POGLED NAZAJ

Neprecenljivi spomini na filmsko mladost v Piranu

Ob letošnjem prazniku piranske občine so se spomnili tudi na čase, ko je Piran redno gostil filmske ekipe, ki so si mediteransko mestece izbrale za snemanje najrazličnejših filmov. V šestdesetih letih minulega stoletja, pa nekje do srede sedemdestih, je bilo za mnoge Pirančane in Pirančanke nekaj samoumevnega, da so kdaj manjkali v šoli, ker so imeli snemalni dan. Posebno gimnazijci so redno statirali v filmskih kadrih, kjer so lahko od blizu spremljali proces nastajanja filmov.

Nataša Carnelutti in Lado Leskovar, foto: Nataša Fajon

V tistem času je nastal tudi nemški film Življenje v raju (Am Sonntag will mein Suesser mit mir segeln gehn), ki so ga 12. oktobra prikazali v Gledališču Tartini. Film iz leta 1961 je bil skoraj v celoti posnet v Piranu, projekcija v gledališču pa je bila najbrž piranska premiera. Ob filmskem večeru je bila v predverju gledališča postavljena razstava fotografij in plakatov filmov, nastalih v Piranu v obdobju do leta 1965. Razstava predstavlja del zbirke Pirančanke Nataše Carnelutti in moža Juergena, filmoljuba, ki sta s skupnimi močmi – Nataša je prispevala spomin, Juergen pa spretnost brskanja po spletu -, našla filme, ki so v Natašinem spominu vedno imeli poseben prostor.

Njeni filmski spomini segajo vse tja do osnovne šole. Učiteljica likovnega pouka jih je nekoč peljala ven, kjer so imeli nalogo narisati dogajanje v mestu. Natašino pozornost je pritegnilo dogajanje na terasi lokala ob morju, kjer so snemali filmski kader. Risbo s filmskim prizorom, na kateri je zapisana letnica 1961, smo si lahko ogledali v živo, saj jo je Nataša slučajno našla med pripravljanjem razstave. To pa ni bil edini slučaj. Narisan prizor je namreč del filma, prikazanega v gledališču, snemanje pa je potekalo na terasi današnjega Caffe Teatra.

Razstava plakatov, foto: Nataša Fajon

Prvič je takrat učenka Nataša snemanje spremljala na Tartinijevem trgu, ko sta igralca filma Bombe nad Monte Carlom plesala cha-cha-cha. Spominja se, da so ju otroci med pavzo prosili za avtograme. Ko je kasneje našla film in si ga ogledala, je ugotovila, da tega prizora sploh ni v njem.

“Navadno so snemanja potekala v poletnem času, kakšna dva meseca smo cele dneve bili na snemanju in čakali na prizore, v katerih smo statirali. Statirali pa nismo samo zaradi ljubezni do filma, ampak ker smo s tem tudi zaslužili, če je bilo snemanje v času šole, pa smo lahko celo manjkali pri pouku,” je Nataša pripovedovala o svoji filmski mladosti.

V pogovoru je posebej poudarila nekdanji kino Garibaldi, ki je bil po njenih besedah najbolj zaslužen za to, da se je mladina zanimala za film. V njem so namreč vrteli najbolj aktualne filme tistega časa, od westernov do francoskega novega vala. Kino je žal pogorel, zdaj pa se tam nahaja piranski arhiv.

Posebno vlogo v zgodbi o filmskem Piranu je imela gospa Marija, ki je po naključju postala nepogrešljiv del filmskih ekip, saj je za vsako snemanje priskrbela statiste.

“Srečevali smo se zunaj, na trgu, ona pa nas je poklicala in rekla, naj naslednji dan pridemo. Včasih je prišla po nas tudi na gimnazijo. Na Trgu 1. maja pa je kasneje bila pisarnica, kjer so imeli kataloge z našimi fotografijami, in ko so potrebovali čisto določene obraze, nas je Marija od tam poklicala,” je o organiziranosti statiranja dejala Nataša.

