INTERVJU MESECA

Mediji bi morali biti kot gospodinja, ki otrokom ne daje samo tortic, ampak tudi zdravo prehrano

Dnevnik, osrednja informativna oddaja slovenske televizije, praznuje letos veličastnih 50 let. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z njegovim dolgoletnim voditeljem, Branko Maksimovičem, ki ga je vzgib iz pradavnine, kot pravi sam, prepričal, da se mora izuriti v vrtičkarstvu. Po osmih letih na njegovem domačem vrtu v Piranu uspeva že več kot sto različnih rastlin.

Foto: Gost na TV ob 50. obletnici Dnevnika, osebni arhiv

Na gimnazijskem stranišču, medtem ko so drugi tam kadili, ste se s Frančkom Rudolfom pogovarjala o poeziji. Vaša pesniška kariera je bila sicer kratka, a zelo plodna.

Bil sem tik pred tem, da izdam prvo zbirko, a sem se potem poročil in to prelil v prozno poezijo. Prva pesem je bila objavljena nekje leta 1962/63 v mariborskem študentskem glasilu Katedra, objavljal sem tudi v Tribuni, največ pa v časopisu Mlada pota. Imeli smo tudi literarne večere, ki so potekali na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Bili smo skupina mladih pesnikov, na Srednji tehnični šoli v Ljubljani smo imeli literarne večere, v skupini sta bila tudi Tomaž Šalamun in Dušan Jovanovič. Lahko bi rekli, da smo bili modernisti, nagibali smo se v Šalamunovo smer. Pisal sem o vsem, kar je begalo mladeniča v tistih letih. O bivanjski, ljubezenski stiski in podobno.

V novinarske vode vas je pravzaprav potisnila košarka. Kakšna je bila pot novinarja začetnika in kako ste vi napredovali?

Da, eden prvih trenerjev je bil Otmar Klipšteter, ki je kasneje postal znameniti novinar, takrat pa je delal za Večer. On me je popeljal v uredništvo, mi dal prve naloge in bil moj mentor.

Najprej si seveda moral na tržnico. Pogledati, če se dogaja kaj posebnega, če že imajo solato, koliko je treba odšteti zanjo … Že s pisanjem teh vestičk si lahko izrazil svojo iznajdljivost, če si recimo v pisanje vključil osebno noto ali opisal še kakšen dogodek, ki se je zgodil vmes, ali pa si samo pogledal na cenik in odfrčal. Na tržnico sem največ zahajal med poukom in počitnicami. Bil sem štipendist Večera, tako da je že takrat bilo jasno, da ne bom pravnik. Iz prava sem sicer diplomiral, a takoj po diplomi začel s službo novinarja.

Brez samovšečnosti lahko rečem, da najbrž na vsem svetu ni novinarja, ki bi delal toliko stvari, kot sem jih sam. Počel sem namreč vse. Če omenim samo bolj izstopajoče … Sestavljal sem križanke in bil v tem zelo dober, v eni prilogi Večera sem imel objavljena dva kuharska recepta, pisal sem nekrologe in govoril – kot predsednik Društva novinarjev sem žal imel tudi nalogo – na pogrebih. Vse me je zanimalo, to je moja glavna lastnost.

Kako se spominjate prehoda na televizijo? Menda ste bili zelo zaželeni, saj so vas večkrat vabili?

Še ko sem bil na Večeru, sem na televiziji gostoval s komentarji, ampak zelo občasno. Bil sem eden od specialistov za zakon o združenem delu, kar zdajšnji generaciji ničesar ne pove, a kdor je trpel pod njim, bo vedel, da je bil zelo nerazumljiv, sam pa sem se tako poglobil vanj, da sem ga potem prevajal.

Delal sem še v stari hiši, radijski, kjer je televizija domovala kot televizijski oddelek Radia Ljubljana, ob selitvi v novo hišo pa je Stane Grah začel sestavljati novo ekipo in me povabil vanjo.

