MLADI

Naučiti se moramo zdrave uporabe digitalnih vsebin

Lani je na Ljubljanski ulici 22 v Izoli svoje prostore odprl LogOut. Odprti so za otroke, mladostnike in odrasle, ki imajo težave s prekomerno uporabo sodobnih tehnologij, pomemben del njihovega poslanstva pa predstavljajo tudi preventivne dejavnosti za strokovno in širšo javnost. Tam smo se pogovarjali s strokovno delavko, univ. dipl. psihologije Zalo Janežič.

Foto: ZalaJanežič, avtor: Nataša Fajon

O odvisnosti navadno govorimo, ko nekdo tako močno potrebuje neko stvar ali aktivnost, da že najmanjše pomanjkanje sproži psihično ali celo telesno neravnovesje, človek pa se znajde v začaranem krogu, ki ga ni sposoben zavestno prekiniti, četudi ima negativne posledice tako zanj kot za druge sfere njegovega življenja – odnosi, služba, šola. Kako določite t.i. splošno zasvojenost z digitalnimi tehnologijami?

Ko so težave zasvojenosti že prisotne, je vidna ista dinamika kot pri vseh tipih zasvojenosti. Nastane torej značilen krog – najprej se razvije toleranca, kar pomeni, da mora oseba čedalje pogosteje uporabljati vsebine, ki jo pritegnejo (določena družabna omrežja, igrice, pornografija), kasneje pride do uvida, da za to porabi preveč časa, zato se odloči, da bo poskusila biti nekaj časa brez, a ji ne uspe, ker že ima odtegnitvene simptome. Ko namreč odtegneš stimulacijo, se pojavijo nihanja razpoloženja, nemir in sanjarjenje ter hrepenenje po tem, da bi si jo ponovno privoščil. Na koncu pride do točke, ko popusti, se spet znajde na svojih priljubljenih vsebinah, je olajšana, zadovoljna, hkrati pa se pojavijo občutki krivde in nezadovoljstva. Tako se sklene krog, ki se stopnjuje in vleče, sprožijo pa se tudi obrambni mehanizmi, kot sta racionalizacija (vsi uporabljamo splet, vsi mladi so vse dneve gor, tam se veliko naučim …) in zanikanje (saj je z mano vse v redu, zakaj mi težijo …).

Danes je neprestano brskanje po internetu, branje elektronske pošte, komuniciranje prek različnih digitalnih kanalov, poslušanje glasbe … postalo običajno vedenje. Vsaj zdi se tako. Ljudje “strmijo” v digitalne naprave med hojo, jedjo, na kavi, v družbi, med predstavami, težko bi našli aktivnost, pri kateri je ne uporabljajo. So potem odvisni že vsi? Kje je tista meja, ob kateri lahko rečemo “to je pa preveč”?

Splet je pač del vsakdana, s tem ni nič narobe, vendar se kot družba moramo učiti, kako ga uporabljati tako, da nam služi, ter kako imeti nadzor nad uporabo. Včasih je slednje zelo težko, ker je zadaj velika marketinška industrija, vse vsebine so narejene z namenom, da bi uporabniki čim dlje brskali po njih. Za naše možgane predstavlja to težek izziv, težko je ves čas racionalno odlagati neka ugodja. Na začetku sva pogledali klinično sliko zasvojenosti, če pa pogledamo širše med ljudi, je tudi med njimi veliko takih, ki prekomerno uporabljajo spletne vsebine, to pa je takrat, ko so zaradi te uporabe že vidne neke posledice v življenju – oslabitev odnosov, padec uspeha v šoli, umik iz družbe -, ki so problematične na dolgi rok. Bistvo je, da se naučimo uporabljati splet tako, da bo bogatil naše življenje, ne pa da kakovost življenja na njegov račun pade.

Otroci in mladostniki so digitalno zelo aktivni, saj so se rodili v digitalnem svetu. Ali se res tudi pri njih pojavlja zasvojenost ali se to staršem bolj zdi, ker so oni kot otroci živeli drugače?

Oboje je možno. Res je čedalje več mladih, ki problematično uporabljajo digitalne naprave in imajo zaradi tega že veliko posledic, kar pomeni, da so rizični za razvoj zasvojenosti. Prav tako pa je res, da so starši premalo razumevajoči do trenutne kulture. Ne razumejo, koliko telefon, splet, igrice in ostalo mladim pomeni. Velikokrat rečejo, da se mladi nič več ne družijo, ko pa njih vprašaš o druženju, povedo, da se družijo veliko, se pogovarjajo na “chatu” in si vse povedo, kar so zanje tudi odnosi. S temi osebami se potem vidijo v šoli, se srečujejo zunaj, niso to neke iluzorne vezi. Za najstnika so najbolj pomembni vrstniki, kjer dobi svoj prostor v skupini, se potrdi, se gradi kot osebnost, kar v veliki meri pač počnejo na spletu. S tem ni nič narobe, in to morajo starši razumeti, hkrati pa seveda najstniki potrebujejo tudi meje, kjer pa so starši tisti, ki jih usmerjajo, da so aktivni na več področjih, v šoli, doma, da imajo hobije tudi izven ekranov.

