ZDRAVJE

“Oče in sin, ki se komaj pogovarjata, se pod vodo držita za roke. Neprecenljivo!”

Piran, 30. avgust 2017
Pred potapljaškim centrom na piranski Punti sem se prikazala ob dogovorjenem času. Na Maticevo povabilo, naj si pridem ogledat potek teambuildinga, ene od aktivnosti, ki jo organizirajo v centru, sem se odzvala skeptično. Potapljanje mi namreč nikoli ni bilo blizu. Ob misli na vso tisto opremo na sebi, s katero bi se kot “terminator” pomikala proti vodi, če bi mi sploh uspelo priti do nje, na dihanje s tisto ogromno kovinsko zadevo v ustih in na tisti svet, kjer ne moreš niti normalno govoriti niti se premikati, me je kvečjemu preplavil strah. A ko sem po uri čakanja končno dočakala prihod skupine mentoric iz zavoda Bob iz Ljubljane, ki so tisti dan prvič vse to preizkusile, sem čisto zares pomislila, da je strah pred neznanim zameglil mojo predstavo. Punce so namreč kljub tisti čudaški potapljaški obleki žarele od sreče, na njihovih obrazih je bilo videti ogromne nasmehe in velike svetleče oči, še govoriti se jim je zdelo odveč, ker je ja bilo vse jasno. Izkušnja je bila čudovita.

Foto: Potapljaška ekipa pred potapljaškim centrom v Piranu

Nasmejani obrazi in občutki sreče po prvem potopu so tisto, kar Matica Munca, psihologa in navdušenega potapljača, vedno znova razveseli in utrdi v prepričanju, da se je prav odločil, ko je sprejel povabilo Predraga Ljubotine, direktorja Inštituta za potapljanje in podvodne aktivnosti (IPPA), za sodelovanje pri izvedbi projekta terapevstkega potapljanja. Sam se je z njim srečal že kakšno desetletje nazaj, Predrag pa je takratno osnovno idejo združevanja potapljanja in dela s “problematičnimi” mladimi, nadgradil z uporabo potapljanja kot enega izmed orodij v programu klasičnega teambuildinga, predvsem pa ga je prepričal z dokaj unikatno in skorajda revolucionarno idejo o družinskem team-buildingu, ki je v tovrstni obliki najbrž edinstven na svetu.

Tako teambuildinge za podjetja kot družine opravljajo v Piranu že drugo sezono. Po besedah Munca je bistvo prvih v tem, da ne gre za tiste standardne, kot jih poznamo, temveč je poudarek na svetovalnem delu. Potapljanje je samo zabavna aktivnost, ki pa ima simbolični pomen – kako pomembno je sodelovati. Najpomembnejšo vlogo imajo delavnice, ki se dogajajo v učilnicah in so povezane s komunikacijo, odnosi ter motivacijo. Teorija in nato praksa, torej. Pravi teambuilding se začne s srečanjem, kjer se vsi skupaj dogovorijo, kaj želi tim doseči, v Piranu sledi nadgradnja, njena uspešna izvedba pa se nadaljuje z analizo točk, o katerih so se pogovarjali na začetku.

“V Sloveniji se teambuildingi organizirajo kot nekakšni športni dnevi, ekipo peljejo na neko športno aktivnost, po njej sledi pijača in odhod domov. V resnici morajo biti nujno povezani s tem, kar skupina počne. S Predragom zaznavava težave v komunikaciji, pojavljajo se trenja ter konflikti med nadrejenimi in podrejenimi, osebne zamere, velikokrat pa gre za šibko motivacijo, ker so premalo plačani ali preobremenjeni. To so teme, ki se jih dotaknemo s potapljanjem, ko pod vodo simbolično prikažemo, kako pomembni so povezanost, komunikacija, medsebojno spoštovanje in enakovrednost. Bistvo je torej, da ni hierarhije, ker nas ta ubija. Velikokrat namreč nadrejeni ugotovijo, da pod vodo ne morejo “igrati šefa”, ker so lahko tam najslabši, nasprotno pa je lahko podrejeni, ki je praviloma ves čas pod pritiskom, bolj športni tip in zato boljši. Razmere se torej kar naenkrat obrnejo, “ je o dogajanju pri potapljanju povedal Munc.

Posebno poglavje tako enih kot drugih teambuildingov predstavlja komunikacija. Ta dobi pod vodo povsem drugačne razsežnosti, kot smo jih vajeni.

