TRADICIJA

Najstarejši in najmlajši Marijin praznik

Piran, 15. avgust 2017
Katoliška cerkev danes obeležuje največji Marijin praznik, Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren, ko je bila Marija po verovanju z dušo in telesom vzeta v nebesa. Tako kot v veliko drugih državah je tudi v Sloveniji veliki šmaren dela prost dan, na katerega verniki množično romajo v Marijina svetišča.

Veliki šmaren, kakor praznik Marijinega vnebovzetja imenujemo v ljudski govorici – ponekod tudi velika maša (na Tolminskem rožn’ca) -, velja za največji Marijin praznik. Praznik so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati kmalu po koncilu v Efezu leta 431 in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav spada med najstarejše Marijine praznike, je papež Pij XII. šele leta 1950 slovesno razglasil versko resnico (dogmo) o Marijinem vnebovzetju. Za to razglasitev ni bilo pravzaprav nobene težave, saj številne cerkve po vsem svetu, od mogočnih katedral do skromnih vaških in božjepotnih cerkvic, izpričujejo vero vrste rodov v Marijino vnebovzetje.

Slovenija v tem nikakor ne zaostaja za drugimi državami, kajti prav na naših tleh je veliko cerkva in kapelic posvečenih Mariji v čast. V naši tradiciji je velikošmarenski praznik močno zakoreninjen. Mnogo slovenskih župnijskih, podružničnih in zlasti božjepotnih cerkva je posvečeno skrivnosti Marijinega vnebovzetja.

Že v preteklosti so ljudje prav ob Velikem šmarnu veliko romali. V današnjem času praznovanje sovpada z viškom turistične sezone. V mnogih evropskih državah so prav okrog tega praznika skoncentrirali največ dopustov (pomislimo samo na italijanski ferragosto).

Romanja dobijo za ta praznik še poseben pomen, saj nakazujejo vsebini praznika: podobno kot ima romanje cilj, ima cilj tudi naše življenje, ki je potovanje na zemlji. Tudi življenje Marije, prve vernice, je doseglo vzvišen cilj – poveličanje v nebesih. Za praznik Marijinega vnebovzetja so zelo obiskane tako velike in znane kot tudi manjše in lokalno obarvane Marijine božje poti. Vsako leto se na Marijinih božjih poteh na ta dan zbere veliko romarjev. Na mnogih pripravljajo posebne romarske shode in slovesne maše. Organizirajo tudi druge prireditve, povsod pa se trudijo, da ljudem omogočijo duhovno poglobitev s pomočjo pogovora ali spovedi.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi – Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Marijino poveličanje je svojevrstni poklon krščanstva ženi, saj je Bog prav Marijo, mater in ženo prvo na najodličnejši način poveličal v nebesih. S praznovanjem želi katoliška Cerkev poudariti tudi dostojanstvo in visoko poklicanost vsake žene.  

Praznovanje nas tudi spominja, da sta v našem življenju pomembni tako materialna kot duhovna komponenta, tako večno kot zemeljsko in da se oba prepletata. Delo za duhovno ne pomeni zanemarjanje materialnega. Po krščanski tradiciji velja prav nasprotno: ko se trudimo za zemeljski napredek, si s tem že pripravljamo večno bivanje.

Božo Rustja