DRUŽBA

“Ne gre za pravico, da si lahko nekaj. To pač si!”

Koper, 3. oktober 2017
Minulo sredo, 27. 9., je v prostorih študentskega centra Univerze na Primorskem v Kopru potekala regionalna konferenca z naslovom “Kaj pa ti opaziš? Spolna usmerjenost in naša družba”, ki sta jo organizirala društvo Legebitra in Primorsko svetovalno središče.

V uvodni predstavitvi je Simon Maljevac iz društva Informacijski center Legebitra podal izsledke raziskave o homofobnem diskurzu v slovenski družbi.

Raziskava je del projekta Dare to care about equality, ki ga Legebitra izvaja skupaj z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Univerzo v Ljubljani, z njo pa so želeli ugotoviti značilnosti razprav, debat, govora ob temi istospolnih partnerstev, na podlagi katerih so nato oblikovali čisto novo kampanjo.

Foto: Nataša Fajon

Sprejemanje zakonodaje o istospolnih partnerstvih ima za seboj kar dolgo pot. Pobude za urejanje področja so se pojavile že v začetku devetdesetih, prvi zakon pa smo dobili leta 2005 – Zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, ki ga je sprejela takratna Janševa vlada ob neodobravanju številnih mednarodnih organizacij, ker je zakon zelo omejil nabor pravic. 2009 se je začela debata o družinskem zakoniku, ki je 2011 prinesla tudi zakon. Ta je razlikoval med partnersko in zakonsko zvezo, istospolni pari niso imeli možnosti skupne posvojitve in zanje ni vključeval biomedicinske pomoči z oploditvijo. Leta 2012 je bil družinski zakonik zavrnjen na prvem referendumu, 2015 pa so poslanci zakon sprejeli, a Ustavno sodišče kljub možnosti, da bi referendum prepovedalo, tega ni storilo. Družinski zakonik je drugič padel na referendumu, februarja letos pa je stopil v veljavo nov zakon o partnerski skupnosti, ki je celotno zakonodajo vrnil na točko iz leta 2011, torej na zakon, ki je že bil deležen nasprotovanj.

Ker so želeli ugotoviti, kaj dejansko ljudje mislijo, govorijo, so v raziskavo vključili članke, ki se dotikajo teme istospolnih partnerstev, za celotno leto 2015 in analizirali komentarje pod njimi. Vseh analiziranih komentarjev je bilo 1397.

Maljevac je opozoril, da se je v času obeh referendumov oblikovala opozicija, ki je bila zelo organizirana, delovala je taktično in premišljeno, na kar zagovorniki zakona niso bilo pripravljeni.

“Od 2009 do 2015 se je diskurz zelo spremenil, vse je bilo taktično, nasprotniki so začeli odpirati teme, s katerimi so vedeli, da bodo politično pridobivali. Ni šlo za to, da zares verjamejo v predstavljene teze, temveč je to bila tema za politično mobilizacijo in nabiranje moči, kar je rezultiralo v ustanovitvi stranke, “ je dejal.

Iz komentarjev je bilo razvidno, da nasprotniki diktirarjo diskurz in teme pogovora, zagovorniki so sicer podali več komentarjev, a večinoma so to bili le odgovori na napade nasprotnikov, svoje vsebine niso imeli. V ospredju komentarjev so bile esencialistične argumentacije, ki izhajajo iz stereotipov in predsodkov, ter zelo poenostavljeno razumevanje sveta – oče, mama, otrok, zakon narave.

Poleg predstavljene raziskave so predlagatelji sprememb zakonodaje analizirali še nevtralni del javnosti, kjer se je pokazalo, da so vsi za enakopravnost, a ko so zagledali sliko dveh moških, ki se poljubljata, je bilo zgodbe konec.