“Pod vodo ne moremo govoriti, sporazumevati se moramo s potapljaškimi znaki. Spoznamo, kako pomembna je natančna komunikacija. Spodaj ni prostora za “mumbo-jumbo”, ampak samo za vprašanje z znakom, ki mu sledi odgovor z znakom. Brez nepomembnih dodatkov. Na suhem govorimo o stvareh, ki sploh niso pomembne, gre za balast, ki odvzema učinkovitost. Komunikacija mora biti natančna, spoštljiva in direktna, poleg tega takoj na začetku povemo, da se potapljači med seboj tikamo, ker smo neka tovarišija,” je Munc opisal posebnosti podvodnega sporazumevanja.

Pomanjkanje pristnih in iskrenih pogovorov ali celo popolna odsotnost komunikacije sta najbolj razširjeni težavi tudi v družinah, zaradi katerih so odnosi med člani ujeti v začaranem krogu neuspelih poskusov preseganja ustaljenih, togih vzorcev. V IPPA poudarjajo, da se med potapljanjem ni mogoče pretvarjati, komunikacija pa je nujna. Neposredna in iskrena. Takšna naj bi bila tudi nad vodo, zato je cilj terapevtskega potapljanja vzorce komunikacije iz vodnih globin prenesti na kopno, v vsakdanje življenje. Kot pravi Munc, je pogosta težava družin porušen odnos med najstnikom in enim od staršev, zato ju navadno določijo za potapljaški par, kar pomeni, da morata sodelovati.

“Oče in sin, ki se komaj pogovarjata, morata spodaj komunicirati, se po možnosti – to videti je neprecenljiva izkušnja -, držati za roke, da ju valovi ne odnesejo, se na splošno več dotikati, predvsem pa gledati. Ko pridemo ven, njuno pozornost nemudoma usmerimo na obujanje dogodkov pod vodo. Poudarimo, da onadva ne govorita, spodaj pa se je očitno nekaj zgodilo. Poskušamo ujeti ta trenutek dobrega počutja, ko sta še malo pod adrenalinom, in ga prenesti na njun odnos na suhem. To se praviloma zgodi, ko se dela kontinuirano, se pa eni seveda odločijo za nadaljevanje, drugi pa so z nami en dan in nič več. Pravi učinek je, če delaš kontinuirano,” je Matic z navdušenostjo pripovedoval o učinkih družinskega potapljanja.

Dodal je, da so pri družinskem potapljanju navadno boljši otroci, saj imajo mlajša telesa, so bolj gibljivi, hitreje se učijo in so bolj fleksibilni, starši pa imajo težave.

“Po zaključku to tudi izpostavimo in pohvalimo otroke, kar mnogim staršem ni všeč. Pred tem so namreč govorili, kako jim ne gre v šoli, so leni in podobno, mi pa smo jih pohvalili, ker so bili dobri. Starši tega ne marajo, ker so vajeni, da jih je treba kritizirati. S Predragom sva zelo direktna, odkrita, poveva jasno, nič ne slepomišiva. Za nekatere starše je to zelo huda preizkušnja, ker jim gre v življenju vse dobro, potem pa se soočijo z aktivnostjo, ki jim povzroča težave. ,” je povzel odzive družine.

Na srečo pa so tudi primeri, ko starši sami povedo, da jim ni šlo, kar je zelo dobra izkušnja za otroke. Vidijo namreč, da tudi staršem ne gre vedno dobro, še več, gre jim slabo, medtem ko oni blestijo. Če to izkušnjo prenesejo na vsakdanje življenje, lahko vpliva na izboljšanje samopodobe in povečanje zaupanja v svoje sposobnosti, pa tudi družinska dinamika se spremeni.

Matic predlaga potapljanje kot nadgradnjo terapije tudi svojim klientom, s katerimi dela že dlje časa. Takrat se z inštruktorjem potapljata le onadva, uporablja pa se pri različnih strahovih in aksioznosti.

“Pri potapljanju gre tudi za simboliko premagovanja strahu. Premagati moraš strah pred težko opremo, pred povsem drugačnim načinom dihanja pod vodo, ves čas moraš imeti nekaj v ustih, vse to ni običajno, je korak čez stopnjo, do katere se počutiš varnega, korak v neznano okolje. Če ga narediš, je to velik uspeh, ki vpliva na samozavest in prihodnje spoprijemanje s težavami,” je povedal.

Foto: Priprave na potop

Sicer pa je po besedah potapljačev potapljanje aktivnost, ki zagotavlja užitek. V človeku sproža adrenalin, in če premagaš strah, je užitek izjemen.

