TURIZEM

»Obisk parka presega pričakovanja«

Park vojaške zgodovine je muzejsko in doživljajsko središče, ki nastaja na območju starih italijanskih kasarn v Pivki. Osnovni cilj projekta je na podlagi bogate vojaškozgodovinske dediščine tega območja osnovati razgibano turistično središče, ki je namenjeno izobraževanju, raziskovanju in izjemnim doživetjem. Park vojaške zgodovine je rezultat močne volje ljubiteljev vojaškozgodovinske zapuščine v občini Pivka in na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije ter občinske uprave v Pivki, ki je v svoji vojaški dediščini prepoznala velik razvojni potencial. Pogovarjali smo se z direktorjem Parka vojaške zgodovine mag. Jankom Boštjančičem.

Stare pivške vojašnice pred začetkom projekta leta 2004

V lanskem letu je park obeležil deseto obletnico delovanja. Od kod je prišla ideja za odprtje parka in kako ste se lotili prvih aktivnosti za pridobitev muzejskih predmetov?

V Pivki smo že dlje časa razmišljali o izkoriščanju vojaškozgodovinske dediščine za razvoj turizma. Območje Pivške kotline je strateško pomembno področje in posledično hrani bogato vojaškozgodovinsko dediščino. Iskali smo način, kako bi nam uspelo to dediščino ohraniti in izkoristiti za turizem. Treba je tudi vedeti, da ima Pivka ugodno turistično lego, saj so v bližini Postojnska jama, Predjamski grad, Škocjanske jame in Lipica. Skozi Pivko poteka tudi magistralna cesta proti Kvarnerju, tako da gre tudi za zelo prometno lego. Kljub temu pred 10 leti v Pivki še nismo mogli govoriti o kakšnem resnem turizmu. Včasih se pošalimo, da smo pred Parkom vojaške zgodovine imeli v Pivki od turizma le gnečo na cesti. Sam sem bil v tistih letih direktor občinske uprave v Pivki in spominjam se, kako vztrajno smo iskali priložnosti za turistični preboj.

Odločilna iskrica je preskočila 9. maja 2004, ob občinskem prazniku, ko je na obisk na občino prišel takratni poveljnik pivške vojašnice. V pogovoru ob kavi je izpostavil problem uničevanja odpisanih oklepnih sredstev. Poudaril je, da gre za izjemno dediščino, ki sodi v muzej in ne na odpad. Takrat se je začelo.

Za razvoj projekta je bila v bistvu odločilna skrb občine, kaj bo s kompleksom starih pivških vojašnic. Gre za arhitekturno mogočen kompleks, ki predstavlja pomembno dediščino območja. V začetku 30. let 20. stoletja je vojašnico zgradila Kraljevina Italija kot del utrjevanja svoje vzhodne meje. Vojašnico so za Italijani zasedli Nemci, zatem pa jugoslovanska vojska, ki je tu ostala do odhoda iz Slovenije v oktobru 1991.

Kompleks je bil v poznejših letih popolnoma uničen, saj po letu 1991 Slovenska vojska teh objektov, razen za urjenje bojevanja v urbanem okolju, ni uporabljala. Bil je tudi predmet plenjenja, saj je bilo iz kompleksa pokradeno vse, kar se je dalo prodati in kar je imelo kakšno uporabno vrednost. V kompleksu ni bilo cele šipe, po objektih je raslo grmovje, strehe so se vdrle. Prva razmišljanja lokalne skupnosti so sicer šla v smeri preureditve kompleksa v obrtno cono, vendar je bilo območje zaradi konfiguracije terena in arhitekture objektov za to neprimerno. Na nek način je stara vojašnica čakala na naš muzej. Septembra 2004 je Občina Pivka z Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije podpisala pogodbo o formiranju zbirke oklepnih in artilerijskih sredstev v Pivki. Sledila je priprava dokumentacije in vsega potrebnega, po pridobitvi gradbenega dovoljenja so se začela obnovitvena dela in septembra 2006 je bil že odprt prvi paviljon.

Odprtje prvega paviljona štejemo za rojstvo Parka vojaške zgodovine in tako smo lanskega septembra res proslavili njegov/naš deseti rojstni dan. Ko gledam slike iz obdobja, ko smo začeli, se sprašujem, od kod predrznost in pogum, da smo se takrat lotili tega projekta. Na srečo smo v naslednjih letih pridobili evropski denar, kar je pomenilo, da se je projekt lahko razvijal naprej, dejansko hitreje, kot smo predvidevali.

