Pogovorni večer z Elżbieto M. Goździak

Najbolje, kar lahko ponudimo migrantom, sta izobraževanje in delo

Koper, 28. december
Begunska kriza, ki nas je nekaj časa nazaj spremljala skoraj na vsakem koraku in pri nekaterih ljudeh prebujala nenavadne zamisli o zaprtju meje, uporabi vojske za njeno zaščito in vaških stražah, je za seboj poleg grenkega priokusa pustila še okrog 118 kilometrov rezalne žice in 46 kilometrov panelne ograje, ki nas varujejo pred morebitnimi ilegalnimi prestopi meje. Črna napoved o poplavi beguncev in migrantov, s katero so nas bombardirali z vseh ekranov in zvočnikov, se ni uresničila, saj je begunska pot poniknila, z njo pa tudi reka ljudi, ki se je vila po njej. No, nekaterim je Slovenija le odobrila gostoljublje.

Foto: Matic Munc in prof. Elżbiet M. Goździak, avtor: Nataša Fajon

Najbrž malokdo ve, da je bilo po uradnih podatkih notranjega ministrstva na začetku decembra v Sloveniji 536 ljudi s priznano mednarodno zaščito, prosilcev zanjo pa 1320. Število, ki predstavlja celih 0.09 odstotka celotnega prebivalstva. Z njimi se bolj ali manj ukvarjajo nevladne organizacije, pri delu pa jim zelo prav pridejo nasveti tujih strokovnjakov, ki imajo na tem področju veliko več izkušenj.

Ameriško veleposlaništvo je v ta namen v prvi polovici decembra gostilo profesorico dr. Elżbieto M. Goździak, izvršno direktorico Inštituta za študije mednarodnih migracij Univerze Georgetown. V okviru obiska v Sloveniji je imela predavanja na fakulteti za socialno delo in fakulteti za družbene vede v Ljubljani, fakulteti za varnostne vede in pravni fakulteti v Mariboru, srečala pa se je tudi s platformo Sloga, IOM Slovenija, Mirovnim inštitutom, društvom Odnos, MKC Maribor in društvom Ključ. Obiskala je tudi Slovensko filantropijo, kjer se je udeležila prostovoljske akcije, azilni dom v Ljubljani, zavod za zaposlovanje pa ji je pripravil intenziven dvodnevni program na temo zaposlovanje migrantov in tujcev.

Pred vrnitvijo v združene države se je odzvala na povabilo Primorskega svetovalnega središča in v Študentskem centru Univerze na Primorskem bila gostja pogovornega večera, na katerem se je z njo pogovarjal psiholog in zunanji sodelavec PRIMSS-a Matic Munc. Z gostjo sta skušala odgovoriti na vprašanja, kako ravnati z mladoletnimi migranti, osvetliti dobre prakse pri vključevanju beguncev in migrantov v družbo ter razgrniti tančico pri pogledu v prihodnost.

Foto: prof. Elżbiet M. Goździak, avtor: Nataša Fajon

Profesorica Goździakova je prav tako begunka, saj se je leta 1981 odločila zapustiti rodni Poznan na Poljskem, ko je general Jaruzelski razglasil izredno stanje, s katerim je prepovedal delovanje neodvisnega sindikata Solidarnost. Izpostavila je, da si ljudje, ki pristanejo v begunskih centrih ali azilnih domovih, ne želijo pogovorov s strokovnjaki, temveč točno vedo, kdo jim resnično lahko pomaga. Pomoč pa zanje pomeni samo eno – izobraževanje za otroke in mladino in delo za odrasle. V evropskih državah migrantje zelo težko pridejo do delovnih dovoljenj, medtem ko imajo v ZDA z njihovim izdajanjem dolgoletne in pozitivne izkušnje.

“V trenutku, ko zaprosijo za azil, dobijo delovno dovoljenje, ki ga seveda v primeru negativnega izida vzamemo nazaj, a ker je proces običajno dolgotrajen, je v interesu države, da ti ljudje sami poskrbijo zase. Vladi in drugim tako ostane denar za kaj drugega. Morda se sliši zelo kapitalistično, ko govorim “delo, delo, delo”, ampak to je res najboljše, kar lahko tem ljudem ponudimo,” je dejala.

Tako odrasli kot otroci pa ob prvem srečanju z novo državo, v kateri so se znašli na svoji poti v boljše življenje, potrebujejo najbolj osnovne stvari, kot so voda, hrana, streha nad glavo in človeška bližina.

Med razseljenimi ljudmi so najbolj ranljiva skupina ločeni mladoletniki in tisti brez spremstva. Nekateri se od svojih družin ločijo na neskončnem potovanju, drugi so sami že od začetka poti. Zanje se pot lahko kaj hitro spremeni v nočno moro, ko postanejo žrtve zlorab, zanemerjanja, spolnega nasilja, trgovine z ljudmi ali vojaškega novačenja. Ker tovrstne izkušnje pustijo na mladih hude posledice, zahteva delo z njimi posebne veščine, ki terjajo čas in veliko truda. Nasveti strokovnjakov, kot je prof. dr. Elżbieta M. Goździak, so zato več kot dobrodošli. V svoji knjigi Otroci in migracije: Na razpotju med odpornostjo in ranljivostjo je izpostavila, da moramo na otroke gledati kot na aktivni del migracij, ne smemo jih obravnavati izključno kot ranljive žrtve.