“Ljudje pridejo iz vode nasmejani in zadovoljni. Trajanje tega občutka pa je različno. Nekatere je to tako zaznamovalo, da so to izkušnjo ponotranjili, nekatere pa je žal držalo dve uri, potem pa so zelo hitro spet bili v starih tirnicah,” je dodal Matic.

Matic pa ni edini, ki je zaslužen za vse uspešne potope na Punti, Sam je poudaril, da gre za ekipni uspeh, posebej pa je srečen, da ima Marjana, najboljšega inštruktorja, kar jih pozna. Njegov način, kako pripravi ljudi na potapljanje, in njegova dojemljivost za najrazličnejše strahove in zadržke, so edinstveni, je prepričan.

Marjan Makuc je inštruktor že osemnajst let, v IPPA pa vodi celoten program potapljanja.

“Ker gre večinoma za ljudi, ki niso potapljači in se bodo potapljali prvič, jim pred potopom prikažemo določene obvezne vaje. Sam potop pa je sestavljen iz dveh delov. Prvi del vključuje vaje v nizki vodi in plavanje. Ko se naučimo plavanja in gibanja ter se v opremi dobro počutimo, nadaljujemo s pravim potopom, maksimalna globina pa je lahko 12 metrov,” je Marjan opisal potek spoznavnega potopa.

Po njegovih izkušnjah ni nekega pravila, po katerem bi določena skupina ljudi imela več oziroma manj težav s potopom. Ker je potapljanje za vsakogar nekaj povsem novega, nekateri pač potrebujejo več časa, drugi pa manj. Tako kot Matic tudi on poudari, da je v Piranu najlepši krajinski park daleč naokrog, saj je življenje v njem zelo pestro, na enem potopu lahko vidiš od 300 do 400 rib, tu živijo špari, fraterci, jastogi, hobotnice, ugorji …

“Vsi, ki se potapljajo v Piranu, pridejo iz vode pozitivno presenečeni. Vidimo lahko večino flore in favne, značilne za Jadransko morje. Edina slabost je pogosta slabša vidljivost, a na srečo se je v zadnjih letih močno izboljšala. Zaradi plitvosti je za naše morje značilno tudi veliko večje nihanje v temperaturi, morje se v poletnem času občutno bolj segreje, v zimskem pa ohladi. Tako se pozimi pojavijo tudi kakšne živalske vrste, ki jim ustreza bolj hladna voda, poleti pa toplejša,”je o lepotah podvodnega življenja povedal Marjan.

Na vprašanje, kako vzdržuje potrpežljivost, ki je ena izmed glavnih značilnosti, nujnih za delo z ljudmi, ki se soočajo z nesigurnostjo, strahovi, dvomi, se je odzval z nasmehom.

“Pod vodo se hvala bogu ne moremo pogovarjati, zato je tudi v kakšnih neljubih trenutkih, ko bi morda intenzivno reagiral, dovolj časa, da se ohladimo, preden nadaljujemo. Že tako poteka spodaj vse bolj počasi. Potrebno je mirno dihati, se počasi premikati, tudi morebitna agresivna čustva se umirijo. Potapljanje je neka vrsta meditacije, že to, da se znajdemo brez telefona, tablice, interneta, je velika sprostitev,” je zaključil.

Medtem sta bili mentorici Simona in Andreja že pripravljeni na ponovni potop, ostale punce pa so skoraj enoglasno izjavile, da je bila izkušnja fantastična.

“Najprej smo nameravale priti z udeleženci, a smo zaradi premajhnega zanimanja izlet prestavili. Pa smo prišle s sodelavkami na eno tako neformalno druženje,” je razložila pedagoginja.

“Izkušnja je bila super, sodelavki sta prišli iz vode zelo navdušeni, z neko novo izkušnjo, dejanske učinke na ekipo pa bomo najbrž videle šele ob vrnitvi na delovno mesto, ampak mislimo, da bodo pozitivne. Njiju je zagotovo bolj povezalo, že zaradi skupne izkušnje, bomo videli, kako bo to vplivalo na dinamiko skupine, ker bosta bolj povezani od nas,” je timsko potapljanje analizirala druga.

“Midve sva že načrtovali, da se moramo začeti bolj kregati, da bomo ja šle še enkrat. No, najprej bomo pokazale dober učinek team-buildinga, čez nekaj časa pa začnemo z zapleti,” je v smehu povedala Neja.

Očitno terapevtsko potapljanje res deluje. Ne nazadnje se pod vodo, kot je poudaril naš potapljaški psiholog, prebudi naš spomin na čas, ko smo popolnoma svobodni lebdeli v maternici.

Povezane vsebine:

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti

Z Živo knjižnico do strpnejše družbe

Nataša Fajon