbira posameznika. Da lahko tako preprosto, kot je začel piti (ali zlorabljati drogo, ali kockati, ali …), s tem vedenjem tudi preneha. Ko bi bilo tako preprosto, ljudje ne bi imeli težav z zasvojenostjo. Lahko bi se preprosto odločili in prenehali piti, zlorabljati droge, kockati, kompulzivno nakupovati in še in še. Zato pravim, da je ideja o zasvojenosti kot navadi in preprosti izbiri mit, v katerega ljudje danes, ko je znanost tako napredovala, ne bi smeli več verjeti. Danes vemo, da je zasvojenost bolezen možganov.

Pri njej ima največjo vlogo nevrotransmiter oziroma hormon dopamin. Njegovo vlogo pri zasvojenosti znanstveniki tudi najbolj poudarjajo. V možganih se pri tvorjenju zasvojenosti dogajajo tudi drugi procesi, v katere so vpleteni različni deli naših možganov, vendar naj bo za prvo razlago to dovolj.

Zakaj pravzaprav gre? Dopaminu nekateri pravijo tudi hormon sreče. Njegov učinek občutimo, ko naredimo nekaj dobrega oz. ga kot takšnega ocenijo naši možgani. Posledično si želimo to vedenje znova in znova ponavljati. Možgani sami proizvajajo določeno količino dopamina, zviša se, ko smo spolno aktivni, ko tečemo, ko jemo, ko nekaj spijemo … A če ga začnemo redno umetno proizvajati z vnosom kemične snovi, ga možgani, ki so varčni in ne opravljajo nenujnih procesov, prenehajo proizvajati v količini, ki bi nas zadovoljila. Kolikor več kemije vnesemo vanje, toliko manj ga proizvedejo sami. Takrat se pri zasvojenem pojavi tisto nevzdržno hlepenje po snovi. Seveda se to ne zgodi čez noč, traja lahko leta in leta, preden se zasvojenost razvije. Možgani se dolgo upirajo, a pozneje se preprosto nehajo truditi in se »vdajo v usodo«.

Alkohol pomirja razburkana čustvena stanja, umiri nas, ko smo nervozni, prestrašeni, pomaga nam splavati iz depresivnih in tesnobnih stanj, daje nam pogum, ko nečesa ne zmoremo ali se nam to samo zdi … Z njim rešujemo tisto, kar bi pravzaprav morali reševati s človeško bližino, z odnosi in pogovori. A nekateri se svojih vzburjenih čustvenih stanj niso naučili primerno reševati, ker morda prihajajo iz družin, v katerih so težave prav tako reševali z alkoholom. Morda so bili v otroštvu zanemarjeni, morda so jih spolno ali fizično zlorabili. Morda so sicer imeli vse, zaradu pomanjkanja čustvene bližine starša, ki bi mu pomagal uravnavati ta vznemirjajoča občutja, pa so se naučili reševati težave z alkoholom.

Ko je bila taka oseba vznemirjena, živčna ali žalostna, je nekaj spila in takoj začutila olajšanje, umirjenost telesa, čustva niso bila tako močna kot prej in vse skupaj je bilo vzdržno. Ob ponovnih pojavih vznemirjenja je znova segla po kozarcu. In spet in spet in znova in znova … Dokler količina alkohola ni več dosegala ravni dopamina, ki so ga povzročili prvi kozarčki. Za enako raven dopaminskega vzburjenja je bilo potrebno več in več alkohola. Temu pravimo toleranca, človek potrebuje vedno večje količine alkohola za enak nivo dopamina, enak nivo udobja.

Človek ne pije več, ker bi mu bilo to tako zelo všeč, ampak ker telo to zahteva, možgani sprejmejo alkohol kot nekaj, kar nujno potrebujejo za svoje preživetje. Postavijo ga na prvo mesto, pred hrano, pijačo, spolnost, odnose … Običajne stvari, ki so ga prej razveseljevale, mu ne pomenijo ničesar. Če je rad tekel, tega ne počne več, če se je rad družil s svojo družino, mu ta zdaj ne pomeni več ničesar, če je rad bral, zdaj gleda knjige z odporom. Alkohol je postal središče njegovega življenja. Nihče mu ga ne more odvzeti. Če mu ga kdo poskuša, se zanj bori do konca.

Nihče ne spije prvega kozarčka z namenom, da bi postal odvisnik, nihče niti ne pomisli na to. Za tem kozarčkom se skrivajo različne zgodbe, tragedije ali krivice, s katerimi se ni znal ali zmogel soočiti drugače. Alkohol je bil v njegov rešitelj, njegov tolažnik, a ko je počasi drsel v zasvojenost, je postal njegova poguba.

Zadnjič mi je omenila gospa, zdravljenka od alkohola, da je alkohol zver, ki te požre celega. Zgrabi te v svoje kremplje in te ne izpusti. Včasih imaš občutek, da nisi več človek, ampak si postal enak tej zveri, ki jo vlivaš vase. Postaneš neusmiljen, delaš krivice, škodiš sebi in drugim, ne oziraš se na nikogar, kajti zate je pomemben edino tvoj zvesti prijatelj alkohol. S teboj je povsod, brez njega te ni. Spremlja te na vseh zabavah (če še hodiš nanje), v službi (če jo še imaš), k staršem na obisk (če sploh še skrivaš/ali pa si že začel skrivati pred njimi), imaš ga v spalnici, če se slučajno ponoči zbudiš in ne moreš več zaspati (če sploh lahko zaspiš brez njega) … Skratka, ni kraja, kamor bi šel brez njega, ni trenutka, ko ne bi mislil nanj, in ni osebe, ki bi ti lahko preusmerila misli stran. Tako zelo je hudo.