Bolj specifična oblika odvisnosti je zasvojenost z računalniškimi igricami, ki so postale zelo priljubljena prostočasna aktivnost. Zakaj je zgolj takšno preživljanje prostega časa za otroke in mlade problematično? Zagovorniki njihove uporabe poudarjajo številne pozitivne učinke, kot so učenje angleškega jezika in raznih spretnosti, vztrajnost, zmagovanje, doseganje ciljev, reševanje problemov …

Mi se seveda strinjamo, da imajo igrice pozitivne učinke, kar tudi mladi sami povedo. Danes zaradi igric vsi povsem obvladajo angleščino, spoznavajo ljudi z vsega sveta, pri teh igrah ne gre samo za to, da jih moraš dolgo časa igrati, da si dober, ampak moraš biti dovolj pameten, da prideš do konca. Veliko iger je namreč na zelo kompleksni ravni, zato imajo ogromno miselnih izzivov, oni temu rečejo strateško načrtovanje, kjer morajo delovati timsko in podobno.

Če igrice predstavljajo čas, namenjen zabavi, torej en del najstnikovega življenja, je s tem vse v redu, če pa mu manjka izkušenj na drugih področjih, je pa lahko problematično. Najstniki potrebujejo veliko različnih izkušenj, da si gradijo identiteto. Morajo se potrjevati v različnih okoliščinah v življenju. Če se predajo svetu, kjer se zelo potrjujejo in se zato počutijo zelo dobro, v času, ko niso v igrici, pa takih izzivov in pozitivnih izkušenj ni, obstaja nevarnost, da se bodo potrjevali le z igricami, izven pa vse več aktivnosti odlagali, ker jim ne gredo tako dobro.

Imajo pa igrice že same po sebi negativne učinke, če jih dlje časa igramo. Največji je izredno velika stimulacija možganov, kar je za najstnika, ki se mu slednji še zelo aktivno razvijajo, lahko problematično. Mladostniki so tudi bolj rizični za razvoj zasvojenosti, ker so bolj dojemljivi za stimulacijo in občutke ugodja, prav tako težje racionalno odlagajo ugodje. Zato je nujno, da imajo nekoga, ki bdi nad njihovim igranjem.

Najstnik mora biti slišan, vedeti mora, da starši razumejo, kako pomembne so zanj te stvari, oni pa mu jih ne želijo jemati, da pa pričakujejo določene stvari v zameno – uspeh v šoli, pomoč doma, aktivnosti zunaj …

Obstajajo strokovne smernice, kaj in koliko je primerno za posamezno starostno obdobje. Kaj pravijo te smernice?

Vzgoja o uporabi digitalnih naprav se začne zelo zgodaj, že zelo kmalu po rojstvu. Otrok zdaj odrašča v svetu, obdan z raznimi napravami, zato jih ves čas po malem opazuje. To pomeni, da morajo starši kar hitro prevzeti kontrolo in biti v družini tisti, ki določajo, kaj je smiselno in kaj ne. Pri čisto majhnih otrocih mora biti časovno zelo omejena uporaba, vsebina primerna, dobro je, če starši skupaj z otroki uporabljajo naprave. Ko otrok raste, ga tehnologija čedalje bolj privlači, bolj jo potrebuje, v najstništvu pa sploh, zato mora starš slediti tem razvojnim obdobjem, je pa vedno on tisti, ki poskrbi za dogovore v družini in da je ta uporaba starosti primerna.

Starši morajo nujno dojeti, da so oni avtoriteta, ker velikokrat tega ne razumejo. Zelo jim je težko prevzeti avtoriteto. Prepričani so, da se mora otrok sam naučiti primerno ravnati z raznimi napravami, česar pa najstnik ne more, ker ga preprosto preveč prevzamejo. Hkrati pa je pomembno, da so otrokom zgled s svojim odnosom do uporabe teh naprav.

Smernice so povzetki iz različnih raziskav, podrobneje pa so pojasnjene na spletni strani LogOuta.

