Eksistencialna kriza mladih

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti

Matic Munc je univerzitetni diplomirani psiholog, ki je najprej delal v marketingu, bil nekaj časa na Zavodu za zaposlovanje, zdaj pa je že dvanajst let, odkar je njegovo delo večinoma namenjeno mladim. Bil je zaposlen tudi na Centru za socialno delo, na oddelku za zaščito družin, kjer se je ukvarjal s primeri spolnih zlorab, družinskega nasilja, alkoholizma, odvisnosti, v zaporu na Povšetovi kot psiholog v priporu, vzporedno pa se je s svetovanjem ukvarjal tudi v zasebni svetovalnici, v kateri povsem samostojno deluje zadnja tri leta.

Zagledam ga že na daleč, saj ga ni težko ločiti iz množice ostalih gostov kavarne. Med hojo po osrednjem koprskem trgu razmišljam o mladih, ki se zaradi najrazličnejših stisk znajdejo v njegovi pisarni. Drznila bi si trditi, da večina nima težav z vzpostavitvijo zaupanja, saj je Matic prototip človeka, kateremu se mlad človek hitro odpre. Še tiste najbolj zadržane gotovo prepriča pogled v njegove oči, ki pričajo o tem, da so videle že marsikaj, česar raje ne bi, pa se niso obrnile stran.

Vaša zasebna svetovalnica se nahaja v Ljubljani, ob četrtkih in petkih pa že nekaj časa zahajate na obalo. Pridete okusit mediteranski način življenja?

(smeh) Tega sem do sedaj že dovolj okusil … K sodelovanju me je povabila Nikolina Jeretič, strokovna vodja Primorskega svetovalnega središča, v katerem se ukvarjamo s psihosocialnim svetovanjem in pravno pomočjo. Kot strokovni sodelavec za psihosocialno svetovanje delam od novembra, v tem času pa smo kar precej oživili naše aktivnosti. Drugi steber PRIMSS-a predstavlja delo s študenti, saj se je žal izkazalo, da na Univerzi na Primorskem močno primanjkuje praktičnega dela. Zato smo sestavili en tak osnovni, zelo praktičen tečaj, na katerem se izurijo za osnovno svetovalno delo. Organiziranje dogodkov, kot tretji steber, pa skozi predavanja odpira najrazličnejše družbene teme.

Na Facebooku ne skoparite z očitki, kako smo mlade pustili na cedilu. Kdo, kako in v čem se to kaže?

Kazati na krivca nima smisla, odgovorni smo delno vsi, je pa to bil proces, ki se ni pričel s formalnim vstopom v recesijo, je pa od leta 2009, ko je Slovenija uradno razglasila, da smo se znašli v krizi, stanje vedno slabše. Na cedilu smo jih pustili predvsem glede neke vizije, kam hudiča mi sploh gremo. To se kaže na nivoju brezposelnosti, kjer preprosto ne morem več prodajati zgodbe o tem, da bodo ljudje z izobrazbo imeli službo, če imamo 91.000 brezposelnih. Vsak mladostnik mi bo rekel, da ga zafrkavam. Drugi del pa je razpad vrednotnega sistema, poštenosti, solidarnosti, to me najbolj boli, zelo individualizirana družba smo postali, kjer velja “ti poskrbi zase, kaj te briga za sočloveka.”

Letos imamo pravo poplavo mladih s hudimi duševnimi težavami, od zasvojenosti, tesnobe in depresije, osebnostnih motenj, do samopoškodbenega vedenja in samomorilnosti, ljudje, ki so v samem vrhu psihologije, pa govorijo le o statistiki, nihče ne ve, kaj storiti s temi mladimi. Mladimi, ki so popolnoma izgubili bistvo v življenju, govorimo torej o eksistencialni krizi, ki pa ni nekaj situacijskega, saj nam mladi sporočajo, da nimajo za kaj živeti, ker je vse brez smisla.

Lahko morda primerjate te težave s tistimi, ki smo jih konec koncev imeli vsi?

Če naredim primerjavo za zadnjih dvanajst let, imamo zdaj veliko več primerov težav, kot drugo pa so ti primeri veliko težji. Recimo, pred dvanajstimi leti smo se ubadali z zlorabo “trave”, danes moji uporabljajo več različnih kemijskih snovi, ki jih večinoma jemljejo skozi nos, na trgu je 50, 60 različnih snovi, za katere nihče ne ve, kaj povzročajo, danes par metrov stran od naju jih bodo uporabljali osnovnošolci. Tudi stopnjo samomorilnosti merimo napačno, to je številka, ki jo radi prikrivamo, da smo videti lepo pred Brusljem. Samomori med mladimi se dogajajo tedensko. O vsem tem se ne govori, češ da tega ni veliko, a če bo ta trend trajal nekaj let, bomo kar naenkrat soočeni z več tisoč nerešljivih primerov.