Vsi zasvojenci svojo zasvojenost navadno zanikajo. Vsakdo je namreč prepričan, da še vedno obvladuje svoje pitje, da ga ima pod nadzorom. Vsakdo je tudi prepričan, da lahko jutri neha. In res, velikokrat obljubi, da bo »jutri« nehal, in to trdno verjame. A kaj, ko ga telo že naslednji dan izda, ga odnese in spodnese. Zato toliko prelomljenih obljub, prepirov, joka, žalosti, uničenih družin. Ker nadzora ni več. Ker preprosto ne gre več, ker ne zna več iz začaranega kroga, ampak se vedno hitreje vrti v njem, dokler ga ta ne izvrže, vrže na tla.

Se sploh da kaj narediti?

Vse to pa nikakor ne pomeni, da je vsega kar konec. Da zasvojeni ne more prenehati piti, da je do konca življenja obsojen na alkohol. Kakor se možgani nečesa naučijo, tako se lahko tega »odučijo«, ker so plastični in se lahko učijo novih stvari do konca življenja. Kakor so se leta in leta učili piti in preživeti s pomočjo alkohola, tako se bodo morali naučiti živeti brez te »bergle«. Vendar pot do prenehanja pitja ni lahka in preprosta. Telo, naše svetišče, spomin vsega, kar se nam je zgodilo, si zapomni prav vse. Zapomnilo si je tudi vsak kozarček »odrešitve«, vsako uteho, ki mu jo je alkohol ponudil, vsako stanje, ki mu ga je alkohol pomagal odpraviti ali popraviti. Zato vedno znova opozarja in kliče po istem načinu odrešitve. Če človek ni pozoren, ga lahko v hipu spodnese. Kljub trdni in močni volji, kljub vztrajnosti in kljub vedenju, kaj se bo zgodilo, če naredi prvi požirek.

Prav tu se skriva past. Zasvojeni žal nikoli več ne more piti zmerno. Lahko poskusi in celo nekaj časa zdrži, a bo alkohol vedno močnejši, v tej partiji bo zasvojeni vedno izgubil. Pomembno je, da posameznik, ki se je odločil prenehati s pitjem, spremeni svoje življenje, najde nove aktivnosti, bere knjige, je fizično aktiven, predvsem pa je pomembno, da vse to in še kaj počne v (novih) odnosih.

Relacijski terapevti pravimo, da je zasvojenost krik po odnosu. Zasvojeni se ni mogel predati resničnemu odnosu, saj mu je predstavljal preveč nevarnosti in strahu. Raje je izbral odnos z alkoholom. Največje rane, bolečine in največji strahovi pa se rodijo ravno v odnosu, zato je tudi zdravljenje potrebno začeti tam – v odnosu. Alkohol namreč ni vzrok bolezni, je samo simptom vsega, česar ni mogel sprejeti, prepoznati. Alkohol je samo ubijalec notranjega stanja zasvojenega, ubijalec pristnega jaza, ki se je obdal s številnimi oklepi, da se človek niti sam ne pozna več. Če se je kdaj sploh zares poznal.

Tukaj je potrebno začeti z delom. Odkriti, kaj je posamezniku pomenil alkohol. Je bil v pomoč pri pozabi zlorabe? Je bil v pomoč pri pozabi zavrženosti? Neljubljenosti? Nevrednosti? Slabe samopodobe? Mu je dajal moč, da je lahko deloval, se izpostavil pred drugimi? Je fanta in pozneje moškega opogumil, da je pristopil k ženski? Je dal dekletu in pozneje ženski boljšo samopodobo, občutek vrednosti? Ji je dajal moč, da je dovolila pristopiti
fantu, moškemu? Kaj je alkohol prikril, skril, kaj je bilo tako močno, da je človeka pahnilo v objem alkohola? Kje se ni znašel? Kje se je izgubil? Kje je tisti začetek njegove poti navzdol?

Marsikdo bo najbrž rekel, da tudi sam ni imel lahkega življenja, pa ni postal zasvojen, da to so samo izgovori šibkih ljudi, ki so izbrali lažjo pot. A ne gre za opravičevanje. Preprosto se moramo seznaniti s pomenom zasvojenosti. Spoznati, da to ni nekaj, kar se da v sekundi odpraviti, da ni svobodna odločitev, kot si pogosto predstavljamo, temveč je nekaj, kar je posamezniku pomagalo pri preživetju. Vsak zasvojeni se lahko vedno odloči prenehati s pitjem. Vsak ima usodo v svojih rokah. Rada bi samo, da začnemo razumeti, kako veliko moč mora imeti človek, da preneha piti. Da premaga svoje možgane, svoje telo. Da prekine ustaljene vzorce in spet začne živeti dostojanstveno življenje. Da nehamo z obsojanjem in pričnemo na zasvojene gledati s sočutjem. So samo ljudje, ki so izbrali pot preživetja, pot, ki je kruta in nikakor ne lahka, kot se zdi na prvi pogled.

V Sloveniji je zasvojenost z alkoholom velika težava, ki se je marsikdo med nami premalo zaveda. Z razumevanjem
njenega pomena in razsežnosti lahko začnemo ukrepati pravočasno. Svojim zanamcem lahko pokažemo drugačno pot reševanja težav. Morda se bomo začeli zavedati, da so za otroke in odrasle pomembni pristni odnosi. Odnosi, v katerih lahko govorimo o svojih bolečinah, čustvih, v katerih smo lahko, kar smo, pristni, brez mask in zidov, ki jim na vrh za piko na i dodamo še alkohol. In morda bomo enkrat zmožni osnovnega človeškega sočutja do osebe v stiski.

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapevtka
www.andrejatasic.si