INTERVJU

Marina Martensson: V Izoli se počutim, kot bi bila del velike družine

Ime je dobila po hotelu Marina v Izoli. V rojstni kraj svoje mame je prišla leta 2013, da bi ustvarjala glasbo. Načrtovani trije meseci so se spremenili v leta. Po petletnem odkrivanju svojih slovenskih korenin pravi, da je tu doma. Tako je Izola dobila še eno vrhunsko glasbenico, ki ji njene ulice, zgodbe in ljudje predstavljajo navdih za ustvarjanje.

Človek v trenutku začuti, da je tu srečna. Tako srečna, da je še njena slovenščina bolj melodična od naše. Marina Martensson je res videti kot deklica iz pravljice. Prav takšna pa je tudi njena zgodba, ki nam jo je zaupala v Piranu, kjer že nekaj let vodi delavnice za otroke na festivalu Zrno soli.

Foto: Dean Grgurica

Tvoja mama je rojena v Sloveniji, odraščala pa je na Švedskem. Kaj je privedlo tvoje stare starše do odločitve za selitev na sever?

Moja mama je rojena v Izoli, ko je bila stara pet let, njen brat pa dve, so se preselili na Švedsko. Skupaj s prijatelji so šli iskat boljšo prihodnost. Zato je moja vrnitev zelo veliko presenečenje za vse. Nihče si ni predstavljal, da se bo kdo iz družine vrnil.

Kako si spoznavala svoje slovenske korenine? So ti pripovedovali o njih ali je šlo bolj za tvojo radovednost?

Veliko so mi pripovedovali … Najbolj sem poznala hrano, saj smo ves čas jedli istrske jedi. Nono in nona sta bila prava Istrana, s sestro sva bili pri njiju vsak dan, jedli smo golaž, palačinke, vse, kar jem tudi zdaj. Nono je imel v kantini en velik pršut. Ko so prijatelji prišli na obisk, sem jih peljala tja, da bi si privoščili kakšno rezino, pa so vsi začudeno gledali vanj. Na Švedskem ga namreč ne poznajo, nihče ga ni imel, zame pa je bil nekaj normalnega.

Kako se spominjaš prvega srečanja z Izolo?

Mama je vsako leto tu preživljala počitnice, po mojem rojstvu pa z očetom nikoli nista prišla na obisk, ker sta preveč delala. Zato sem Izolo prvič videla šele pri šestnajstih, ko sva sem prišli s sestro. Nobenega sorodnika nisem poznala. Vedela sem le, da živijo tu. Takrat smo se prvič v življenju videli. Kasneje sem živela pri maminem bratrancu, ki me je nato predstavil vsem Izolanom, saj čisto vse pozna.

Mislim, da nisem čisto razumela, da je Izola mamin dom, sem se pa v trenutku zaljubila vanjo. Nisem pa čutila povezanosti, občutka, da so tu tudi moje korenine. To zavedanje je prišlo deset let kasneje, ko sem v Izolo prišla z namenom, da bom tu tri mesece, a tisti trije meseci zdaj trajajo že pet let. (smeh)

Kako je tvoja družina sprejela tvoje zbližanje s koreninami? So se morda tudi oni bolj povezali s Slovenijo?

Moj prihod v Izolo je v bistvu povezal družino in zdaj smo v zelo tesnih stikih. Mama se sicer ima za Švedinjo, a zdaj že išče primerno hišo, saj se namerava preseliti ob upokojitvi, pa tudi sestra je veliko tukaj. Ne nazadnje bom potrebovala družino, ko bom imela otroke. (smeh) Mama je izjemno zadovoljna, da sem tu, ker ve, da sem srečna.

Kako se je prvotni namen krajšega bivanja spremenil v željo, da Slovenija postane tvoj dom?

Najprej sem nekajkrat vprašala strica, če lahko ostanem še mesec, dva … in je minilo leto … Ob naslednjem vprašanju mi je kar sam rekel, naj ne sprašujem več, da lahko ostanem. Mislim, da sem že od samega začetka nekako vedela, da bom ostala, le da se tega nisem zavedala. Sledila sem občutku …

Se je morda zgodilo kaj, kar ti je pomagalo pri odločitvi, da ne greš nazaj?

Ko sem se odločila za trimesečni oddih v Sloveniji, sem v Stockholmu, kjer sem živela osem let, vse svoje stvari shranila v enem skladišču. Za tri mesece. Potem sem seveda morala tudi to podaljšati. A po šestih mesecih je v stavbi izbruhnil požar, v katerem so zgorele tudi vse moje stvari. Vse, kar sem imela na Švedskem, je zgorelo. Zame je to bil nekakšen znak, saj nisem čutila nikakršne žalosti. Znak, da mi ni treba več nazaj. Tu ima življenje več smisla, ker živim za družino, na Švedskem sem na nek način živela samo zase.

Življenje na Švedskem se najbrž močno razlikuje od tukajšnjega. Katere razlike si ti osebno najbolj občutila?

Tukaj ljudje drugače razmišljajo … sicer dokaj podobno kot na Švedskem, a bolj sproščeno. Bolj odprti so do drugih. No, zavedam se, da odprti odnos, ki ga imajo do mene kot tujke, ni enak odnosu, ki ga imajo med seboj. Na Švedskem je podobno. Med seboj so hladni drug do drugega, če pride kdo od drugod, pa ga takoj vzljubijo.

Življenje v Izoli mi je bolj všeč. Vsakič, ko grem na Švedsko, sem že po eni uri v hudem stresu. Tu se počutim tako, kot bi bila del velike družine, kjer vsi vedo vse o tebi. Nikoli si nisem predstavljala življenja nekje, kjer vedo o meni vse. A me ne moti. Ljudje vedo, a hkrati tudi skrbijo za druge. Vsaj do mene so zelo skrbni.

Na Švedskem sta s sestro imeli kar svoj jazz klub, ki sta ga vama uredila starša. Kaj ti je pomenil?

Klub je bil nekaj fantastičnega, največje in najlepše darilo, ki ga lahko starši podarijo otrokom. Imela sem enajst let, ko sta ga odprla. Prvo leto sem igrala na kitaro in pela med pavzami. Drugo leto sta mama in oče rekla, da moram igrati jazz, ker je to pač jazz klub, tako da smo s prijatelji sestavili skupino in si našli učitelja, ki nas je naučil jazz. Prvi dve leti sva tako nastopali le midve s sestro, vsaka s svojim bendom. Nato so enkrat na teden igrale skupine z vseh koncev Švedske, midve s fanti pa smo bili predskupina. Spoznali sva ogromno odličnih glasbenikov. Klub je deloval dvanajst let. Dvanajst čudovitih let.

Sestra je bila tudi tvoja vzornica. Še vedno korakaš po njenih stopinjah ali si zavila po svoje?

Čisto po svoje sem zavila. Na začetku, ko sem bila še otrok, sem jo poslušala, kako poje, in opazovala, kako nastopa. Želela sem si postati takšna, kot je bila ona. Korakala sem po njenih stopinjah, da bi se naučila, tako kot pač to počno mlajše sestre. Pri šestnajstih pa sem začela pisati svoje skladbe … na svoj način. Ona se je usmerila v jazz, sama sem se že takrat bolj nagibala k popu, countryju …

Skupaj tudi nastopata?

Da, znova bova skupaj nastopili 15. avgusta na festivalu Poletje z biseri v Kopru. To bo najin edini skupni nastop v Sloveniji v letošnjem letu. Zelo se ga veselim.

Foto: Dean Grgurica

Kako je prišlo do tvojega glasbenega udejstvovanja v Sloveniji?

V Izolo sem prišla, da bi napisala nove skladbe. Kamorkoli sem šla, sem s seboj imela kitaro. V baru Manzioli v Izoli sem spoznala Mefa in Enza, onadva sta igrala, jaz sem pela, postali smo prijatelji … Lastnik bara me je vprašal, če bi nastopala, in sem pristala. Čez eno leto sem imela že po štiri nastope na teden po celotni obali. Šele potem sem spoznala Davida Morgana, Miho Korena in Miho Koretiča … in sem dobila skupino.

Letos si nastopila na Emi, kjer si prvič pela v slovenščini. Kako ti je šlo?

Peti v slovenščini je bil moj cilj. Velik cilj. Prav zato sem imela veliko tremo. Za piko na i sem prvič pela na matrico, tako da je bilo še težje.

Kako je bilo, ko si sama sebe slišala peti v slovenščini?

Zelo drugače … Slovenski jezik ima drugačno melodijo, zato je tudi moje petje v slovenščini drugačno. Prav tako govorim drugače … moj glas zveni drugače … Besedilo je bilo izredno težko. Ne vem, koliko časa sem morala vaditi frazo “cvetočih vrtov”. (smeh)

Kakšne izkušnje si do sedaj imela na naši glasbeni sceni?

Nastopila sem na kar nekaj dogodkih, festivalih … Slovenija je majhna, a ima ogromno prireditvenih prostorov, kjer si želim nastopiti. Največja izkušnja do sedaj je bil nastop z Big bandom RTV Slovenija letos aprila. Aleš Avbelj je namreč priredil moje skladbe, in ko sem jih slišala v orkestrski izvedbi, je bil neopisljiv občutek.

V Ljubljani si delala na glasbeni šoli, kjer si učila otroke. Zakaj si nehala?

Ko so mi ponudili, da bi učila, sem rekla, da nimam pedagoških izkušenj, zato smo se zmenili za poskusno delo treh mesecev, na koncu pa sem tam delala tri leta in pol. Bila je zelo dobra izkušnja. Zdaj še vedno učim zasebno, a imam manj otrok, kakšnih deset.

V Ljubljani sem ves čas pogrešala Izolo, vsak prosti trenutek sem izkoristila, da sem prišla sem, zato ni imelo smisla, da bi vztrajala tam.

V tamkajšnjem baru Čin čin pripravljaš glasbene večere Mixtape. Boš po vzoru staršev zdaj ti drugim uredila klub?

Na to nisem pomislila … (smeh) Enkrat na mesec povabimo pevce, da pridejo peti s skupino. Kdorkoli lahko pride, a se mora pred tem prijaviti, tako da odpoje dve skladbi, mi pa ocenimo, ali lahko kar nastopi ali morda potrebuje kakšno pomoč. Včasih tudi ponudim vaje petja. Ustvariti želimo dober klub, kamor bi ljudje prihajali plesat. Mogoče bova enkrat s sestro odprli klub v Izoli. (smeh)

S spremembo okolja se spreminjamo tudi sami. Katere spremembe na sebi si ti začutila, odkar si v Sloveniji?

Stoodstotno sem se spremenila. Čisto druga oseba sem. Najprej sem shujšala trideset kilogramov, kar tako, brez kakršnekoli diete. Jem in pijem enako, le da nisem pod stresom. Veliko hodim, plavam, srečna sem, zaljubljena kot nikoli prej … nikoli si nisem predstavljala, da bom v Izoli spoznala svojo ljubezen. Tu sem doma.

S čim se trenutno ukvarjaš, kje te bomo lahko videli? Bo kdaj zagledal luč sveta tudi kakšen projekt v slovenščini?

Trenutno snemamo moj tretji album. Upam, da bo izšel na začetku prihodnjega leta. Album bo v angleščini, bom pa v prihodnje zagotovo pela tudi v slovenščini. Ker mi je všeč.

Jeseni pa grem na turnejo s skupino Laibach, saj so me povabili k sodelovanju pri nastanku njihovega novega albuma. Prvi koncert bo v Gradcu, nato pa pridejo na vrsto vsa ostala evropska mesta ter Moskva in St. Petersburg. Zame je vse to, kar se mi dogaja, nedojemljivo. Tu se mi dogajajo stvari kot v pravljici.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Jure Lesar: »Vedno sem si želel ustvarjati takšno glasbo, kot jo ustvarjam zdaj.«

Bogdan Sojič: »Kanela je hitro postala rock’n’roll tempelj sredi Portoroža.«