Nataša Carnelutti, foto: Nataša Fajon

Poleg nekaj starejših žensk, ki so statirale v večini filmov, so bili najbolj iskani ravno mladi, ki so jih potrebovali predvsem za plesne prizore. Nataša se spominja snemanj številnih plesov v Treh papigah, od koder jo je sicer oče enkrat napodil domov, češ da tja pa njegova hčerka že ne bo hodila. Med statiranjem so najbolj uživali v opazovanju igralcev, kako so ponavljali kadre, se trudili, vadili. Statiranje pa ni bilo tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled.

“Bilo je zelo naporno, vedno je bilo treba čakati in smo čakali in čakali na soncu, da smo potem v treh minutah posneli neko kričanje. Tudi v Koper so nas peljali, s kombijem so prišli in nas peljali. Snemali smo in čakali, čakali in snemali, nazadnje pa pol tega sploh ni bilo v filmih,” je pojasnila potek snemanj.

V seriji Rinaldo Rinaldini, ki govori o nekakšnem Robin Hoodu, ki jemlje bogatim in daje revnim, je Nataša statirala v več različnih oblekah, v eni točki pa so morali na ves glas kričati “Rinaldoooo”. Ohranjeno ima sliko iz nekega dvorca, na kateri ima čudovito obleko, a ko je pregledala vse dele serije, te točke ni našla. Se pa spominja, da je Koper ravno takrat gostil Tita in Jovanko, ki sta obiskala prizorišče snemanja in se z vsakim od njih rokovala.

“Ona je imela v laseh tisti značilni glavnik … Ko se je rokovala z mano, je rekla “to pa je ena lepa Španjolka”, kar Španjolka mi je rekla,” je v smehu pripovedovala o filmskih dogodivščinah.

Med igralci, ki so jih lahko srečevali v Piranu, je bil gotovo najbolj znan Marcello Mastroiani, ki je že takrat veljal za mednarodno filmsko zvezdo, ostali pa še niso bili uveljavljeni. Sicer pa so po piranskih trgih in ulicah snemali še Curd Juergens, Stewart Granger, Klaus Kinski, Barbara Valentin,Freddy Quinn … Med bolj znanimi je bil tudi Mario Adorf, ki je imel v filmu Kruh in sol zelo majhno vlogo, danes pa je zelo priznan igralec v Nemčiji, igral je tudi v znanem filmu Pločevinasti boben. Seveda pa je splošno znano, da sta v Piranu snemala in živela nemški igralec Peter Karsten ter češki, ali kot je rekla Nataša, “naš” režiser František Čap.

Med znanimi statisti, ki ju je bilo moč videti v filmu, predstavljenem v gledališču, sta bila tudi pokojni Berto Radojkovič, ki je igral na trobento, ter Lado Leskovar na kitari. Slednji je bil tudi častni gost filmskega večera.

“Res sem počaščen, da sem danes tukaj z vami, navadno sem bil zgoraj na stojiščih, ker so bile karte cenejše, no, tudi ponarejali smo jih. Leta 60 smo na tem odru igrali Grajske bike Miloša Mikelna, in to pomorska šola, strokovna šola, ki se je šla teater,” je povedal pred projekcijo filma.

Na gledališkem platnu smo si ogledali zgodbo o življenju v raju, kjer med drugim zaradi popivanja na terasi današnjega Caffe Teatra pristanejo za zapahi. V filmu je veliko glasbe, na samem koncu zaigrajo celo znano nemško poslovilno pesem, ki jo je rad zapel tudi Elvis Presley, glasbeno pa je film opremil naš veliki mojster Bojan Adamič.

Nataša si želi, da bi v Piranu organizirali filmske večere, na katerih bi se po ogledu filmov pogovarjali o njih. Vsekakor pa je prepričana, da mesto, ki je tako dolgo živelo s filmom, potrebuje kino oziroma prostor, kjer se bo vrtelo filme.

Povezane vsebine:

Častitljivih devetdeset let Sergia Perentina, ki mu morje pomeni življenje

Istra je izjemen, a nadvse občutljiv potencial

Odkrivanje legend Pirana z brezplačno mobilno aplikacijo Nexto

Nataša Fajon