NAVDIHOVALCI

Navdihovalci v bronu

Letu, v katerega smo vstopili, vlada Venera. Venera je, tako pravijo, najlepši planet našega osončja in ima prelep srebrnobel sijaj. Sonce obkroži v skoraj pravilnem krogu. In to samo Venera! Verjetno se je Merkurju, ki z Venero tekmuje za Sončevo pozornost, kje zataknilo, saj se njegovi krogi ne morejo primerjati z njenimi. Vedno se mi je zdelo, da je prelepa, sijoča ženska Venera privlačnejša za Sonce od bistrega, radovednega in klepetavega Merkurja. Da ga močneje navdihuje, ko poplesuje pred njegovimi očmi, se skrije in spet prikaže božansko čutna, sočutna, zaljubljena, erotična in materinska. Venera mora biti v službi Sonca, njegova navdihovalka je, o tem sem prepričana. In Sonce zato zmore marsikaj.

Sonce je kot ljudje, ki žarijo in sijejo, ko jih navdihuje življenje. Prav o tem navdihovanju bi želela pisati ter poiskati velike radosti v zgodbah in ljudeh, ki s svojim ustvarjanjem navdihujejo druge. Včasih smo radi rekli, da nas umetnost navdihuje. Nobenega razloga ne vidim, da nas ne bi več.

Foto: Ikar v Kopru. Avtor: Ubald Trnkoczy

Večino našega mladega življenja nas navdihuje zaljubljenost, pozneje, ko zrastemo in spoznamo, da naši otroci ne morejo biti več naši navdihovalci, da uspeh, moč in denar niso navdih, temveč okovi, se začnemo ozirati okoli sebe in prvič po zelo, zelo dolgem času zagledamo svet. V tem pogledu je vsa svoboda, ki jo potrebujemo. V tem pogledu je pričakovanje radosti, upanje za ljubezen.

Moj svet je ozemeljsko zelo jasno viden v mrzlih, sončnih dneh po burji in ga lahko samo z rahlim premikom oči premeriš od nog do glave, od Miramara pa do rta Savudrije. Bogat svet je to, po njem so hodila različna ljudstva, v njem so veljali različni zakoni, pesniki so verze kovali v različnih jezikih in pevci peli v njih prav tako. Kovali so različen denar in počeli različne človeške neumnosti. Tod mimo so grške trgovske ladje prevažale žito, sadje, barve in nakit in včasih izgubile tudi kakšen čudovit kip, mlado, v bron izklesano telo dvometrskega atleta Apoksiomena.

»Ko sem videla ta kip, sem se vanj zaljubila. Že dolgo me ni nič očaralo tako zelo kot ta dvometrska nežnost. Dva tisoč let je spala pod morjem, da bi ohranila za nas v bron ujeto nežno gesto prepotenega atleta. Mir, ki veje iz tega moškega telesa, me pomirja, mi vliva neskončno varnost, me zdravi. In zato ga hodim gledat skoraj vsak teden,« mi je pripovedovala gospa, ki ima vikend v Istri in ji skok do Malega Lošinja ne pomeni veliko. In ker sem vedela, da je bila prav tako navdušena nad veganstvom, še prej nad jogo in še prej nad pozitivnim mišljenjem, sem bila res začudena, ker je ta nenadni napad zaljubljenosti ni minil. In sem šla tudi jaz v ta čudoviti muzej na obali otoka. Apoksiomen je nekaj tako lepega, da si sploh ne morete predstavljati. Jemlje dih, kot jemlje dih pesniku muza, da izpove resnico, večjo od življenja.

Apoksiomen v kontrapostu (kar pomeni, da stoji na eni nogi, drugo ima blago upognjeno) odraža moč antičnih kiparjev, ki so znali kipu vdahniti življenje. In to življenje, ki stoji pred nami, je razkošno. Vanj potegne tudi nas. Kakšna mirnost in milina, kako uravnotežen duh, koliko življenja, koliko znanja! Apoksiomen je moj navdihovalec.

In Ikar prav tako.

Ikar je kip, ki v vsej svoji enormni lahkosti lebdi v parku na Ukmarjevem trgu v Kopru in je iz brona. Njegov avtor je karizmatični kipar Jakov Brdar. Ikar predstavlja človekovo željo po letenju, človekovo hrepenenje po svobodi pa tudi izumiteljstvo in izjemne sposobnosti. Skupaj z očetom Dedalom sta si naredila krila iz perja in voska, da bi ubežala ujetništvu na Kreti. A mladi Ikar ne sledi svojemu očetu, leti višje, leti proti soncu. Rimski pesnik Ovidij v Umetnosti ljubezni (prevod Barbara Šega Čeh) takole opiše Dedalova navodila:

Foto: Katja Pegan, avtor: Jaka Varmuž

»Če se v ozračenih višavah preveč približava soncu,
vosek lahko se tedaj v sončni pripeki stopi,
če pa spustiva na krilih se bolj proti morski gladini,
gibčna perut se lahko zmoči v valovih morja.
Leti le vmes med obema; in pazi še sin, na vetrove,
kamor te sape neso, voljno zajadraj še ti.«

V trenutku največje groze, ko sonce stopi vosek, v kriku strahu in opotekanja Brdar ujame v bron nesrečnega letalca. Ovidij pa opiše ta trenutek takole:

… v grozi z nebesnih višav si ogledal je morsko gladino;
strah drgetaje zastrl z mrakom je dečkov pogled.
Vosek stopljen je in Ikar vihti razgaljene roke,
ves trepeta in ne ve, kam naj se vendar opre;
vzklikne med padcem samo: »Odnaša me, oče, o oče!«

Ko boste hodili po Kopru, si morate ogledati to Brdarjevo mojstrovino. Očarala vas bo z močjo in lahkostjo, z lepoto in ponižnostjo mojstra, navdihnil vas bo ustavljeni čas, ki Ikarju ne dovoli, da bi padel v morsko peno in se utopil. In vedno se mi zdi (ko se vsak večer sprehajam pod njim), da je pripravljen na to, da bodo nekoč zavele sape od gora, pravi veter svobode, in blago ujele utrujeno telo ter ga ponesle tja, kamor je od vedno hotelo poleteti.

Navdihovalci naših življenj, naših poti, naših dni! Navdihovalci naših ljubezni in naših strasti! Z lepoto umetnosti napolnite naše utrujene oči in pošljite nam sape, da voljno zajadramo z njimi!

Vsekakor bi namesto na to, ali nosimo krilo in daljše lase, morali gledati na sposobnosti in druge lastnosti. Kdo je sposoben voditi državo ali podjetje, pač ni odvisno od spola. Odvisno je od karakterja in sposobnosti.

Katja Pegan

Povezane vsebine:

Boris Cavazza: Če ni norosti, ni umetnosti

Katja Pegan: Ohraniti moramo tistega radovednega in radostnega otroka v sebi

Predstava Zadnje lune ponuja razmislek o staranju in smrti