“Pokazalo se je, da je treba delati na pozitivnih vidikih in humorju. Nova kampanja je to upoštevala.Glavni lik je babica, ki se znajde v različnih čudnih življenjskih situacijah in je presenečena nad stvarmi, ki jih ne bi pričakovala. Osredotočili smo se na vprašanje, kako vidijo stvari tisti neodločeni,” je o novi kampanji povedal Maljevac.

Sledila je okrogla miza, na kateri so sodelovali Darka Vagaja Regent in Dušan Regent, starša istospolno usmerjenega otroka, in dr. Matej Tašner Vatovec, poslanec iz poslanske skupine Levica, povezoval pa jo je Sebastijan Jeretič, politični filozof in analitik.

Tako sodelujoči razpravljavci kot slušatelji so v enourni razpravi govorili o popolnoma življenjskih zgodbah, v katerih se znajdejo vsi tisti, ki se na kakršen koli način razlikujejo od nas. Ugotavljali so, da je pri sprejemanju istospolno usmerjenih ljudi še vedno močno prisotna nekakšna dvojna morala, ko ljudje, prepričani v svojo odprtost, trdijo, da nimajo nič proti “različnim”, hkrati pa se ne strinjajo s popolno izenačitvijo pravic.

Foto: Nataša Fajon

Matej Tašner Vatovec, poslanec stranke Levica v DZ, ki je tudi vložil zakonski predlog, je poudaril, da ne moremo pristajati na neenakost v družbi.

“Da te družba stigmatizira, ker imaš nekoga rad, je nekaj, kar bi moralo biti danes že preseženo. Nepojmljivo je, da se to dogaja v 21. stoletju,” je bil kritičen.

O pomenu razkritja svoje spolne usmerjenosti so sodelujoči imeli različna mnenja, nekateri so bili prepričani, da se je treba razkriti, drugi so tovrstna pričakovanja označili kot dodatno breme za osebe, ki so že tako v nepriviligiranem položaju. Jasno je bilo le, da otroci ta del sebe težko delijo s starši.

“Najprej sem povedala babici, ker je najbolj razumevajoča, letos sem še mami, ki je zelo dobro sprejela, očetu pa nisem, ker se bojim, da bi se odnosi spremenili,” je svojo izkušnjo delila študentka 3. letnika.

“Jaz sem svojemu očetu povedal v 9. razredu in je bil jezen, rekel je, da se mi bo odpovedal, da je to bolezen. Potem sem mu povedal še nekajkrat in zdaj se je naučil živeti s tem. Po razkritju mi je bilo veliko lažje, ker mi ni bilo treba več prenašati teže skrivanja,” pa je svojo zgodbo opisal eden izmed študentov.

Po besedah poslanca Tašner – Vatovca se oba vidika prepletata. Res je, da ima vsak posameznik pravico do zasebnosti, hkrati pa nas družba sili v razkrivanje, ker jo je treba pripraviti na sprejemanje ljudi, ki so sedaj v neenakopravnem položaju.

“Prva stvar je, da se o tem govori, veliko stvari se je spreminjalo ravno na ta način, da se je borilo za to, kot neko pravico, čeprav je tako ne bi smeli niti dojemati. Ne gre za pravico, da nekaj si, to pač si. Menim, da je treba premikati meje, pripravit družbo na to, da bo prej ali slej začela to sprejemati,” je pojasnil.

Zakonca Regent s spolno usmerjenostjo svoje hčere nista nikoli imela težav, se pa zgrozita vsakič, ko se sama sooča z njimi. Prav tako si ne moreta predstavljati, da se otroci lastnim staršem bojijo povedati, da so se v nekoga zaljubili, da bi z nekom preživeli svoje življenje.

Ko bi le bilo čim več takšnih … in čim manj tistih, ki bi svojega otroka nehali imeti radi, ker ne ustreza njihovim predstavam.

Povezane vsebine:

“Oče in sin, ki se komaj pogovarjata, se pod vodo držita za roke. Neprecenljivo!”

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti

Z Živo knjižnico do strpnejše družbe

Nataša Fajon