“Ko govorimo o ranljivosti in odpornosti pri otrocih, moramo najprej vedeti, da obstajajo precejšnje razlike med različno starimi otroki, lastnosti pa sta odvisni tudi od karakterja posameznega otroka, nekateri so bolj odporni od drugih. Bolj ranljivi so vsekakor tisti, ki so brez spremstva, najbolj pa tisti, ki vedo, da jih nikjer nihče ne čaka,” je poudarila.

Po njenih besedah se mladostniki migranti zelo pogosto vedejo kot odrasli, neredko imajo tudi že identiteto slednjih, ker je to običajno v njihovem kulturnem okolju.

“A ko izrečemo besedo “otroci”, se na široko odpre dobrodelna skrinjica, če pa rečem “mladostnik”, se usuje plaz kritik, češ da bi morali ostati doma in se boriti. V resnici so tudi moški v zelo težkem položaju, saj so v veliki nevarnosti, da jih ustrelijo, na izbiro imajo le, da se borijo v odporu ali z napadalci. Normalno, da želijo drugam, neumni bi bili, če ne bi. To je čisto racionalna reakcija na zelo težko situacijo,” je opozorila na neupravičene napade na mlade moške.

Foto: Matic Munc in prof. Elżbiet M. Goździak, avtor: Nataša Fajon

Moderator je gostji pojasnil, da v Sloveniji ne razlikujemo med otroki in mladostniki, še večja težava pa je, da nimamo dovolj strokovnjakov, ki bi se s slednjimi ukvarjali kot s posebno skupino. Trenutno
se pri nas nahaja 18 mladoletnikov brez spremstva, dve punci in šestnajst fantov, Slovenija pa zanje pomeni bolj ali manj tranzitno državo, kjer se ustavijo za kak teden in nadaljujejo proti cilju.

Pri tako majhnem številu je po besedah prof. Gozdziakove ogromno prostora za preizkušanje različnih kreativnih strategij, česar pri velikih številkah ni mogoče početi.

“Pomembno je, da mladostnika, ki ga imaš pred sabo, sprašuješ kaj potrebuje. Tako se razvije dialog, v katerem se pogajata o njegovih željah in možnostih, ki jim lahko ponudiš. Težava je v azilnih domovih, ki so daleč od domov, bolj so centri za pridržanje, ki niso ravno najboljše okolje za socializiranje mladostnikov. Mladi morajo biti z nečim zaposleni, rekreacija, ustvarjanje, če nimajo česa početi, bodo prej zapadli v slabo družbo,” je dejala.

Sogovornika sta se dotaknila tudi odnosa politike in ljudi do migracij, saj se slednje pogosto zlorabljajo v politične namene, nezanemarljiv pa je tudi pojav nestrpnosti domačega prebivalstva do migrantov. Trenutno sicer migrantje niso politična tema, a bodo že kaj kmalu najbrž postali, saj nas prihodnje leto čakajo volitve.

Po besedah gostje so begunci, trgovina z ljudmi in podobne teme vedno v domeni nevladnih ustanov in prostovoljcev, vlada pa ponuja samo finančna sredstva. Biti aktiven je v združenih državah tradicija, ljudje se hitro aktivirajo in skušajo pomagati, tovrstnega ravnanja se učijo že v srednji šoli, ki je ne moreš zaključiti, ne da bi opravil določeno število ur javnih del. Ob stiku z begunci in migranti ljudje navadno spremenijo mnenje, sploh ob zelo pozitivnih izkušnjah. Na oblikovanje stališč pa bolj kot vse drugo vpliva znanje, kar so potrdili tudi s študijo.

“Na vprašanje, če mislijo, da je v njihovi državi preveč migrantov, večinoma rečejo “da”, ko pa jim poveš, da znaša ta odstotek 13 %, odvrnejo, da je to premalo, saj potrebujejo več delavcev. Majhna izpopolnitev znanja spodbudi ljudi k drugačnemu pogledu,”je pojasnila.

Dodala je, da Evropa potrebuje nove ljudi, predvsem mlade, saj se evropsko prebivalstvo stara. Pri
ozaveščanju ljudi in širjenju znanja med njimi pa imajo veliko vlogo mediji, zato je mladim novinarjam položila na srce prošnjo, naj opravljajo odgovorno novinarstvo.

“Žal zanimive življenjske zgodbe ne gredo v prodajo, a upam, da bo sprememba prišla s strani današnjih študentov novinarstva. Sama promoviram, da se začne od malega. Že majhne otroke je treba izpostaviti ljudem od drugod, glasbeniku, pripovedovalcu, umetniku, da jim približamo različnost,” je sporočila novi generaciji novinarjev.

Na vprašanje moderatorja, kakšne vplive, ki jih prinašajo migracije, lahko pričakujemo čez 5, 10 let, se je vedno nasmejana sogovornica ponovno odzvala z optimizmom, s katerim je – poleg s strokovnostjo – naredila največji vtis na slušatelje.

“Mislim, da bo globalizacija prej kot slej povzročila, da bomo dosegli skupno razumevanje človeštva, sem zelo optimistična kar se tega tiče. Ljudje zmotno mislijo, da gredo ljudje na svoji poti na zahod v Los Angeles, Chicago, New York, imamo namreč tudi t.i. področja novih naselij, in ko so bili ljudje naseljeni tam, je najbolj delovalo medsebojno druženje – festivali, hrana je vedno dobrodošla, ženske, ki prodajajo ročno izdelane izdelke -, ki splete vezi med ljudmi,” je povedala za zaključek.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Razlog za nasilje posameznika se skriva v nasilju, ki ga navadno ne vidimo

Sociodrama – igra vlog za družbene spremembe

“Ne gre za pravico, da si lahko nekaj. To pač si!”