Utrinek z letošnjega festivala vojaške zgodovine./h5>

V vaših zbirkah najdemo najrazličnejše zelo zanimive predmete, ki so nekoč vzbujali strah in trepet, danes pa pomenijo pomembno dediščino. Vaša zbirka je res široko zasnovana, po pestrosti je zagotovo v samem vrhu v Evropi?

Veliko ljudi po Sloveniji nas pozna kot tankovski muzej. V prvih letih so res bili tanki naši glavni eksponati. Gre za nekakšne dinozavre, ki jih načeloma v vsakdanjem življenju več ne srečujemo in so zato toliko bolj zanimivi. Pripomniti velja, da ima Slovenija kot del nekdanje Jugoslavije izjemno bogato tankovsko zbirko, saj najdemo v njej tako tanke vzhodne, sovjetske provenience kot ameriške tanke in druga oklepna sredstva, ki so v Jugoslavijo prišla z ameriško vojaško pomočjo v 50. letih 20. stoletja.

Leta 2011 je v Park kot donacija Črne Gore prišla podmornica P-913 Zeta, ki je bila še isto leto obnovljena in pripravljena za ogled notranjosti. Podmornica velja za naš najatraktivnejši eksponat, ki navdušuje množico obiskovalcev. Dejansko je prihod podmornice s spektakularnim prevozom predstavljal prvo večjo prelomnico v razvoju parka. S podmornico se je prepoznavnost našega muzeja v slovenskem prostoru bistveno povečala in tudi obisk se nam je takrat skoraj podvojil.

V naslednjih letih so se v zbirko vključila letala (Thunderjet, Sabre, Mig-21, Orel/Vultur, Sokol), hlikopter Gazela z zgodbo iz vojne ’91, zanimivi artilerijski kosi (Long Tom, Flak 88 …) in veliko različnih oklepnih vozil. Bogastvo muzejske zbirke se je še okrepilo s serijo uspešnih zamenjav muzejskih eksponatov z drugimi muzeji in zbiralci širom Evrope, ki jih je izvedel Vojaški muzej Slovenske vojske. K pestrosti muzejske zbirke veliko prispevajo tudi druga vozila in oprema, povezana z našo vojaško zgodovino. Velik izziv je bila pridobitev nemške vojaške parne lokomotive, ki je več let ležala na stranskem tiru železniške postaje v Štanjelu. V začetku maja 2016 smo jo s pomočjo Slovenskih železnic privlekli do Pivke, potem pa v naslednjih dneh s pomočjo našega glavnega donatorja – podjetja CEM-TIR – in s pomočjo podjetja DVIG prepeljali v park.

Nemudoma smo se lotili projekta obnove tega izjemnega eksponata. Lokomotiva namreč ni zanimiva samo zato, ker je bila narejena med vojno in je služila vojaškim transportom, marveč tudi zato, ker je vlekla tovore po železnici še desetletja po vojni in ker je prav ta naša lokomotiva aprila 1978 s slavnostno vožnjo od Ljubljane do Postojne zaključila obdobje parne vleke na glavnih slovenskih progah. Obnovljeni lokomotivi sta bila letos dodana še dva vagona iz druge svetovne vojne, tako da skupaj tvorijo muzejsko predstavitev nemške vojaške železniške kompozicije.

Seveda pa v Parku vojaške zgodovine ne razstavljamo samo vozil. Veliko pozornost namenjamo tudi drugim razstavam. Posebej bi rad izpostavil razstavo o lokostrelstvu, kjer predstavljamo razvoj loka v času in prostoru. S to stalno razstavo smo bistveno podaljšali časovno komponento zbirk v našem muzeju, saj v razstavi npr. gostimo tudi kamenodobni lok, star 5.600 let, ki je bil najden na Ljubljanskem barju. Po drugi strani pa loki vnašajo med naše tanke in druge »železne pošasti« nekaj topline naravnih materialov, iz katerih so narejeni.

Park tako res slovi po pestrosti svojih razstav in zbirk, saj v Evropi ni vojaškega muzeja, ki bi prikazoval vse od ostankov prazgodovinskega orožja pa do podmornice, letal, tankov in nazadnje še vojaške železniške kompozicije.

Velik poudarek dajete tudi vojni ’91?

