NAVDIHOVALCI

Navdihovalci pomladi

Pogled, ki ga je mlada ženska dvignila od svojega otroka v vozičku do zasneženih gora na severu, se je lahko izmeril v kratkih zemeljskih trenutkih, toda čas, v katerem otrokove oči niso gledale le materinih, je bil veliko daljši in pomembnejši.

Foto: Alamut. Avtor: Radovan Čok

Z malo duhovitosti in elegance bi lahko rekli, da je bil to čas, ko je otrok uzrl svet, poln čarovnije. Vse, kar niso bile materine oči, je bilo popolnoma neznano in čarobno. Vse je moralo dobiti smisel; kaplje rose, zvok vozička, vonj pečene koruze. Pa noč in zvezde na nebu, slast pričakovanja in solze obžalovanja, čisto drugačne kot tiste zaradi razbitega kolena.

Če zapustiš materin pogled, je svet čaroben. Pogumen moraš biti za čarovnijo in radoveden. In verjeti moraš vanjo, ker če ne verjameš, je ne boš nikoli našel.

Nikoli se mi ni zdela pomlad tako lepa kot letos. Mogoče lepa ni najboljša beseda, mogoče bi morala napisati najbolj ona sama. Najbolj pomlad. Pomlad, ko se začenja nov ples življenja, pomlad, ko nas navdihuje živost v nas samih, ko lahko končno odložimo knjige, gledališke predstave in filme, v katerih smo preživeli zimo, da smo si osmislili življenje in svet, da smo lahko zbežali pred banalnostjo in psihopatologijo vsakdanjega življenja.

Zdaj pa je tu pomlad, ko nas žene na ulice, na morje, v naravo. In tu zunaj, med življenjem gozdnih vil in vilinov, kjer se preteklost in prihodnost milo in prijateljsko srečujeta, se odpirajo neskončna polja drugačnega razumevanja in občutenja. Lahko bi rekli, da je to osnovno energetsko polje, ki predstavlja vse, kar obstaja v vesolju. Znanstveniki govorijo o kvantnem vakuumu, s katerim lahko ustvarimo stik. In prepričana sem, da je prav pomlad prepredena s temi stiki. Raziskovalka kvantne fizike Dannah Zohar takole pravi: »Kvantni vakuum je prva stvar, ustvarjena po velikem poku, pred trinajstimi milijardami let. Ker vakuum vsebuje vse možnosti, vse, kar je bilo, vse, kar je, in vse, kar bo, smo bili tam vi in jaz in vsakdo na tem planetu.«

Torej, naša zavest pozna zgodovino vesolja. Naša zavest je od nekdaj. Gospa Donnah je razvozlala največjo uganko mojega odraslega življenja: zakaj srednješolci vedo o življenju skoraj toliko, kot vem sama.
Večkrat se sprašujem, pravzaprav se vsako leto bolj čudim, od kod mladim ljudem tako jasno občutenje sveta, čeprav živijo tisoče kilometrov stran od grozot, ki jih ljudje počnemo drug drugemu, čutijo njihove strahove in hrepenenja; čeprav živijo dva tisoč let po starih Grkih in je njihovo zavedanje človeka del zahodnega pojmovanja kulture, še vedno razumejo mit antičnih Helenov.

Pišem iz večletnega druženja z mladimi ljudmi v mali gledališki dvorani našega gledališča. Naš namen je jasen. Pripravljamo se na učenje igralskih veščin. Toda pot do tja je dolga. Najprej je treba postaviti vrstni red in določiti, kaj ima prednost: razumem, občutim, čutim, bivam, poslušam, slišim, sodelujem. In to sploh ni tako preprosto, če pomisliš, da si sam samo orodje za oživitev lika, ki nisi ti. Pa čeprav ta lik razume in občuti samo toliko, kot razumeš in občutiš ti. Zato se je treba učiti. Ampak to je premalo. Treba je iskati čarovnijo in verjeti vanjo. Treba je močno prisluhniti svoji zavesti. In zaupati. In se prepustiti.

Ti mladi ljudje so moji osebni navdihovalci. V mali dvorani našega gledališča so ušli materinemu pogledu, da bi se lahko povezovali v breztežnostnem prostoru pomladi. Da bi se lahko našli v vseh literarnih osebah, da bi se lahko slišali v vseh zvokih, da bi se videli v vseh barvah. Da bi skozi sebe spustili zveri in bogove, strasti in strahove. In da bi jih to osvobajalo. Da bi jih radostilo, da bi jih navdihovalo za življenje, za odraščanje. Za pripovedovanje zgodb. Za zaljubljanje.

Foto: Jaka Varmuž

Zdi se, da raznobarvni cvetovi očarljivo lebdijo nad dvorano. Kot da jih premetavajo sape, ki njihov vonj po prebujanju vrtinčijo skozi mesto in naprej proti morju in naprej proti obzorju. In potem rečemo: pomlad je v zraku! In nihče ne ve, da se rojeva v naši mali dvorani in v številnih dvoranah tega sveta, ko mladi ljudje iščejo čarovnijo življenja. Čarovnijo, v kateri se navdihujeta preteklost in prihodnost.

Foto: Noč bogov. Avtor: Jaka Varmuž

Navdihovalci pomladi, nikoli ne pozabite, da verjamemo v vas!

Katja Pegan

Povezane vsebine:

Navdihovalci pod krinko

Navdihovalci v bronu