VOLITVE IN POLETJE

Mefova analiza volilne udeležbe in vabilo k špini

Izola, 4. junij 2018
Za trenutek sem pomislil, da bi morali postaviti tudi zgornjo starostno mejo volilne pravice. Če volilne pravice ne damo tistim, ki imajo danes 17 let, res ne vem, kako jo zaupamo tistim pri devetdesetih. Potem dobim podatke o volilni udeležbi in si rečem: še dobro da tega nimamo, ker potem bi nas prišlo na volišča 20 odstotkov.

In končno samega sebe prepričam, da leta pač niso noben kriterij. Pomembno je, kaj volivec ve o volitvah in o kandidatih. Dejstvo je, da je med najstniki veliko neverjetno bistrih in politično zrelih, je pa tudi cel kup tistih, ki jih volitve, pa še marsikaj drugega, ne zanimajo niti pod razno.

In enako je s starostniki, med katerimi nekateri kipijo od vedenja in modrosti, drugim pa je najpomembnejše, kaj bo za kosilo. In bolj kot sem rinil v ta problem, bolj sem ugotavljal, da to isto velja tudi za vse generacije. In mi pade na pamet, da bi morali imeti določeno preverjanje znanja, s katerim bi človek dobil volilno pravico, pa se je odprlo novo brezno dilem, saj bi še pred tem morali pripraviti posebno preverjanje znanja za tiste, ki kandidirajo in bi radi bili oblast ali vsaj dobro plačani izvoljenci.

Stopim skozi vrata v ponedeljkovo jutro in srečam skupino znancev, ki ravno končuje debato o volitvah. Pravijo, da so vsi bili na volitvah. Enako so mi zagotovili številni znanci na neki dobrodelni prireditvi, vsi, kar jih poznam in dnevno srečujem, so volili. Ja, kdo potem za hudiča ni volil. To je ena od skrivnosti volitev, ki jih nikoli ne bom razumel. Ko sem pred kakšnimi dvanajstimi leti neuspešno kandidiral za izolskega župana, sem doživel nekaj podobnega. Kogarkoli sem srečal po volitvah, znance in neznance, vsi so mi govorili, da so me volili in kako je škoda, da nisem bil izvoljen. Jaz pa sem se čudil, da nisem bil izvoljen, ker bi moral zmagati kot Tito, v resnici pa sem dobil le kakšnih 20 odstotkov.


Očitno med nami živijo nevidni ljudje, ki obstajajo, a jih nihče ne pozna, čeprav so vpisani v volilne imenike. Ti nevidni ljudje nam kvarijo statistiko. Če lahko verjamem mojim sogovornikom, je bila udeležba nas vidnih 100-odstotna, tisti nevidni pa so ostali doma ali pa so se sončili na piranski punti.

Predlagam, da jim vzamemo volilno pravico in potem bomo zares volili. Zakaj bi ljudi posiljevali z neko državljansko pravico, ki je nočejo niti ne potrebujejo. Če govorimo o pravici do prekinitve življenja na zahtevo umirajočega, potem bi morala obstajati tudi pravica vračila volilne pravice. Zadoščati bi moral zelo kratek dopis: “Vračam vam volilno pravico, ker ne vem kaj naj počnem z njo oziroma nočem z njo početi ničesar.” To bi bilo fer.

Zdaj grem prespat nedeljski večer, jutri pa v nove boje. Poletje bo dolgo in vroče. Ne le zaradi iskanja koalicije, ampak tudi zaradi prireditev, ki jih pripravljamo. Začnemo že čez 10 dni. Poletje prehiteva, pa smo pohiteli še mi.

Četrtkovi večeri pri špini so posebne vrste dogodek. Zelo neuraden, pa vendar urejen in predvsem prijazen do vseh: do obiskovalcev, do nastopajočih, do sosedov in do umetnosti.

Postopek je preprost: Pokličemo prijatelje, jih vprašamo, kaj počnejo na poletne četrtke, in jih povabimo, da pridejo na naš largo za slabo urico druženja z nami. Skoraj vsi so našli dan, ko niso imeli česa pametnejšega početi, in tako je bilo tudi letos, ko je program še daljši kot sicer. Pa tudi vedno bolj domišljen je iz leta v leto.

Najlepše pri teh naših srečanjih je majhnost, preprostost in tesen stik nastopajočih in obiskovalcev, ki jih je lahko le toliko, kolikor jih prenese naš mali largo (še trgec ni).
Veseli bomo, če boste na dogodke opozorili ljudi, za katere veste, da znajo uživati v intimnosti in glasbo celo poslušajo.

Lepo se bomo imeli to vroče poletje 2018.

Mef in drugi stanovalci Larga pri špini v Ljubljanski ulici v Izoli

Povezane vsebine:

Kaj pa, če bi letos volili marsovce