KNJIGA GORELO JE MORJE

Nadja Terčon: Sergej Mašera sodi med glavne tvorce slovenske pomorske identitete

Piran, 31. december
Piranski pomorski muzej že pol stoletja nosi ime po Sergeju Mašeri, narodnemu heroju, ki je ob izbruhu druge svetovne vojne svojo ladjo raje potopil, kot da bi pristala v rokah sovražnikov. Skupaj z ladjo je v večno temo odšlo tudi njegovo življenje. Ob obletnici poimenovanja muzeja po velikem junaku so spomin nanj počastili z izdajo knjige Gorelo je morje, pod katero se je podpisala muzejska svetnica dr. Nadja Terčon.

Image may contain: 3 people, people sitting and indoor

Foto: Pomorski muzej

Končno, bi lahko rekli. Pol stoletja je namreč minilo, odkar so nekdanji Mestni muzej Piran poimenovali po edinem narodnem heroju slovenskega rodu med pomorščaki, o katerem vedenje pa je bilo ves ta čas močno okrnjeno, saj sta bili o njegovem življenju izdani le dve knjižici, v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, slovenski zapisi pa so vsebovali zgolj osnovne informacije – o rojstvu v Gorici, zaključku šolanja in življenju v Ljubljani ter dogodku, ki je usodno zapečatil njegovo pot. Gradivo, ki ga je na pobudo v istem času ustanovljenega Kluba pomorščakov Ljudske republike Slovenije pričel zbirati prvi direktor piranskega muzeja, Miroslav Pahor, je bilo nedavno izpostavljeno arhivskega dela vajenemu očesu Nadje Terčon, ki je iz njega izluščila in sestavila v celoto sliko mladega moža, ki sta ga v življenju vodili čast in humanost.

Muzejska svetnica Terčonova nam je zaupala, da se je zelo razveselila pobude sedanjega direktorja muzeja, Franca Jurija, ko ji je lani predlagal, naj za namen publikacije nekoliko razširi članek, ki ga je o Mašeri napisala že nekaj let nazaj. Takoj je vedela, da bo iz njene širitve prispevka nastala knjiga. Oče piranskega muzeja, kot radi rečejo Miroslavu Pahorju, je za seboj pustil dva zveščka originalnih in prepisanih Mašerovih pisem, s katerimi je preživela večino letošnjega poletja, saj jih je skrbno prebirala tudi večkrat. Pisma mami, očetu, sestri … povsem ohranjeni so vsi prepisi, od prvih pisem, ki jih je pisal med taborjenjem, pa do zadnje dopisnice, napisane 9. aprila, osem dni pred usodnim dogodkom, ki je v Ljubljano prispela po njegovi smrti. Slednjo je avtorica uvrstila tudi v knjigo, prav tako še nekatere druge izseke, v celoti pa je objavljeno pismo s Švedske.

“Zdelo se mi je pomembno, saj je v njem zelo občuteno pisal o svojem doživljanju takratnega boja za preživetje. Na trenutke se mi je zdelo, da opisuje sedanji čas. To je bil čas krize, varčevanja, znižanja plač, njim so jih tako znižali, da je bil ves čas v denarni stiski,” je pojasnila Terčonova.

Skoraj v vsakem pismu se je zato zahvaljeval staršem, ker so mu ga pošiljali. Razsežnost stiske nazorno prikaže njegov zapis, da se zaradi nizkih plač celo hranijo na kredit.

Po besedah Terčonove je z rezultatom poglobljenega vpogleda v Mašerovo življenje zadovoljna.

“Želela sem ga predstaviti tako, da je razvidno veliko spoštovanje, ki se je v meni rodilo ob prebiranju pisem. Mislim, da mi je uspelo izbrati stvari, ki ga zelo dobro prikažejo. Bil je mlad mož, komaj 29 let jih je štel, pa je tako zrelo razmišljal,” je dejala.

O čem je razmišljal tistega dne, ko se je odločil za miniranje ladje, se mnogi sprašujejo že več kot 75 let. Tudi sama si je skušala razložiti, zakaj sta 17. aprila 1941 v Boki Kotrski s kolegom ostala na krovu rušilca.

Jugoslavija je kapitulirala, dobili so ukaz, da morajo ladjo zapustiti, ker prihajajo Italijani. Mašera je bil na rušilec Zagreb premeščen z ladje Beograd, na kateri je plul nekaj let in jo zato dobro poznal. V roku enega meseca je zamenjal kar štiri komandante. Vojaki znajo povedati, da naj bi to bilo zelo nespametno početje nekoga, ki bi se želel braniti, kar naj bi kazalo, kot da je bila predaja vnaprej dogovorjena. Da bi lahko te domneve potrdili, bi morali v vojaške muzeje. Znano je, da je kapitan Zagreba ladjo zapustil, na njej pa sta ostala Mašera in kolega Spasič.

