NE PREZRITE

Marko Matičetov: Pesmi so vedno korak k sebi

Marko Matičetov je pri rosnih osemnajstih že vedel, kaj želi početi v življenju. Takrat je namreč napisal svojo prvo pesem in se odločil, da bo pesnik. Leta 2006 je izšel njegov prvenec V Vsaki stvari je ženska, ki sta mu sledili zbirki Boš videl in Lahko noč iz moje sobe, Brazilija.

Za zveste, pa tudi vse tiste bralce, ki še niso imeli sreče, da bi odkrili njegovo poezijo, je pravkar izšla nova pesniška zbirka z naslovom Na tleh je nastalo morje. O njej, poeziji, kulturi in življenju nam je zaupal svoja razmišljanja.

Foto: Iztok Zupan

Kdaj ste začeli gojiti ljubezen do jezika?

Če se dobro spomnim, mislim, da že zgodaj. Kot otrok sem rad poslušal pravljice, ki mi jih je brala mama, sam sicer nisem bral pretirano. Več sem začel brati v srednji šoli in takrat, ko sem začel tudi sam pisati, da vidim, kako pišejo drugi in če mi je njihovo pisanje všeč.

Med najpomembnejše dogodke svojega življenja uvrščate tudi prvo pesem. Kdaj in kako je nastala?

Nastala je 18. marca leta 2002, ko sem bil star 18 let. Zbudil sem se in zlil na papir svoja čustva, ki so bila takrat zelo močna. Pesmi so moja čustva ubesedile, kar me je osrečilo in mi zadalo nov cilj v življenju – biti in ostati pesnik.

Nova pesniška zbirka “Na tleh je nastalo morje” prinaša nadgradnjo vašega pesniškega izraza. Naslov vsake pesmi je hkrati njen prvi verz, vsak drugi verz pa je vklenjen v oklepaje. Imajo slednji kakšno posebno funkcijo ali razlago prepuščate bralcem?

Ko sem napisal prvo pesem v zbirki, po kateri zbirka nosi naslov Na tleh je nastalo morje, sem jo napisal z oklepaji, ki predstavljajo ritem morja in njegovih valov. Ponavadi je tako, da prva pesem v mojih knjigah dá pečat celotni knjigi, in ker je bila prva pesem napisana z oklepaji v vsakem drugem verzu, sem si zamislil, da bi bile vse pesmi napisane tako. Začutil sem tudi, da mojemu notranjemu ritmu ustreza točno tako število verzov (9) in da je prvi verz hkrati nasloven. Vse moje pesmi namreč nastanejo s prvim verzom, zato sem mu želel dati poseben pomen. Pred sabo sem torej imel težko nalogo – napisati celotno zbirko s popolnoma enako strukturo pesmi. Še sam ne vem, kako mi je uspelo.

Tudi pesmi v najnovejši zbirki so kratke, a slikovitost besed, ki si sledijo v izrazitem ritmu, v mislih bralca ustvari zgodbo. Kaj se dogaja v vas, ko te besede najdejo pot v svet?

Gre za pesniško zbirko, ki se jo lahko bere tudi kot roman v verzih. Priporočam bralcem, da berejo pesmi od začetka do konca, saj se napetost same zgodbe stopnjuje, lirski subjekt (jaz sam) namreč doživi ljubezensko razočaranje, ki ga primerja z vesoljnim potopom. Po njem se znajde v Mehiki in zaživi novo življenje na Noetovi barki, kjer nazdravlja življenju z Noetom in Abrahamom, resničnima osebama in njegovima osebnima prijateljema, ki po naključju nosita svetopisemski imeni. Vse te stvari so se morale poklopiti, saj celotna zbirka temelji na resničnih dejstvih. Če ne bi šel v Mehiko, če Noetu ne bi bilo ime Noe in Abrahamu Abraham, morda tudi teh pesmi ne bi napisal, ker ne bi imel podlage za dobro zgodbo.

V knjigi lahko preberemo, da pesmi govorijo o vsem, kar se vam je pomembnega zgodilo v zadnjih treh letih. Osrednjo vlogo si je izborila ona … ona kot ženska in ona kot ljubezen. V vseh njenih razsežnostih. Visoko lebdeča, boleče izgubljena, spokojno osvobojena. So pesmi zadnji korak na poti nazaj … k sebi, samospoznanju?

Pesmi so vedno korak k sebi. Ko jih pišem, sem najbližje sebi in takrat odkrijem tudi marsikaj, kar je bilo do tedaj v meni zamolčano in se je izkristaliziralo v nastalih pesmih.

Brez Brazilije ne gre. Kot ste obljubili v eni izmed prejšnjih zbirk, ste jo tokrat obiskali v dvoje. Je bila drugačna? Kako jo doživljate zdaj, ko imate nanjo tudi spomine na dvojino, ki je ni več?

Malce sem zaplul v mehiške vode in na Brazilijo gledam z določene razdalje. Ne živim samo od spominov, še grem tja, a tudi še kam drugam in druge dežele primerjam z njo. V teh pesmih mi ena pesem z naslovom Zemlja služi, da s primerjavo med brazilsko in mehiško zemljo, v kateri rastejo kaktusi, povem nekaj o svoji občutljivosti.

Mehika je bila vaš eksil. Čili, tekila, mariachi … recept za pozabo?

Tako je: pekoča hrana, pijača, glasba so recepti za pozabo. Seveda ne predstavljajo dolgoročne rešitve, a če gledamo na življenje kot na nekaj, kar se živi zdaj, je pomembno, da se ga popestri tudi s takimi priboljški.

Lani so v Srbiji izdali knjigo izbranih pesmi iz 2. in 3. pesniške zbirke, sicer pa so vaše pesmi prevedene tudi v italijanščino, angleščino, španščino in portugalščino. Kako zvenijo v teh jezikih, kako gledate na njihovo življenje v tujini?

Zvenijo sicer malo slabše kot v slovenščini, a vseeno dobro. Nelagodno bi mi bilo, če bi bile prevedene v jezike, ki jih ne razumem, omenjene pa razumem in sem lahko sodeloval pri prevodih. Kako bodo zaživele drugje, je še bolj kot od same kakovosti odvisno od marketinga, zato bi jih bilo potrebno izdati pri kakšni večji založbi. Zaenkrat so namenjene ožjemu krogu občinstva, če ima poezija sploh občinstvo. Zasledil sem neko šalo, da je po svetu v vsaki državi, ne glede na njeno velikost, 300 resnih bralcev poezije. Kakor sem opazoval zanimanje za poezijo v Mehiki, Srbiji in Braziliji in ga primerjal s slovenskim, bi rekel, da ta šala ni daleč od resnice. V Braziliji npr. tiskajo zbirke s po 50 izvodi (za 200-milijonsko prebivalstvo), v Srbiji je običajna naklada 100 izvodov (za 10 milijonov ljudi). V Sloveniji torej naklade (300 izvodov) niti niso tako majhne, kot si mislimo.

Od nekdaj velja, da je branje poezije veliko zahtevnejše od drugih zvrsti literature. Kdo jo najpogosteje bere, kakšen je naš odnos do nje, bi jo morda morali bolj izpostavljati?

Ne bi rekel, da je zahtevnejše od drugih zvrsti literature. Odvisno za kakšno poezijo gre. Najde se kvalitetna, a hkrati razumljiva za vse ljudi, ne glede na njihovo izobrazbo. Žal je tako, da v kritiški javnosti propagirajo poezijo, ki sami poeziji naredi antireklamo, in razno razni festivali (npr. Dnevi poezije in vina) v ničemer ne pripomorejo k večji popularizaciji poezije. Delam v knjižnici in vem, da ljudje poezije ne berejo, ker imajo do nje predsodek, da je nerazumljiva. Za to pa so krive založbe in revije, ki izdajajo tako poezijo in izdajajo celó poezijo, ki jo pišejo njihovi pesniško nenadarjeni uredniki, s tem pa poeziji kot celoti povzročajo škodo. Žal je malo bralcev, ki znajo med policami sami poiskati dobro pesniško zbirko in ne segajo po raznih imenih iz ljubljanske srenje, ki se jih propagira v kritiških krogih.

Poezija dopušča različne interpretacije prebranega. Se kdaj zgodi, da so vaše pesmi razumljene drugače od tistega, kar ste želeli sporočiti? Kaj vam pomenijo odzivi bralcev vaše poezije?

Če se to zgodi, me ne moti: dokler je pesem komu všeč, si jo lahko razlaga, kakor je komu ljubo. Važno, da ob prebranem uživa. Vsi ob branju dobivamo asociacije, ki so povezane z našim življenjem, in so nam najbolj všeč tiste reči, ob katerih se sami najdemo. Mnogokrat mi bralci rečejo, da jim je ta pa ta moja pesem najljubša, ker je ta pa ta bralec/-ka tudi sam to doživel/-a na lastni koži.

Foto: Naslovnica nove pesniške zbirke

V zadnjem času slišimo različna mnenja o tem, kdo naj bi v državi skrbel za kulturo. Ena stran meni, da ne bi smela biti prepuščena trgu, druga skorajda zahteva ukinitev vseh subvencij. Kako urediti položaj umetnikov, da bi lahko dostojno živeli od svojega dela. Je to sploh mogoče?

Če bi bila za razdelitev subvencij zadolžena resnično strokovna in nepristranska komisija, potem bi bil subvencijam naklonjen. V mali državi, kot je Slovenija, je velik del kulture hočeš nočeš odvisen od državnih subvencij, saj majhnost našega trga ne omogoča preživetja. Realnost je taka, da subvencije propagirajo prej omenjene ljudi, ki delujejo v založniških klanih in se tako razdeljujejo po nikakršnih kriterijih samo določenim založbam, ki veljajo za kakovostne, ker imajo dober marketing, ne da bi komisija sploh prebrala pesniško delo. Dela ostalih manjših založb pa zavračajo z obrazložitvami, da avtor nima dovolj referenc. V takem stanju stvari literarnim subvencijam nisem naklonjen: založba naj izda delo, za katerega misli, da je res tako dobro, da bi se prodalo vsaj 300 izvodov in se s tem povrnilo stroške, ali pa naj avtor za izdajo plača sam. Delo in služenje denarja umetnikom prav nič ne škodi, če samo pomislimo na Jacka Londona, kaj vse je počel v svojem življenju; če bi samo posedal doma in živel od subvencij, ne bi imel o ničemer pisati.

Ko je govora o težavah v kulturi, se pogosto omenja hiperprodukcija in razkorak med množičnostjo in kakovostjo literature. Se v poplavi novih izdaj izgublja?

Precej se izgublja, zbirka, ki izide, je že naslednji hip pozabljena, doživi eno, dve recenziji, potem se od avtorja pričakuje, da bo izdal že novo. V starih časih, zlatih časih slovenske poezije v drugi polovici 20. stoletja, so bili pesniki deležni precej večjega števila recenzij v medijih in vsaka izdaja knjige je bil dogodek s posebno težo. Kaj bo torej ostalo od napisanega? Bomo brali samo, kar sproti izide?

Poleg pisanja vas osrečuje tudi recitiranje pesmi – ki jih znate vse na pamet. Kaj je tako posebnega med podajanjem svojih besed občinstvu?

Verjetno je boljše za občinstvo, če govorec govori in gleda proti občinstvu, kot če bi bral in gledal v knjigo. Tako se med govorcem in občinstvom vzpostavi večja povezanost. Ker pesmi znam na pamet, jih torej ne berem, ampak recitiram, in ko pesem napišem, pri sebi začutim, da je pesem dobra takrat, ko me prisili, da se jo naučim na pamet in jo povem naglas.

Kdaj in kje vam bomo lahko prisluhnili? In kje lahko bralci dobijo novo zbirko?

Mislim, da po poletju, ne vem še, v kateri knjižnici ali tudi kje drugje. Kamor me bodo pač povabili. Zbirko lahko bralci naročijo od založbe in tiskarne Medium iz Žirovnice, nedaleč stran od Prešernove Vrbe, mislim, da se bo v kratkem dalo naročiti knjigo na spletu, še lažje jo je naročiti od mene, ker knjige tudi sam prodajam. Za polovično ceno, ki ne presega 10 evrov.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Jasna Čebron: Vsak odziv na literaturo je pravilen, napačen je samo molk

Boštjan Gorenc: Slepim se, da sem Cankarju dal odrešitev