Svoje kritike usmerjate tudi na starše …

Navadno starši pridejo z zgodbo “Z mojim mulcem je nekaj narobe”, in potem sem jaz psihološki avtomehanik, ki naj bi ga popravil. Ko pa skušamo razložiti, da se veliko stvari začne v družini, pa naletimo na zanikanje, saj nočejo sprejeti, da bi bili kakor koli soodgovorni. Zapleti med mladimi in starši so se zgodili, ker mladi že zelo zgodaj odpirajo teme, o katerih se odrasli ne želijo pogovarjati. In ko jih starši zavrnejo, da so še premajhni, se komunikacija razbije. Starši torej morajo biti bolj iskreni, se poglobiti vase, odpirati tudi težke teme, predvsem pa vzpostavljati dialog in ne zgolj ukazovati mladim, kaj naj počnejo.

Doslej sva evidentirala težave, kaj pa rešitve? Te najbrž terjajo radikalne spremembe na mnogih področjih in tudi to se ne more zgoditi čez noč. Kje začeti?

Mislim, da sta začetka dva. Izkušnje iz tujine kažejo, da učinkovite in hitre rešitve pridejo takrat, ko prihaja do dvosmernega, stisnjenega procesa, kjer odločevalci pritisnejo od zgoraj navzdol, civilna družba pa od spodaj navzgor in tako iztisnejo rešitve. Posameznik lahko vedno začne delati na civilnem področju. Recimo, v vsaki mali sredini lahko nekaj posameznikov pritisne na odločevalce, da dodelijo mladim prostor, kjer se lahko zbirajo, in pripravljajo vsebine, ki si jih zamislijo oni sami.

Ampak … to lahko počnete, ko jih že imate tam. Kako jih pripravite, da sploh pridejo? Če jih povabite z razlago, da se odpira prostor, ki bo namenjen mladim, so to slišali in videli neštetokrat, in ne bo prišel nihče.

Opravljati moraš t.i. “street work”. Vedeti moraš, kje se mladi zbirajo, iti mednje in vzpostaviti kontakt. Seveda bo trajalo nekaj časa, da pridobiš njihovo zaupanje, lahko tudi pol leta, ampak potem jim lahko predstaviš svojo zamisel in jih povprašaš, kaj bi radi počeli. To ni instantna rešitev, ki se zgodi čez noč, ampak je potrebno vanjo investirati. Biti moraš konstanten, reden, ne smeš biti vsiljiv, ravnati moraš na mehek način. Investicija energije in kadra je zelo visoka, žal pa ni podprta s strani države. Te ljudi je pač treba finančno podpreti, saj je to strokovno delo, ki mora biti tudi nagrajeno, sicer nam bodo čisto vsi strokovnjaki ušli.

Ko sva že pri strokovnjakih … opozarjate tudi na njihovo neizkušenost …

Da, imamo veliko izobraženih mladih, ki pa preprosto ne dobijo priložnosti za pridobitev izkušenj, saj se njihovi starejši kolegi ne želijo ločiti od svojih položajev. Tako imamo ljudi s titulami, ki za delo z mladimi niso več primerni, in ogromno mladih, ki pa so na zavodu ali delajo v trgovinah in gostilnah, ker morajo nekako preživeti. Apeliram na državo, da odpira nova delovna mesta, centre za mlade …, saj so mladi izobraženci zelo motivirani za delo, želijo si le priložnosti in plačilo, ki bi jim omogočilo obstoj.

Za konec še nasvet, kaj lahko mladi storijo, da jih sedanja realnost ne onemogoči popolnoma?

Pomembno je, da iščejo dobre, pristne odnose s svojimi vrstniki, kar je včasih zelo težko najti, sploh če si majčkeno poseben. Najti torej sogovornika, ki posluša isto zvrst glasbe, ki ga zanimajo iste stvari. Mulci pri meni berejo Nietzscheja, Heideggerja, Kierkegaarda, Sartra … Hkrati pa poskušati najti odraslega, nekakšnega starejšega brata/sestro, ki jim predstavlja mentorja in jih pospremi skozi proces odraščanja, saj ima več izkušenj in znanja. Pa seveda tista splošna zadeva … če občutijo stisko, da res vztrajno iščejo pomoč, dokler je ne najdejo. Na PRIMSS-u sva na voljo dva, vrata so odprta, kolegica dela vse dni v tednu, sam pa dva dni na teden. Za dijake in študente je cena svetovanja pri meni 5 evrov za uro in pol, za odrasle 35, za socialno ogrožene, ampak samo občane Kopra, pa brezplačno.

Nataša Fajon