KNJIGA

Mojster Arrigo Petronio: Vsaki barki sem dal svojo dušo

Italijanska skupnost v Piranu je v minulem mesecu med drugim gostila predstavitev knjige Dotor Segadura, ki jo je izdala založba Luglio Editore iz Trsta. Glavno vlogo v njej igra Pirančan Arrigo Petronio, rojen 2. januarja 1928, čudežni deček, ki je postal ugleden graditelj lesenih bark in sodeloval z največjimi svetovnimi oblikovalci tistega časa.

Foto: Arrigo Petronio in Amalia Petronio, avtor: Nataša Fajon

Avtorica knjige, Flavia Segnan, je gospoda Arriga predstavila zelo slikovito, dejala je namreč, da je “vihar besed, idej in energije”, in ko je končno vstopil v dvorano, je bilo vsem kristalno jasno, zakaj je izbrala ravno tak opis. Kljub devetdesetim letom so bili njegovi koraki lahkotni, a odločni, njegova drža malce upognjena, a samozavestna, njegove oči široko odprte in modre, kot bi se v njih zrcalilo morje, ki ga je gledal vse življenje.

Ko je spregovoril, je vse utihnilo. Vsi smo prisluhnili in poslušali, kot bi barke kar naenkrat postale najpomembnejša stvar v našem življenju. S svojim pripovedovanjem je na nas vsaj za kratek čas prenesel gorečo ljubezen do teh lesenih plovil.

Knjiga – biografija je rezultat prijateljstva, ki je zraslo med Arrigom in Flavio, ko je slednja prvič pisala o barkah. Po tem sodelovanju ji je Arrigo namreč zaupal željo po objavi biografije, ki pa je sam ne more napisati. Tako se je Flavia že drugič znašla med barkami, o katerih do nedavnega ni vedela ničesar. A z Arrigovo zgodbo ni spoznala le sveta bark, temveč veliko več.

Začelo se je v solinah, kamor se je po lastnih besedah preselil takoj po rojstvu – rodil se je januarja, aprila pa je že bil med solinskimi polji. Pri štirinajstih je začel pomagati dedku pri delu, iz hvaležnosti, ker ga je vzgajal.

Na vprašanje Amalie Petronio, ki je vodila pogovor, kako se je naučil mojstrstva izdelovanja bark, je Petronio kratko in jasno odgovoril: “Z lakoto (smeh). Če si bil lačen, si se zelo hitro učil.”

Foto: Arrigo Petronio, avtor: Nataša Fajon

Osnov obdelovanja lesa in izdelave bark se je naučil v ladjedelnici San Giusto na Bernardinu, ki je bila v lasti Luigija Pertota. Sedem mojstrov iz Trsta je učilo 30 mladih fantov, trije, med katerimi je bil tudi sam, pa so po sposobnostih izstopali. Še več, po mnenju mojstrov so bili čudežni. Pri sedemnajstih je najel prostore nekdanje kantine v Piranu in si v njih uredil delavnico.

Leta 1948, ko je imel 20 let, je zapustil Piran, nekaj let plul po svetu, nato sodeloval s številnimi tržaškimi ladjedelnicami in naposled ustanovil čisto svoje tesarsko podjetje. Kot je povedal na predstavitvi knjige, je pri vsaki barki skušal dodati nekaj novega, česar ni nikoli skrival, saj je svoje znanje vedno delil z drugimi.

Izpod njegovih veščih rok je nastalo zajetno število lesenih bark, tako jaht za prosti čas kot tekmovalnih. Astarte, Saggittario, Sandra, po načrtu Carla Sciarrellija, Guia II oblikovalske družbe Sparkman & Stefhens, El Raguseo, Balanzone, Gargantua, ki so jo oblikovali pri German Frers, in še mnogo drugih, ki še danes plujejo na različnih koncih sveta. In še danes se vsi, ki so izdelavo barke zaupali Arrigu, spominjajo, kako jim je ob predaji dejal, da ne kupujejo samo barke, temveč tudi njegovo dušo. Čisto vsaki je namreč podaril svoj košček.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Vodnjaki v Piranu hranijo številne življenjske zgodbe

Častitljivih devetdeset let Sergia Perentina, ki mu morje pomeni življenje

Pirančan, ki je zbral in uredil zgodovinske dokumente o mestu