“Vsekakor se poskuša dogodek opisati kot častno dejanje – po reku “Garda se ne predaja, garda umira”. Vedela sta, da če bi ladjo minirala in odšla, bi zelo verjetno padla v roke Italijanom, kar bi pomenilo vojaško sodišče in smrt, če ne bi Jugoslavila kapitulirala, pa bi prišli v roke jugoslovanski vojski, kjer bi ju prav tako čakala obsodba na smrt,” je svoje videnje dogodka opisala Terčonova.

Po njenih besedah so se med Mašerovo zapuščino našla tudi ljubezenska pisma, ki jih je pisal vnukinji Petra Grasselija, župana Ljubljane. Pisma sta si pošiljala po tridnevnem druženju v Dubrovniku septembra 1940, ko sta se tudi spoznala, odtlej pa je naredil vse, da je lahko za vsak praznik šel domov. Tudi božič tistega leta je preživel doma, ko naj bi po prepričanju Angelike Hribar na ljubljanskem nebotičniku pred brhkim dekletom pokleknil in jo zaprosil za roko, ki pa jo je že obljubila drugemu.

“Morda je njena zavrnitev vplivala na njegovo odločitev, a zaenkrat so to samo domneve. Ni si namreč težko predstavljati, da se nekdo, ki je poročen in ima družino, veliko težje odloči za smrt,” je razmišljala muzejska svetnica.

Image may contain: 1 person, sitting, eyeglasses and indoor

Foto: Pomorski muzej

Truplo umrlega kolega Spasiča, ki ga je po dogodku naplavilo, so na pobudo Antona Klinarja pokopali, pogreba pa so se udeležili tudi italijanski vojaki, saj je daleč naokrog završalo, kaj se je zgodilo. Ker so v njegovem ravnanju videli častno dejanje, so prišli izkazati svoje spoštovanje. Dogodek je odmeval vsepovsod, saj so o njem nekaj časa pisali na vseh koncih sveta.

Mašerovega trupla po besedah Terčonove nikoli niso našli, govorilo se je, da naj bi našli kosti na ostankih ladje, a jih niso dovolili dvigniti na kopno. Neko črnogorsko dekle je prisegalo, da sta z mamo našli njegovo lobanjo, ki naj bi jo pokopali na varnem, blizu svojega doma, po vojni pa naj bi jo izročili svojcem, češ da mora mati objokovati junaka.

“Od sodnomedicinskega inštituta imamo dokumente, ki pravijo, da je res njegova. Šele leta 1986 je to zvrtala beograjska politika, ob posredovanju Slovenije pa so posmrtne ostanke končno prepeljali v Ljubljano in pokopali na Žalah,” je o Mašerovi vrnitvi v domovino dejala avtorica knjige.

Dodala je, da sodi Sergej Mašera med glavne tvorce slovenske pomorske identitete, zaradi katerih je Slovenija po vojni sploh lahko postavljala zahteve do morja. Ljudje, kot je bil on, so bili v veliko pomoč pri obrazložitvi, zakaj potrebujemo dostop na odprto morje. Osebno jo zelo moti, da se o naši pomorskosti govori le ob dnevu pomorsta ter v povezavi z Luko Koper in drugim tirom, pozabljamo pa, da smo imeli pomorščake že od nekdaj.

“Ladij smo res imeli le nekaj, ampak tudi ljudje so del pomorstva, oni so tisti, ki ustvarjajo pomorstvo.
Pri nas sploh ne vemo, kaj mornarica počne. A da tako majhna država pošlje eno majhno ladjo, da reši begunce na Lampeduzi, ima zame velik smisel. Največji prispevek naše mornarice je ravno v civilno-družbeni sferi,” je dejala o vlogi mornarice v današnjem času.

Nekajmesečno druženje z življenskimi zgodbami junakov pogosto postreže tudi s kakšnim presenečenjem. S čim je Nadjo Terčon presenetil Sergej Mašera? S plesom. Čisto na koncu, ob ponovnem prebiranju spominov šefa Ivana Rojnika na Švedskem, je namreč spoznala, da je izjemno lepo plesal.

“Gospod Rojnik je napisal, da je bil zelo dober plesalec, in ker je lepo in skladno plesal, je bil tudi zelo zaželjen kot soplesalec,” je zaključila.

Junake si navadno predstavljamo kot resne, vase poglobljene ljudi, ki živijo od ene do druge bitke, od ene do druge zmage, za vsem tem pa se nemalokrat skriva tudi izjemno zanimiv človek. Sergej Mašera zagotovo sodi mednje in zasluži si, da lahko o tem končno tudi beremo.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Vodnjaki v Piranu hranijo številne življenjske zgodbe

Piransko pokopališče skriva zanimive zgodbe iz preteklosti

Častitljivih devetdeset let Sergia Perentina, ki mu morje pomeni življenje

Pirančan, ki je zbral in uredil zgodovinske dokumente o mestu