NAVDIHOVALCI

Navdihovalci pod zvezdami

Otroci, ki so svoje otroštvo preživljali med morskim prodom pod skalami in »portoni« starih obmorskih palač, se podili po Verdijevi, Gallilejevi in Trgu 1. maja v Piranu davnega 1972. leta, se niso čudili gostom, ki so naselili njihova igrišča v vročih poletnih nočeh. Da bi se igrali (veliki otroci, ki živijo ponoči) svoje odrasle igre pod reflektorji in bi morda kdaj (takrat, ko je noč zapeljiva ob veselju in glasbi) predali plamenico igre naprej – ribiču, ki bo s sinom ulovil jutranji svit v ravnokar vržene mreže. In otrok se bo igral dalje. In svet se bo igral dalje. Homo ludens mu je ime.

Carlo Goldoni — Predrag Lucić: Barufe / Gledališče Koper, SSG Trst, INK Pula, SNG Nova Gorica (foto Peter Uhan)

Takrat smo skoraj vse leto živeli zunaj; na ulicah, trgih, pred vrati, na stopnicah in ograji Prvomajskega trga, na skalah, v kavarnah ob morju ali pa tudi ne ob morju, v redkih parkih, na griču, pred cerkvijo, za cerkvijo, na obali. Življenje je žuborelo, se na barkah tudi malce gugalo, se ob vetru vrtinčilo, ob plohah zadrževalo dih, kar naprej pa žarelo kot barve v soncu. Življenje je teklo v primorščini, mogoče celo v piranščini, in teklo je hitro in temperamentno. Ko je pred petindvajsetimi leti poletel Primorski poletni festival (PPF), je bila slika poletnih noči (iz mojega otroštva v Piranu) tisto naročje, v katerega sem se hotela vrniti. In ker je v gledališču vse možno, sem si upala in sem verjela.

Barufe, ki so se rodile na lanskem PPF-ju in jih bomo letos gledali v Izoli, so ujele svet mojega otroškega spomina, toda hkrati spregovorile o času absurdnosti mojega odraslega življenja. V njihova gledališka krila piha močan veter ustvarjalnosti, ki se poraja v povezanosti štirih, z mediteranskostjo prežetih gledaliških hiš.

Mate Matišić: Sinovi umirajo prvi / Narodno gledališče Republike Srbske Banja Luka

Predstava, ki navdihuje v več jezikih, potuje to poletje na različne festivale v Novi Sad, Zagreb, Budvo, Split in Zadar. Ujeta v kak svež otroški spomin bo živela še dolgo in navdihovala otroka tudi takrat, ko bo razmišljal o poti, ki jo je v življenju prehodil. Zvezde, ki so sijale nad to predstavo ob času njenega rojstva, so sijale svetlo in močno.

Niso pa sijale samo zvezde nad nami. Tudi zvezde med nami so v času mojega kislega nasmeha (zaradi dveh izgubljenih mlečnih zob) svetile na poletnih prireditvah v toplih nočeh. Ne spomnim se nikogar, razen Ota Pestnerja, ki pa je bila tako mlad, da mu je verjetno tisto poletje zrasel zadnji stalni zob. Se pa dobro spomnim naše piranske godbe, ki ji je mogočno dirigiral moj oče, pa ljubljanskega baleta na drugem trgu, pa ogromnega filmskega platna na Tartinijevem trgu. Projekcija črno-belega filma je bila veličastna, čez ogromen ekran se je razlil obraz filmske zvezde in z velikimi črkami so bila napisana imena. Žal še nisem znala tako hitro brati, da bi vedela, kaj piše. Ljudje so ploskali, ljudje imajo radi zvezde

Katja Pegan. Foto: Jaka Varmuž

Tudi na letošnjem jubilejnem, 25. PPF-ju bodo sijale zvezde. Festivalska premiera Kraljica mati bo v prelep vrt pripeljala dve – igralko Natašo Barbaro Gračner in igralca Aleša Valiča. Neskončna je njuna energija, velika nadarjenost, veliko prehojenih poti, veliko dela, veliko spoštovanja, veliko občutljivosti in velika igralska radost: biti tu za vas, zaradi vas. Zelo se ju veselim, zaradi sebe in zaradi vas.

Manlio Santanelli: Kraljica mati / Gledališče Koper in MG Ptuj. Na fotografiji Aleš Valič in Nataša Barbara Gračner (foto Tina Gegič Dobrajc in Mito Gegič)

Poletje je v naše mesto vedno pripeljalo tujce. Otroci pa smo besedo tujec vedno razumeli kot turist. Turist je človek, ki prihaja k nam iz tujine, ima kreme za sončenje, ki jih mi nimamo, ima blazno frajerske majice s potiski in bleščicami, ki jih mi nimamo, ima ogromne pisane brisače in ležalnike, ki jih mi nimamo, in pije radensko. In govori nemško. Danes je čisto drugače. Tujec je tudi naš kolega igralec, ki govori srbsko, hrvaško, makedonsko ali madžarsko, ki ima prav takšne kreme, kot jih imamo sami, pije prav takšno pivo, kot mi sami, toda pripoveduje čisto drugačne zgodbe, kot jih poznamo in živimo sami. In prav zaradi teh zgodb, ki si jih pripovedujemo, da bi lažje razumeli drug drugega, je pomembno in prav, da imamo ta festival. Da nas poveže, da nas odveže bremena drugačnosti in pod zvezdami zasije lepota človeškega duha ter igre.

Ko si boste ogledali predstavo kolegov iz Banja Luke Sinovi umirajo prvi, boste vedeli.

Katja Pegan

Povezane vsebine:

Četrt stoletja Primorskega poletnega festivala

Prva okrogla obletnica občasnika Svetilnik