Dolga leta ste vodili TV Dnevnik, ki letos obeležuje 50-letnico, tudi v času osamosvojitve in kasnejših vojn v republikah nekdanje Jugoslavije. Kako ste doživljali rojstvo slovenske države?

Zadnja oddaja, ki sem jo vodil, je bila na sporedu 17. januarja 1992 in je govorila o mednarodnem priznanju Slovenije. S prvim februarjem sem odšel na Dunaj. Vodil sem vse oddaje pred, med in po prvih demokratičnih volitvah.

Z razpadom Jugoslavije nisem imel nikakršnih težav. Imel sem priložnost, da sem na beograjskem letališču med čakanjem na letalo govoril s članico slovenskega in jugoslovanskega CK-ja. Bila je zelo odkrita z mano in mi natančno razložila, zakaj Jugoslavija ne more več obstajati. S številkami, podatki o tem, kako nevzdržno je držati skupaj tako različne mehanizme delovanja v posameznih republikah, kako so Srbi vdrli v monetarni sistem in si vedno več prisvajali. Rekla je, da to ne more dolgo trajati, enkrat bo počilo. Po tem pogovoru sem imel nekakšen scenarij, kaj se bo dogajalo. In se je. Postopoma.

Vzdušje je bilo evforično, a hkrati smo bili v nekakšni osamosvojitveni omami, nismo se vsega zavedali. Recimo tega, da prehajamo tudi v drug družbeni in gospodarski sistem. O tem ni nihče govoril. Mislili smo, da bo tako kot na zahodu, a smo kmalu videli, da smo se zmotili.

Kakšno je bilo novinarstvo v “svinčenih” časih, če ga primerjamo s sedanjostjo?

Novinarstvo je bilo vedno odvisno od oblasti, čeprav novinarji tega ne slišijo radi. Za kratek čas smo bili neodvisni, kar smo izkusili ravno pri Večeru, ko smo v sedemdesetih letih zelo resno vzeli samoupravljanje. Bil sem v delavskem svetu, ko smo zamenjali direktorja in res upravljali s sredstvi Večera. Iskali smo možnosti, kaj bi delali novega, tiskarna je bila stara … Ideja je bila, da bi tiskali aluminij. Skratka, bili smo gospodarji in pisali smo, seveda, neobremenjeno. V prid Kavčiču. Ampak v Ljubljani so to hitro opazili in poslali v Maribor partijskega sekretarja, ki nas je začel stiskati. Afera Jančar mladim najbrž ne pove veliko, a njega so obsodili na deset mesecev zaporne kazni. No, zaradi tega je najbrž postal še boljši pisatelj, kot je bil na začetku. Odslovili so mnoge. Jančar je bil čez nekaj časa pomiloščen in so ga milostno sprejeli nazaj kot dokumentarista, sam pa sem se umaknil na televizijo, ki je bila mlad medij, Kavčičev otrok, tam so bolj odprto razmišljali.

Je politična opredeljenost po vašem mnenju neskladna z delom novinarja ali je to vaša naravna drža? Kako ste potem kljub temu pristali v Komunistični partiji?

Moja naravna drža je, da vedno potegnem s šibkejšimi in sem pripravljen poslušati vsakogar.

Prvič sem vabilo v partijo zavrnil že v gimnaziji, drugič sem bil med dvanajstimi študenti, ki so jih poklicali na univerzitetno konferenco, kjer nas je Kučan, takrat sekretar, vabil k včlanitvi, pa je samo eden sprejel povabilo.

Zaostrilo se je po odstranitvi Kavčiča, ko so znova postavili vprašanje “a si z nami ali nisi”. Mene so namreč že kot pripravnika poslali v Beograd poročat o Nixonovem obisku. Imel sem 25 let. Hvala Večeru, da sem lahko že tako mlad pokrival take dogodke. Potem sem bil reden spremljevalec Tita. Dokler se ni razvedelo, da nisem v partiji. Hodil sem na seje predsedstva CK-ja, bil sem v središču dogajanja, in ko so ugotovili, da “nisem njihov”, so se dobesedno zgrozili in mi postavili nekakšen ultimat. Moj urednik, dober prijatelj, pa je v poročilu navedel take karakteristike, da me res ne bi sprejeli. Da sem preveč liberalen, samosvoj, da so pri meni opazne malomeščanske prvine. Bil je še tako pošten, da mi ga je pokazal. Če to daš naprej, sem mu rekel, bo mojega novinarskega dela konec. Pa je napisal novo poročilo, v katerem je izpostavil pozitivne prvine. In so me sprejeli.

Foto: Igranje giaponeze na solinarskem prazniku v Piranu, avtor: Nataša Fajon

Veliko ste spremljali Tita. Kako ste ga doživljali in kako z varne razdalje današnjega časa gledate na njegovo takratno vlogo?

Lahko rečem, da enako. Skoraj prepričan sem, dal bi roko v ogenj, da mu nisem napisal nobenega slavospeva, nisem gradil kulta osebnosti, o njem sem poročal objektivno in hladno. Cenil sem ga, ker je nedvomno imel smisel za politiko, kar pomeni, da je moral biti zvit, kdaj narediti tudi kaj, kar morda ni bilo ravno moralno, kljub temu pa je bil vreden spoštovanja, kar dokazuje njegova dolga kariera in – če vzamemo simbolno – udeležba na njegovem pogrebu. Vse tuje države so imele tajne službe, ki so vedele vse, a če so se odločile, da pošljejo na pogreb najvišje predstavnike, je bil tega vreden. Nisem pa njegov občudovalec.

Študirali ste pravo, a bili po svojih besedah le dvakrat pravnik. Poleg pravilnika o samoupravni delavski kontroli ste spisali pravila o spremljanju volitev na TV Slovenija. Kakšne so bile vaše rešitve v primerjavi s sedanjo ureditvijo v zakonu o medijih?

Priznam, da ne vem natančno, kakšna so pravila v sedanjem zakonu o medijih, ampak bojim se, da niso najboljša, sodeč po tem, kdo je avtor zakona. Njegove posledice so vidne predvsem v volilnih in referendumskih oddajah, ki so nemogoče, za kar niso krivi novinarji, ampak zakon, če res zahteva, da se čas razdeli po sekundah.

Naše takratno izhodišče je bilo, da mora pri predstavljanju strank veljati enakopravnost, vsem je treba dati priložnost, da se predstavijo. Potem pa odvisno od tega, kaj delajo in govorijo, ne more vsak imeti enake »minutaže«. Pri izbiri sogovornikov za te oddaje smo poudarjali načelo relevantnosti, ki bi moralo veljati še danes, saj imajo le tako ljudje možnost izbire.

Foto: Študentsko glasilo, kjer je Branko Maksimovič objavljal poezijo, osebni arhiv

Imeli smo tudi množična soočenja, ki niso bila lahka, a so bila resna, stvarna, kandidati so med seboj vsebinsko polemizirali. Pozneje je to zašlo v eno tako čudno smer zabavnih oddaj, v katerih so politiki celo sodelovali – vrhunec je bil minister za obrambo v milnici.

Praviloma taki pravilniki nastajajo na podlagi zakona, mi pa ga takrat sploh še nismo imeli. Še več, zakon se je zgledoval po naših pravilih. Ravno nasprotno. Takrat smo novinarji tudi sicer bili zelo cenjeni, enakopravno smo sodelovali na volilni komisiji, se pogovarjali s člani, tudi polemizirali, in so nas upoštevali.

Nedavno ste se znova znašli v vlogi voditelja, v sklopu praznovanj 50. obletnice TV Dnevnika ste vodili TV Klub. Kako je bilo po tolikih letih stopiti v časovni stroj?

Bojim se, da me ne bodo več vabili. Po 26. letih in treh mesecih sem prvič vodil večjo oddajo, bil sem preveč samozavesten in sem odklonil prikazovalnik besedila, češ da ga ne potrebujem. Pa se je izkazalo, da bi ga pri napovedih, kjer je nujna preciznost, le potreboval. Tam se mi je namreč zatikalo, ker nisem imel časa za koncentracijo, saj smo šli v studio skoraj naravnost s klepeta.

Foto: Branko Maksimovič kot voditelj oddaje Volitve leta 1990, osebni arhiv

Foto:Recept Branka Maksimoviča v Večeru, osebni arhiv

Po vaših besedah ste imeli pri poročanju vedno v mislih gledalce, nedavno pa ste bili kritični do medijev, češ da preveč sledijo okusu gledalcev/bralcev. Kakšen mora biti medij do javnosti?

Mediji bi morali biti kot gospodinja, ki otrokom ne daje samo tortic, ampak tudi zdravo prehrano. Upoštevati bi morali, kaj gledalci potrebujejo za svojo obveščenost. Seveda pa mi je jasno, da suhoparno podajanje dejstev gledalca sploh ne doseže, zato je potrebno najti ravno dovolj privlačen in zanimiv način, ampak še vedno “vzgojen”.

Ob dnevu svobode tiska je bilo izpostavljeno naraščajoče sovraštvo do medijev in poskuse nadzora. Se da temu upreti?

Težko. Ne zavidam mladim kolegom, iz čisto ekonomskih razlogov. Razmere na medijskem trgu so namreč takšne, da ne vidim pravega izhoda. Bojim se, da ni dovolj lastnikov, ki pri izdajanju medija ne bi gledali samo na bilanco, ampak bi bili pripravljeni nekaj vložiti tudi v to, da medij izpolnjuje svoje družbeno poslanstvo. S svobodo tiska namreč pade tudi demokracija. Vprašanje pa je, ali lahko živimo brez nje.

Foto: Novinar na terenu, osebni arhiv

Ko ste se upokojili, ste se odločili za nakup hiše na morju, v Piranu, a namesto da bi v njej uživali, ste jo najprej porušili. Kako to?

Res je, bil sem namreč zaveden. Imel sem strokovnjaka, arhitekta, ime bom zamolčal, ki mi je svetoval nakup hiše. Imela je kar velik vrt, mislil sem, da bomo malo pobelili, morda zamenjali kuhinjo, pa bo. Arhitekt je nato zavlačeval s projektom, zato sem se odločil za drugega. Ta se je najprej zgrozil nad obstoječim stanjem, saj hiša ni imela hidroizolacije in bila posledično vsa gnila, kasneje pa se je še izkazalo, da je bila polovica hiše dograjena na črno. Tako sem moral pridobiti gradbeno dovoljenje za rušenje in nato nadomestno gradnjo. Prejšnja lastnica hiše pa je bila nuna.

Naključje je hotelo, da je oče pred štiridesetimi leti kupil zemljišče ob Dravi zunaj Maribora, ki smo ga dolgo imeli le v oddaljenem spominu, potem pa se je izkazalo, da je spodaj 50 metrov gramoza in gradbeno podjetje naju je z bratom prisililo k prodaji. Tako je prišlo do te hiše, prej namreč nikoli niti pomislil nisem, da bi karkoli gradil.

Po hribih menda ne plezate več, ste se pa izurili kot vrtičkar. Skoraj sto različnih vrst rastlinskih primerkov naj bi uspevalo na vašem vrtu.

Ja, zelo raznolike vrste uspevajo. Trta, kaki, kivi, žižola, dišavnice … veliko veselje imam s tem. Hišo sem kupil, ker je imela vrt. Prej se sicer nisem nikoli ukvarjal z vrtičkanjem, tudi nihče od prednikov ni bil kmet, najbrž prihaja ta vzgib nekje iz pradavnine. So pa vse rastline užitne, za neužitne (rože) skrbi žena. (smeh)

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

DNS: Ni več daleč dan, ko se bomo morali za svobodo medijev odločneje boriti

(Ne)prisotnost žensk v medijih