NAVDIHOVALCI

Navdihovalci pod zvezdami – 2. del

»V filmu Zaljubljeni Shakespeare reče nesrečni Shakespeare, da je teater za sanjače.« Tako sva z Nevo Zajc, predsednico Društva Primorski poletni festival, začeli uvodno besedilo v programski knjižici 22. PPF pred tremi leti in nadaljevali: »Ampak kmalu po tem, nam postane zelo jasno, da je življenje za sanjače, saj tisti, ki ne znajo sanjati, hrepeneti, poslušati in pripovedovati zgodb, ki ne znajo ljubiti in od tega zboleti, težko domujejo v njem. Ta svet je preveč zavozlan in z nobeno politično strategijo razrešljiv. Kompleksen in prepleten je iz naših sanj, dejanj, misli in spominov. Intrige in čarovnije ga strašijo, narava in pesmi ga mirijo. In po koščkih je ujet v zgodbe, ki jih izrisuje gledališka predstava. Mali koščki, mozaik velike človeške skrivnosti.«

Shakespeare je genij, ki nas navdihuje in navdušuje že stoletja. Morda ga ne bomo znali nikoli do konca prebrati, razumemo in dojemamo pa razsežnosti njegovega hrepenenja, upesnjeno ljubezen in minevanje, moč vere in dvoma. Saša Pavček, naša izvrstna dramska igralka, tudi pesnica, skozi svojo Lučo sama sebi postavlja prav takšna velika vprašanja o ljubezni, prevari in rešitvi. Topla in človeško radostna je predstava PPF, ki je nastala pred več kot dvajsetimi leti in v kateri so se povezali Marjan Tomšič, Boris Cavazza in Saša. Če vam je ni uspelo videti v vseh teh letih, si jo letos lahko ogledate v Križu, Izoli in Ankaranu. V letu, ki je ujeto v lunino naročje, vas drage prijateljice, iskreno vabim, na večer, ki ga opiše Shakespearov verz: »Je potlej nerazumno, če ljubezen pravim ji, ki se v nje ljubezni pnem in strmoglavim?« (prevod Srečko Fišer)

Vem, da nama z Nevo ne bo nikoli zmanjkalo navdiha in da bova, dokler tega ne bo prevzel kakšen mlajši navdihovalski par, močno verjeli in prisegali na lepoto duha ter umetnosti, ki ju vsako poletje na obalo pripelje PPF. Svoja prva besedila sva pisali leta 1994 ob rojstvu festivala, ob bok njegovemu bogatemu in razkošnemu programu. Iz tistih najinih zapisov veje drug in drugačen čas. Čas velikih pričakovanj in upanja v prihodnost. Neva takrat napiše: »Kar zadeva strokovno javnost in Slovenijo nasploh, od ministrstva za kulturo in sekretariata za turizem do gledaliških hiš in drugih izvajalcev, lahko rečem, da nam izkazujejo veliko razumevanje, ki ga v času drobnih medregionalnih obračunavanj skorajda nismo pričakovali. Ko uspešno izpeljemo ‘krst’, si bo treba prizadevati tudi za promocijo zunaj slovenskih meja, kajti v prihodnosti računamo tudi na ustrezno mednarodno udeležbo.« S ponosom lahko zapišemo, da so se naše želje ob začetku festivala uresničile. Mednarodna udeležba predstavlja dobro tretjino festivalskega programa, v poletnih nočeh naši kolegi iz drugih držav že vrsto let z veseljem igrajo za naše občinstvo, radi hodijo k nam in radi se vračajo. Vsako leto jih je več. Različni jeziki bogatijo naš prostor. Tudi letos smo povabili vrhunski ansambel madžarske drame iz Novosadskega gledališča. Predstava po besedilu Danila Kiša Grobnica za Borisa Davidoviča nas je na premieri prevzela s prav takšno močjo gledališke govorice in lepote duha, kot se nam zdi, da jo premore Shakespearov svet. Duhovita, nežna in ostra je ta predstava. Opominjajoča in hkrati poetična. Letos s slovenskimi nadnapisi na Martinčevem trgu v Kopru.

Ker je svet iz tira, kot piše Shkespeare, in se dalje kot Hamlet sprašuje ali je poslan, da ga uravna, vemo, da so vprašanja na mestu, le odgovorov ni. Kako bo z najprestižnejšo blagovno znamko, ki že 25 let plete mrežo prijateljstva in zaupanja? Ali bo štirim občinam, ki so se v njenem programu prepoznale, uspelo uresničiti zavezo tudi dalje? Ali jim ga bo uspelo nadgraditi ? Ali bo država prepoznala svojo majhno, toda edino obalo kot svojo kulturno destinacijo? Ali država ve za svoje morje in ga pozna? Ali država sploh ve, kaj počnemo?

»Na svetu smo, da varujemo ter spoštujemo svoje prednike in svoje otroke. Da se učimo in védenje prenašamo dalje. Da stojimo na ramenih svojih prednikov, kot piše Newton, da bi videli dlje. Tukaj smo tudi zato, da varujemo in spoštujemo prostor, v katerem živimo.

Foto:Katja Pegan

PPF naše življenjsko okolje naseljuje z zgodbami o naših življenjih. Pripoveduje o moči duha, misli, srca. Prav zato smo zbrali moči in pogum, da nadaljujemo s plemenito in žlahtno tradicijo festivala, da nastavimo ramena in si močno prizadevamo, da bodo stopili nanje«, sem napisala, ko je
Gledališče Koper pred leti sprejelo festival pod svojo streho. Optimizem in pionirski duh sta sijala in se na moč smejala, ko se je rodil PPF. Drugače ne more biti, saj se prvo besedilo prve programske knjižice leta 1994 začne tako:

»Prvi poletni festival se je rodil. Zahvala gre peščici ljudi, ki so vanj tako močno verjeli, da se jim je že sama misel, da je to nemogoče, zdela smešna.«

Vse najboljše 25. PPF in naj ti ob jubileju najlepše zapoje Nuška Drašček v Piranu, Boris Cavazza v Izoli, v Kopru Obalni komorni orkester pa Elina Duni ter v Valdoltri CelloArt. Še na mnoga poletja!

Katja Pegan

Povezane vsebine:

Navdihovalci pod zvezdami