NE PREZRITE

Mračna plat

Sedi mi nasproti. Roke mu počivajo na mizi tako, da mi kaže razbite členke. Ima samo 20 let in razjedata ga jeza in nemoč. Ko si ne more pomagati drugače, brez prestanka udarja v steno. Do krvi. Oče je pijanec in nasilnež, mati prestrašena in šibka. Klasična zgodba iz učbenikov disfunkcionalnih družin. Pove, da zadnjih nekaj let ob vsaki možnosti pove, kaj se mu dogaja doma in kaj se dogaja v njem samem. Preslišijo ga ali pogovor zasukajo drugam. Saj bo, mu pravijo. Malo je potrebno tudi zdržati, saj veš. Samo šolo bi pa moral delati, saj pri teh letih še nimam srednje šole. Ob takšnih pogovorih stiska pesti in ob prvi priložnosti udarja ob steno. Do krvi.

Foto: Nataša Fajon

Sedim v svoji pisarni in začudeno gledam študentko ene izmed humanističnih smeri. Govori mi o raziskavi, ki jo opravljajo s kolegi in kolegicami. Tematika je odzivnost slovenskih organizacij za pomoč na resnične probleme posameznikov v stiski. Tvegam, da mi ne boste verjeli, vendar moram zapisati: odzivnost je manjša od 10 odstotkov, kar pomeni, da se 90 odstotkov ljudi zavrne s takšnim ali drugačnim izgovorom. Veste, nismo mi pristojni, ne znamo, ne zmoremo … Niso uradne ure … Sicer so uradne ure, vendar tiste, ki to dela, ni, ker je na (vstavi poljubno) dopustu/porodniški/študijskem dopustu/terenu … pokličite čez nekaj dni. Pogum, ki ga mora zbrati človek v težavah, sploh mlad človek, da res odtipka številko, mora biti velik. Težko si zamišljam, kako zelo uplahne za vedno ob takšnih odzivih. Tvegam, da mi ne boste verjeli, da je to res.

Sedim za računalnikom in z navdušenjem spremljam odzivnost medijev na kampanjo Skriti escape room, ki ozavešča javnost o skritih spolnih zlorabah. Potem pa naredim tisto ključno mazohistično napako in grem prebirat komentarje. Brutalni nabor primitivnih in neumnih stavkov me zadane v glavo. Vse je pretirano, to ljudje samo iščejo pozornost. Kako vsaka peta ženska, vendar! In tako v nedogled. Pod nekatere opazke te vrste prilepim obsežno raziskavo o razširjenosti spolnih zlorab v Evropi, vendar več deset strani nihče ne prebere.

Sedim zunaj na kavi, na soncu. Pogovor o vsakdanjih temah teče gladko, vreme smo dobili končno, kajne. Koliko bo dobil Dončič za igranje v Ameriki, kaj misliš? Si videl včeraj, kakšno sramoto si je naredil tisti pevec na odru? Na nosu imamo sončna očala, noge sproščeno stegnjene pod mizo in vrtimo jezike. Lahkotne teme. Za nas mračna plat ne obstaja, ker je ne želimo videti. Sprašujem se, do kdaj bomo samo pasivno sedeli, sedeli v nedogled in opazovali, kako se v prah sesuva vse okoli nas. Sedimo, srkamo kapučinčke in blebetamo neumnosti. Pogosto sedimo tudi ob grozljivih zgodbah temne plati in obsedimo v šoku, sami nemočni.

Res ne vem več, kakšno orodje naj uporabim za premik miselnosti. Mogoče mi ne verjamete, da fant iz prvega odstavka obstaja. Včeraj sem ga videl, vendar vas ne morem prepričati z besedami, da je to res. Kaj bi res moral iti tako daleč, da vam ga pripeljem domov, da ga boste spoznali. Se mora javno razgaliti v kakšnem mediju, vendar boste potem rekli, da samo išče pozornost. Mogoče mi tudi ne verjamete, da v Sloveniji res nastaja raziskava, ki bo očitno znanstveno dokazala, da mnoge organizacije, katerih ime, uradno poslanstvo in namen izkazujejo pomoč in podporo ljudem, v veliki meri vsega tega ne opravljajo, temveč se izogibajo delu. Mogoče tudi končne raziskave ne boste prebrali, ker bo obsežna. Mogoče ste tole kolumno nehali brati, ker vam ni bila več zanimiva ali vas je zmotilo nekaj drugega.

Foto: Matic Munc, avtor: Nataša Fajon

Izkušnje in da, resne raziskave, ki jih lahko poiščete z nekaj pojmi v spletnem iskalniku, kažejo v smer, da je približno petina mladih ljudi v resnih težavah. Štiri petine jih gre skozi življenje z blažjimi zapleti, njihovi vrstniki pa ne. Prva skupina, večja vsekakor, se zabava, napreduje v šoli in očka jim za polnoletnost kupi avto in vozniški izpit, recimo. V sredini dvajsetih let začnejo z delom, si mogoče ustvarijo družino in živijo svoja življenja do smrti. Privoščim jim, vendar me ne zanimajo. Zanima me tista petina, saj to že veste. Sprašujem se, kako bi vam oči obrnil v njihovo smer? Kako naj vas prosim, da v razredu vaših otrok postanete malo bolj pozorni na tiste tri ali štiri, ki se spopadajo z večjimi težavami. Saj se jih opazi, ne govorite! Prosim, ne žalite svoje in moje inteligence z izgovori, da bo že kdo drug poskrbel za njih. Dvignite svojo zadnjo plat s teh lahkotnih kavic in banalnih pogovorov in začnite že enkrat delovati, ljudje. Nobena velika zgodba ni potrebna, samo volja, nekaj poguma in osnovna medčloveška pomoč. Res je, pokukati boste morali na mračno plat, kar nas nekoliko plaši. Tam se plazijo demoni preteklosti, čakajo nas ugledni člani naše družbe, ki so pijanci, nasilneži, posiljevalci, tabletomani. Mogoče tudi kak vaš znanec, ki je več let uspešno prodajal svojo podobo izbornega člana družbe. Vse to in več je na mračni plati. In ko naredimo nekaj takšnega, kar je v dejansko pomoč sočloveku, se lahko usedemo na tisto svojo kavo. Zaslužili smo si jo. Trdno sem se odločil, da se v svojem prostem času ne bom več družil z ljudmi, ki se strahopetno izogibajo svoji človeški dolžnosti. Njihove teme in resničnostne zabave me dolgočasijo.

In tako gre h koncu še en zapis. Dvomim, da sem zapisal kaj revolucionarno novega. Moj pogled je omejen s tistim, kamor polagam svojo pozornost, in to so že vse znane teme. Tudi želje so znane – več aktivnosti navadnega državljana, ker o politikih ne bom izgubljal besed. Včeraj sem bil na kavi z eno od deklet, ki je pred 12. leti skoraj usodno korakala po mračni plati tega našega bivanja. Postala je čudovit človek, ki ne izgublja časa za banalnosti. Vredno je.

Matic Munc, psiholog, borec za pravice otrok in šibkih

Povezane vsebine:

Nostalgični dnevi

Obalni vrtičkarji

Svoboda naj bo!