Foto: LogOut

Zakaj je pomembno, da imajo otroci / mladi stike z ljudmi tudi v realnem svetu? Veliko je namreč tistih, ki imajo pri takšnih stikih težave in raje komunicirajo spletno. Zakaj to ni povsem v redu?

Gre za drugačno izkušnjo, na različnih nivojih. Ko vidiš samo besede na ekranu, je izkušnja omejena, zato si tudi po svoje predstavljaš, kaj je nekdo sporočil, veliko prostora je za projekcije. V realnem svetu pa človeka vidiš, na nek način ga tudi začutiš, lahko se vživiš v njegova čustva, opaziš, če je žalosten, preveriš, in to obogati odnos, hkrati pa se v takšni interakciji veliko naučiš o sebi, saj ves čas prejemaš mikro signale, kako te drug doživlja, ves čas se prilagajata eden drugemu. Vse to je neverbalni del komunikacije, ki se ga ne zavedamo, je pa za zavedanje sebe, svoje telesne sheme, svojih občutkov in misli izredno pomemben. Poleg tega se pojavi veliko več asociacij in povezav v možganih, doživljanje poteka na več nivojih, zaradi česar je samo dogajanje v možganih bolj pestro in vpliva na splošno umsko dejavnost. Vse to se na spletu izgubi.

Posebno področje je varna uporaba digitalnih tehnologij. Nekakšen nadzor nad uporabo spletnih strani otrok ter seveda napotki so nujni. A kljub temu se pojavljajo najrazličnejše zlorabe. Na družbenih omrežjih lahko posamezniku zagrenijo življenje, se maščujejo, lahko so tarča pedofilov ipd. Kako to preprečiti?

Preprečiti ne moremo, sploh pa ne s popolno prepovedjo z namenom zaščite, lahko pa se veliko pogovarjamo o tem. Pomembno je, da se starši poučijo o pasteh na spletu. Gradiva je ogromno, tudi pri nas ga lahko dobijo, sicer pa imajo na spletni strani Safe.si veliko navodil tako za starše kot otroke in mladostnike o posameznih pasteh, kot so kraja identitete na družabnih omrežjih, bančnih prevarah, sekstingu … Nujno morajo krepiti zaupanje z otrokom in mu posredovati sporočilo, da vedo, da se lahko pogosto tudi zaplete na spletu, da pa v takih primerih ni on kriv in si zelo želijo, da jim pove, če se bo karkoli zgodilo, ali se mu bo karkoli zdelo nenavadno. Zagotoviti mu morajo, da bodo na njegovi strani, da ga zaščitijo, četudi ga bo sram. Otroci se namreč res redko zaupajo staršem, ker imajo vedno občutek, da so oni nekako odgovorni, da se je nekaj zgodilo. Ker so se morda res malo slekli, z nekim neznancem klepetali cele tedne in povedali osebne stvari, kar povzroči ogromno sramu in strahu pred reakcijami drugih. Zaupanje je varovalni dejavnik.

Imajo šole v svojem programu tudi izobraževanje o pasteh interneta? Kje se lahko starši in otroci še izobražujejo o tem?

Predavanja o varnosti so zelo dobro pokrita, večina šol ima te vsebine vključene v program. Se pa čedalje bolj obračajo tudi na nas za teme prekomerne uporabe in sklepanja dogovorov o uporabi naprav, torej, kako spodbujati neko zdravo in kreativno uporabo. Vključili so nas tudi v katalog Mestne občine Koper – Šola za starše, ki ponuja različen nabor predavanj za starše. Šola izbere predavanje, občina pa plača.

Kdaj naj se starši z otroki odločijo za obisk pri vas?

Naj pridejo takrat, ko začutijo, da bi mogoče potrebovali malo podpore pri tem, kako se dogovoriti glede uporabe vsebin, ali ko niso prepričani, če njihov otrok morda ne igra že preveč, ali pa bi preprosto radi slišali še strokovno mnenje.

Kako poteka reševanje zasvojenosti v vaših programih? So brezplačni, samoplačniški?/h4>

Naši programi so brezplačni, potekajo pa praviloma v obliki zaupnih pogovorov, kar pomeni, da otrok ali najstnik prihaja enkrat tedensko za slabo uro na pogovor. Čez čas in po dogovoru se lahko dobimo tudi skupaj z družino, se zmenimo za pravila, kako bo doma, potem jih tudi spremljamo, kako jim gre. Prav tako nudimo pomoč odraslim, pa tudi samo staršem, če potrebujejo kakršen koli nasvet.

Logout najdete na Ljubljanski ulici 22 v Izoli, lahko jih pokličete na številko 064 236 516 ali pišete na info@logout.si.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Droge so odsev družbenega sistema in okolja, v katerem živimo

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti