INTERVJU

Marino Kranjac: Če si Istrijan, ne moreš biti nacionalist

Marino Kranjac se je z ljudsko glasbo srečeval že kot otrok, odločitev, da ji posveti življenje, pa je prišla s skupino Istranova. Ker je članica aktualne zasedbe Vruja tudi njegova žena Alenka, je iz njune hiše pogosto slišati igranje in petje. Marino pravi, da je imel srečo z ljudmi. Vedno je namreč našel koga, ki ga je z istrsko glasbo tako navdušil, da je začel tudi sam igrati. A srečo ima tudi slovenska Istra, saj takšnih ljudi, ki so s srcem in dušo predani ohranjanju istrskega glasbenega izročila, ni veliko.

Foto: skupina Zingelci, avtor: Nataša Fajon

Vaša družina je iz hrvaške Istre, kako se spominjate otroštva z vidika jezika, pripadnosti in seveda glasbe? Se je veliko igralo takrat?

Starša sta iz Labina, brat se je še rodil tam, nato je oče s trebuhom za kruhom prišel z mlado družinico v Koper, kjer sem prišel na svet jaz. Doma smo govorili v labinskem dialektu, čakavskem, na ulici in v šoli pa slovensko. Smo pa govorili tudi italijansko s pripadniki italijanske narodnosti. Z ljudsko glasbo sem se srečeval ob obiskih starih staršev v Labinu. Imel sem srečo, da sem doživel podeželje takšno kot nekoč, ko so vse še počeli ročno, orali z boškarini in vse prevažali z vozom. Hranim nekakšen romantični spomin na tisti čas, čeprav je bilo življenje težko. Ljudje so imeli navado, da so zvečer, potem ko so se umili in povečerjali, vedno kaj zapeli. In se je pelo, hecalo, pripovedovalo zgodbice. Kdaj pa kdaj smo šli tudi na kakšno zabavo, kjer se je plesalo še po starem, samo balun, drugih plesov ni bilo, igralo pa se je na meh in sopele. Ljudska glasba je bila del vsakdana, tako kot hrana in pijača.

Vas je že takrat zamikalo, da bi postali ljudski godec?

Niti ne. V času srednje šole sva s prijateljem Rikijem dan in noč brenkala na kitaro, leta 1980, ko sem imel 16 let, pa se je pojavila Istranova, o kateri so vsi govorili, da igrajo istrsko glasbo. Šel sem na koncert in bil presunjen, ker so igrali prav tisto, katere sem bil vajen iz primarnega okolja, le da so jo malo posodobili in nastopali na velikem odru. Ostal sem kot prikovan, z odprtimi očmi in usti. Sploh si nisem predstavljal, da se lahko to glasbo izvaja na tak način. Uspelo mi je celo zbrati pogum, da sem stopil do njih in vprašal, kje se da dobiti inštrumente, češ da jih potrebujem za očeta, ki nima svojih. Ko sem jih kupil, je oče lahko večkrat igral tudi doma, sam pa sem ga opazoval. Tako sem začel počasi spoznavati vse čare istrske glasbe in jo tudi igrati. Bil sem velik oboževalec Istranove, dovolili so mi celo, da sem prisostvoval vajam in me včasih vzeli tudi na koncert.

Nato pa ste postali tudi njihov član.

Da, po vrnitvi iz vojske. Število članov skupine se je zmanjšalo na tri, pred tem jih je bilo sedem. Ostali so Dario Marušić, Franco Juri in Luciano Kleva, Vanda Škerk je bila samo še kratek čas, ker je kmalu rodila hčerkico. In so me vprašali, če bi želel igrati z njimi. Tako sem leta 1986 postal njihov član. Moje sanje so se uresničile. Česa več si ne bi mogel želeti. Prvič sem nastopil z njimi na predstavitvi druge plošče v Avditoriju Portorož, spomnim se, da je bilo maja. Ker niso pričakovali veliko občinstva, so na polovici dvorane postavili zaveso. Bil sem za odrom in vsake toliko časa poškilil, koliko ljudi prihaja. Kar naenkrat so zaveso odstranili in dvorana se je napolnila. Takrat so se mi hlače začele malo tresti. A je bil izredno lep večer, ki so mu sledili številni v dveh letih, kolikor sem igral z njimi oziroma dokler ni skupina razpadla.

Foto: skupina Vruja, avtor: Nataša Fajom

Istranova je nastala v času, ko so večino prebivalstva v Istri predstavljali prišleki, zaradi česar je istrska kultura počasi izginjala. Jo je skupina ponovno obudila?

Istranovi lahko pripišemo vsaj dva pomembna dosežka. Bili so prva skupina v Jugoslaviji, ki je na drugačen, modernejši način začela izvajati ljudsko glasbo, še bolj pomembno pa je, da so se ob njej začeli prebujati tudi domačini, se zavedati svojih korenin, zajela jih je želja po izražanju pripadnosti istrski kulturi. Kar naenkrat so se pojavili pesniki, ki so pisali pesmi v domačem narečju, Marjan Tomšič je pisal prozo, množiti so se začeli večeri, na katerih so se ljudje srečevali, nastajale so gledališke igre na to temo. Skupina je sprožila val vključevanja istrskega ljudskega izročila na različna področja. Pred tem je bilo precej marginalizirano, gojilo se ga je bolj potihem. Kot bi ljudje ponovno dobili pogum za izražanje ljubezni do istrskega izročila. To je zame najpomembnejši dosežek Istranove.

Vaša glasbena pot pa se je z razpadom Istranove šele začela …

1988 je Istranova nehala, sam pa sem se ravno prav ogrel … razmišljal sem, kaj mi je storiti, ker pa sem vedel, kako dragocena je naša glasba, sem se odločil, da se je vredno ukvarjati z njo. Tako sem jo začel tudi sam raziskovati, igrati violino, hodil sem do godcev in se učil od njih. Leta 1990 je tako nastala zasedba Pišćaci – izraz za godce. Emil Zonta, producent na Radiu Koper, je Daria Marušića in mene povabil, da posnameva nekaj plesnih viž severne Istre, na bajs in violino. Potem sva razmišljala, kako bova to igrala v živo, in je Dario prepričal Zonto, da je poprijel za bajs. Aktivni smo bili dobra tri leta, nastopali doma, pa tudi v Italiji.

Sledila je zasedba Tolovaj Mataj. Kakšna je bila njena zgodba?

Po razhodu Pišćacev smo z Romanom Ravničem in Dariem ustanovili skupino Tolovaj Mataj, čigar zgodba je bila povsem drugačna. Igrala je namreč ljudsko glasbo celotnega slovenskega ozemlja. Pridružil se nam je še Jernej Pečak na violini, posneli smo CD Stari grehi, nova sramota, ki je bil takrat izredno dobro sprejet. Ocenjevali so ga kot najboljši izdelek nekakšnega “folk revival” stila. Igrali smo po vsej Sloveniji, bili na Češkem, Madžarskem, v Avstriji. Če se prav spomnim, sva leta 1999 z Dariem odšla, Tolovaj Mataj pa je še naprej deloval. Že vmes je Dario ustanovil zasedbo Marušic Is trio, kjer je poleg naju igral še Gabriele Coltri iz Milana, s katero smo tudi kar precej nastopali.

Leta 2001 sta s pokojnim Lucianom Klevo ustanovila skupino Vruja, ki je dve leti nazaj praznovala 15. obletnico obstoja.

Ja, takrat sem se veliko dobival s Štelijom Rejo, ki se je ogrel za bajs, hkrati pa mi je Luciano Kleva govoril, da bi rad svojega sina Roka, ki igra violino, vpeljal v istrsko glasbo. Tako smo zelo kratek čas bili samo štirje, kmalu pa je prišel še Matija Solce s harmoniko. Manjkala nam je le še pevka, ki jo je prav tako pripeljal Matija. Alenka je prišla na avdicijo, zapela je nekaj pesmi in takoj sem se zaljubil, najprej v glas, potem pa še vanjo. Tako sem dobil pevko, ženo, kuharico, tajnico, vse v enem paketu. 2002 je izšla prva plošča, prvi pomembnejši nastop pa smo imeli na Mediteran Festu v Izoli pri Mefu. Skupina je doživela nekaj zamenjav, žal smo zaradi smrti izgubili najprej Luciana (2003), Matija je šel študirat lutkarstvo v Prago, nato pa je po hudi bolezni umrl še Štelijo (2006). Od leta 2008 skupino poleg naju z Alenko sestavljajo še Gabrijel Križman na kitari, Gorast Radojević na bajsu, Peter Kaligarič na harmoniki in Rok Kleva na violini, ki je skupino zapustil po 15. obletnici, nadomestili smo ga z Nikijem Germovškom, dodatna moč pa je v zadnjih dveh letih Veronika Vižintin na kahonu.

Skupina izvaja istrsko ljudsko glasbo, tako Istranov slovenskega, hrvaškega, kot italijanskega izvora, in trudimo se enakovredno predstavljati vse tri avtohtone narode. Pomembno je, da v svoje izvajanje vključujemo istrska ljudska glasbila in pojemo v narečjih. Igramo glasbo teritorija, kjer živijo trije narodi, zato se nacionalno nič ne opredeljujemo. Vsi smo doma v Istri, smo Istrijani, vse je naše in mi smo od vseh. Če si Istrijan, ne moreš biti nacionalist. (smeh)

Kaj pomeni biti ljudski godec? Kako bi opredelili ljudsko glasbo? Obstajajo namreč različni pogledi na to, kako naj bi se jo izvajalo.

Strinjam se, da jo je potrebno posodobiti, ker jo s tem približamo modernemu poslušalcu, in najbrž bo samo na tak način tudi preživela, jo pa moraš zelo dobro poznati, če jo želiš predelati tako, da posreduješ naprej njeno bistvo. Če ne poznaš ljudske izvajalske prakse, bodisi igranja določenega ljudskega glasbila bodisi načina petja in narečij, ji to bistvo vzameš.

Ljudski godec je zame tisti, ki se je igranja učil neposredno od drugih godcev in se trudi, da tako tudi sam gode. Torej, da glasbo izvaja na tradicionalen način, z drugimi muzikanti in v tistih okoljih, kjer ima ta glasba še vedno svojo primarno funkcijo – na porokah, spontano v družbi ali na kakšnih vaških zabavah. Danes je primarnih situacij, kjer je ljudska glasba nastajala, vedno manj, tisti, ki se trudimo igrati na ljudski način, večinoma igramo na odru, kar sicer na naš način igranja nič ne vpliva, le včasih je čudno, ko igraš viže zap les, ljudje pa samo poslušajo in ne plešejo. Seveda se lahko pristnega ljudskega muziciranja in petja naučimo tudi s poslušanjem starih posnetkov ljudskih godcev in pevcev, ki pa nikoli ne morejo dati tistega, kar ti da živi človek … ogromno podrobnosti, ki so bistvene, če želimo zveneti čim bolj kot nekoč.

Foto: skupina Vruja, avtor: Nataša Fajon

Kljub eni Istri so v različnih delih regije igrali različno glasbo in uporabljali različne instrumente.

Reka Mirna je nekakšna ločnica. Če ljudi severno od nje vprašaš, kaj je istrska glasba, bodo rekli, da so to zasedbe, sestavljene iz godcev, ki godejo na violino, bajs, klarinet in triestino. Ko pa greš proti jugu, počasi prehaja v drugo glasbeno tradicijo. V centralni in južni Istri istrska glasba pomeni meh, sopele, dvojnice in t.i. tanko-debelo petje v intervalih istrske lestvice – sekstah. V Čičariji imajo dvostrunsko tamburico, ki so jo prinesli Istroromuni, in svoj način petja, t.i. bugarjenje, kjer so intervali še ožji kot pri istrski lestvici. Italijani v Rovinju imajo čisto poseben način petja, med drugim t.i. bitinado, ki so jo peli ribiči, ko so šli na ribolov. Ker niso imeli inštrumentov, je eden pel, drugi pa so z glasovi oponašali inštrumente. Pojejo tudi t.i arie da nuoto (nočne arije). Posebno pojejo tudi v Vodnjanu in Galižani, kjer Italijani ohranjajo zelo star način petja, diskantno petje, katerega izvor sega tja do srednjega veka, ter v Peroju pri Puli, kjer so avtohtoni Črnogorci, še iz 16. stoletja, ki imajo prav tako svoj način petja.Tako bi lahko istrsko ljudsko glasbo razdelili na staro in novejšo. Zanimivo pa je tudi prepletanje in mešanje izročila ter izvajalskih praks treh avtohtonih narodov v ljudskih pesmih, predvsem v ožjem obmejnem pasu.

Kakšne so razlike med pojmovanjem, dojemanjem in odnosom do ljudske glasbe med Slovenijo in Hrvaško?

Ogromne. Hrvati imajo profesionalno folklorno in tamburaško skupino ter študij etnomuzikologije, česar v Sloveniji nimamo. Absolutno premalo pozornosti se posveča ljudski glasbi tako v šolah kot konzervatorijih in na glasbeni akademiji. Ko me kdo vpraša, zakaj je ljudska glasba pomembna, odgovorim, da je tisto, kar nas definira najprej jezik, takoj za njim pa ljudska glasba. No, moram reči, da se je v teh tridesetih letih, odkar se ukvarjam z njo, zanimanje in vedenje o njej le nekoliko popravilo. Za slovensko Istri se mi zdi, da se je močno povečalo zavedanje lastnih korenin celo ponos nanje. Sicer pa za celotno Slovenijo menim, da premalo cenimo, kar imamo, oziroma nam je bližja tuja glasba.

Znani ste tudi po tem, da izdelujete stara glasbila. Katera veljajo za istrsko posebnost?

Zelo malo narodov v ljudski glasbi uporablja glasbila, kot so sopele, ki so v bistvu srednjeveški šalmaji, predhodniki današnje oboe, posebnost je dvostrunska tamburica v Čičariji, posebno je njihovo petje, istrska lestvica izstopa, konec koncev sta nekaj posebnega tudi diatonična harmonika triestina, ki so jo začeli izdelovati 1862, in istrski bajs, ki ima samo dve struni. Sam izdelujem preprosta glasbilca iz kanele, piščali, škrbetulje – raglje, klepetoc, piskala, violine.

Imate še delavnice na temo istrske ljudske glasbe in kje?

Redno jih imam na Goriškem, občasno pa na Osnovni šoli Dekani. Včasih sem jih imel pogosteje. V naših šolah pogrešam zavedanje o pomenu direktnega stika otrok z ljudsko glasbo. Škoda, da me v šole v slovenski Istri premalo vabijo. Menim, da bi bilo vedenje o tem, kakšne ljudske pesmi, glasbila in plese imamo v svojem okolju in naši regiji, zelo dobrodošlo za vsakega otroka, ki tukaj živi.

Pred kratkim ste v sodelovanju s koprsko italijansko skupnostjo Santorio Santorio začeli z dvojezičnimi večeri spontanega ljudskega petja Hóde les, si bomo ano zakantále/Vien femo una cantáda. Kakšen je koncept večerov in kako kaže z odzivom?

Zaenkrat smo imeli dve srečanji, na obeh so ljudje napolnili koprski Circolo. Večeri imajo več namenov. Prvi je seveda druženje, da smo skupaj, nam je lepo, danes si že skoraj sumljiv, če se družiš, obujamo nekdanjo tradicijo – na repertoar vedno dam tudi kakšne stare koprske pesmi, ki so šle že v pozabo -, osvežitev spomina na pesmi, ki so jih peli naši očetje, dedki, ko so šli v oštarije ali na fešto, in revitalizacija starega mestnega jedra. Upam, da se bodo ljudje kasneje strinjali tudi s selitvijo kam drugam, ko bo topleje bi se recimo lahko zmenili, da se dobimo na primer na Mudi ali v kakšni drugi oštariji, na ulici, trgu, in kdor bo želel peti, bo dobil listek z besedilom in bo lahko pel z nami. Poudarjam, to niso nastopi, ampak druženje s petjem. Odziv ljudi, ki pridejo, je zelo lep, zadovoljni so. Skupaj z Andreo Alessio iz Trsta pripraviva pesmi, sva med ljudmi, vsi dobijo liste z besedili in pojemo. Ljudje laho predlagajo nove pesmi, ki jih bomo v bodoče vključili v srečanja.

Za konec še eno vprašanje z drugega področja. Na našem portalu smo objavili peticijo, s katero zbiramo podpise za sprejetje zakona o popolni prepovedi uporabe pirotehničnih sredstev. A se strinjate z njo?

Ja, seveda, popolnoma.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Intervju Rudi Bučar: V Ljubljano je pripeljal Istro

Istra je izjemen, a nadvse občutljiv potencial