Naša nosilna razstava je posvečena tej temi. Gre za razstavo Pot v samostojnost, ki prikazuje nastanek samostojne slovenske države s poudarkom na dogajanju pred petindvajsetimi leti in sami vojni ’91. S tem se je uresničila ambicija, ki smo jo imeli že ob samem zagonu parka. Iz vojašnice, kjer je danes Park vojaške zgodovine, so namreč 26. junija 1991, na t. i. dan prej, že dopoldne na ceste zapeljali prvi tanki Jugoslovanske armade in s tem začeli agresijo na pravkar osamosvojeno Republiko Slovenijo. Ohranjanje spomina na osamosvojitveno dogajanje je zato temeljno poslanstvo Parka vojaške zgodovine, stara pivška kasarna pa ni več le ena od vojašnic nekdanje JLA, ampak gre za točko z veliko zgodovinsko težo. Ponosni smo, da smo jo uspeli rešiti pred propadom in v njej celo osnovati muzej, posvečen tej temi.

Junija letos ste odprli tudi zanimivo razstavo o padlih ameriških letalih na območju Slovenije med drugo svetovno vojno …

V Sloveniji je v zadnjem času postala zelo aktualna zgodovinska tema o padlih letalih med 2. svetovno vojno, o usodi njihovih posadk pa tudi izrabi velikih količin materiala, ki so dobesedno padle z neba. Med padlimi letali prednjačijo ameriška, saj jih je na območju današnje Republike Slovenije padlo kar 142. Na lokacijah padcev letal je bilo v zadnjem času postavljenih več spominskih obeležij, vrstijo se proslave in spominska srečanja, izšlo je več knjig … Kljub temu pa na Slovenskem ni celovitega pregleda te tematike, sploh pa ne celovitega muzejskega prikaza. V Parku vojaške zgodovine smo se zato odločili pripraviti informacijski portal, ki bo predstavljal nekakšen kataster vseh padlih ameriških letal med 2. svetovno vojno na slovenskem ozemlju. Portal poleg interaktivne karte z vrisanimi lokacijami zajema tudi osnovne podatke o padlih letalih, usodi posadk, navezavo na vire …

Janko Boštjančič

Pri zbiranju informacij širom Slovenije nam je več zasebnih zbiralcev in raziskovalcev te zgodovinske teme ponudilo svoje zbirke, zato smo se odločili postaviti stalno razstavo, ki bo skupaj s prej opisanim informacijskim portalom predstavljala celovit muzejski prikaz tega dela nacionalne zgodovine. Razstava na 120 m2 tako z eksponati kot z multimedijskimi sredstvi na sodoben in atraktiven način obiskovalcem podaja tako splošen prikaz zgodovinskega dogajanja kot posamezne zgodbe. Ena med njimi je npr. zgodba Jurija Kraigherja, ki je bil rojen v naši neposredni bližini, v Hraščah pri Postojni leta 1891, in je bil v 1. svetovni vojni pilot avstro-ogrskega vojaškega letalstva, kasneje pa se je odselil v ZDA. Tam je nadaljeval kariero vojaškega pilota in bil med 2. svetovno vojno letalski polkovnik. Nadrejeni so mu zaupali nalogo osnovanja enote, ki bi vodila reševanje sestreljenih letalcev. Z uspešno izvedbo naloge je bilo tako rešenih skoraj 2.500 letalcev.

Obisk parka je v porastu. Kaj pravijo številke?

Obisk parka presega pričakovanja, letos bomo znatno presegli zastavljenih 45.000 obiskovalcev, kar nas uvršča med najbolj obiskane slovenske muzeje. Privabljanje obiskovalcev je trdo delo, zlasti z ozirom na to, da imamo v regiji izrazito malo stacionarnega turizma. Še bolj pomembno vlogo kot drugod zato igra povezovanje turističnih ponudnikov. Park je v zadnjih letih razvil intenzivne povezave zlasti s Parkom Škocjanske jame in Kobilarno Lipica kot javnima zavodoma, ki na tem območju delujeta na področju turizma. Povezovanje že prinaša dobre rezultate v dobrobit vseh partnerjev.

Ali sodelujete s kakšnimi muzeji oz. podobnimi institucijami v tujini?

Park vojaške zgodovine se aktivno povezuje z muzeji in drugimi vojaškozgodovinskimi institucijami doma in po svetu. Med domačimi institucijami velja izpostaviti vlogo Vojaškega muzeja Slovenske vojske, ki predstavlja kustodiat zbirk parka in skrbi za strokovnost muzejske postavitve.

Plodno sodelovanje s tujimi institucijami se kaže v pogostem gostovanju razstav drugih muzejev pri nas ter v uspešnih zamenjavah eksponatov, prek katerih se je v zadnjih letih znatno obogatila muzejska zbirka Parka vojaške zgodovine.

Vsako leto organizirate tudi Festival vojaške zgodovine. Tudi letos se je odvijal v mesecu septembru. Kako je
potekal dogodek?

Dejansko gre za niz dogodkov, osrednji sklop dogodkov v letnem ciklusu Parka vojaške zgodovine. V okvir festivalskega dogajanja vsako leto umestimo tudi odprtja novih razstav in obeležitve pomembnejših dogodkov. Tako smo tudi v okviru letošnjega festivala s primerno slovesnostjo obeležili zaključek obnove muzejske železniške kompozicije, del festivalskega dogajanja pa je bilo tudi odprtje oglednih muzejskih depojev, ki jih je v enem od obnovljenih objektov parka uredilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije za potrebe treh nacionalnih muzejev: Narodnega muzeja, Tehniškega muzeja in Muzeja novejše zgodovine. Ponudba v Parku se je s tem še povečala, utrdil pa se je tudi status parka kot največjega muzejskega kompleksa v državi.

Festivalsko dogajanje je doseglo višek v soboto in nedeljo z vožnjami oklepnih vozil iz voznega dela naše zbirke, vožnjami oklepnikov Slovenske vojske, sejmom militarij in seveda prikazom vojaškega življenja v različnih zgodovinskih obdobjih ter prikazom vojaškega spopada. Spopad na Labi leta 1945 je bil letos izbran zato, ker je šlo
za enega zadnjih spopadov med 2. svetovno vojno v Evropi in ker smo s tem srečanjem ameriške in sovjetske vojske lahko v aktivni vlogi prikazali kar največ aktivne vojaške tehnike, ki jo premoremo v Parku vojaške zgodovine. Ne nazadnje pa tudi zaradi tega, ker je bilo srečanje zaveznikov na Labi idiličen trenutek, ko je bilo jasno, da je nacistična Nemčija poražena, in se je zdelo, da je zavladalo obdobje miru in svetovnega sodelovanja.

Turistična sezona se počasi izteka. Boste sebi in ekipi privoščili zaslužen počitek?

Še ne! Do konca leta nas čaka še kar nekaj dela. Ravno v teh dneh bomo v Parku vojaške zgodovine razstavili eno največjih znamenitosti pri nas – 5.200 let staro leseno kolo, ki je bilo najdeno leta 2002 na Ljubljanskem barju in sodi v sam vrh svetovne kulturne dediščine. Projekt smo zasnovali skupaj z Muzejem in galerijami mesta Ljubljana in Radiotelevizijo Slovenija. Originalno kolo skupaj z osjo bo po odmevni razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana v letu 2013, veliki razstavi o koliščih v mestu Bad Schussenried v Nemčiji leta 2016 ter razstavi Moja Ljubljanica na Vrhniki tokrat kar tri mesece razstavljeno v Pivki. Gre za zadnje gostovanje te izjemne najdbe, ki bo maja 2018 umeščeno v novo stalno razstavo v Ljubljani. Za Park vojaške zgodovine predstavlja nova razstava veliko priznanje pa tudi odgovornost, povezano s skrbjo za več kot 5.000 let staro kolo, ki dejansko predstavlja znamenitost svetovnih razsežnosti.

Razstavljeno kolo bosta spremljali še dve razstavi, in sicer razstava o koliščih na Ljubljanskem barju in razstava miniatur lesenih vozov našega rojaka Janka Samse, ki nazorno prikazuje bogato tradicijo kolarstva in izdelave vozov od prazgodovine do danes. Vse skupaj je pospremljeno še z dokumentarnim filmom Odiseja 5200, Kolo, ki je zavrtelo svet.

Najstarejše kolo s spremljajočimi razstavami in pestrim dogajanjem je vsekakor dober razlog za bodisi prvi ali
pa ponovni obisk Parka vojaške zgodovine. Lepo povabljeni!

Povezane vsebine:

Spominsko obeležje Parenzane

Muzej školjk v Piranu tudi to sezono vabi k obisku!

Bojan Oblak