ZDRAVJE

Kdo sem jaz? Kdo si ti? In kdo sva midva?

Partnerski in družinski terapevti dostikrat govorimo, pišemo in razpravljamo o odnosih, kot da je to neka sveta stvar, brez katere ne moremo in ne zmoremo preživeti. In veste kaj? Res so sveta stvar. So nekaj, v kar se rodimo, nekaj, brez česar – sploh v prvih mesecih in letih – ne preživimo, in so nekaj, kar nam lahko v življenje prinese največjo srečo, lahko pa tudi pravo katastrofo.

Ni lepšega kot biti rojen v družini, kjer smo sprejeti z vsem, kar smo. V prvih mesecih življenja se privijamo k mami, zremo v tisto, kar nas takrat edino zanima; to so materin obraz, njene oči, njen nasmeh. In tam iščemo potrditev, ali smo dovolj dobri ali ne, ali smo sprejeti ali ne, ali smo ljubljeni ali ne. Dojenček je nemočen, sebe doživlja na podlagi materinega in očetovega doživljanja njega. Se mi mama nasmehne nazaj, ko se ji nasmehnem, ali ne? Ali mama zazna moje potrebe, ne samo po hrani ali čisti plenički, ampak tudi po moji potrebi po crkljanju? Ali me začuti, ko me je strah? Ali me začuti, ko me preplavi prava groza, ker zapusti moj vidni prostor? Ali me zna potolažiti, ko jočem, ali me pusti ležati, češ saj se bo navadil, navadila? Ali me zna samo pobožati, mi zna povedati, da je vse v redu, da sem sprejet, tudi če jočem? Tudi če za hip zavračam stik? Mi zna slediti ali mi vsiljuje svoje potrebe?

Zakaj to pišem? Ker je od tega, kar prejmemo v tej zgodnji dobi, tam do tretjega leta starosti, odvisno moje dojemanje sebe, moje dojemanje tega, kar jaz sem, moje dojemanje tega, ali smem jokati, se smejati, pokazati sram, gnus, jezo, žalost, veselje … Če nisem sprejet v joku, pomeni, da je jok zame prepovedan, da je to nekaj grdega, slabega. Lahko pa se jezim, to je pa dovoljeno. In če se ne smem jeziti, to pomeni, da je jeza prepovedana, lahko pa jočem … In še in še prepovedi in dovoljenj.

Vse to, kar doživimo ob materi in očetu, ponotranjimo, vzamemo za sveto, za svoje in se po teh notranjih pravilih ravnamo. Na njihovi podlagi vstopamo v življenje in odnose, kajti v vseh odnosih iščemo enako vzdušje, ki smo ga ponotranjili doma. In ves čas iščemo v drugem potrditev, ves čas zremo v obraz drugega in na njem iščemo, kaj se dogaja z njim ob nas, in na osnovi tega ocenjujemo sami sebe.

Če smo dobili veliko ljubezni, varnosti, sprejetosti, zaupanja in slišanosti, bomo v odraslem življenju vzpostavljali enake odnose, v njih bomo doživljali, da smo sprejeti točno taki, kot smo. Če pa tega nismo prejeli, žal nas je večina takih, potem v odnose vstopamo drugače. In vedno znova iščemo in ponavljamo enake stvari s podobnimi ljudmi – v upanju, da bo pa tokrat drugače. Da tokrat ne bomo ponižani, ranjeni, zasmehovani, ampak končno ljubljeni, varni in sprejeti.

In vztrajamo v odnosu, iz katerega bi nekdo drug že zdavnaj ušel. Še huje, ne samo vztrajamo, to nam je domače, znano in varno, pa čeprav je, paradoksalno, še tako zelo nevarno, zato se ga oklepamo z vsemi štirimi. Ker verjamemo, da česa več nismo vredni, ker verjamemo, da tako mora biti, ker verjamemo, da je treba do konca potrpeti, do konca vzdržati.

Ne pravimo zaman, da si v primeru odraščanja v nasilju izberemo partnerja, ki je do nas nasilen, psihično ali fizično, da nekdo, ki je odraščal ob alkoholu, sam postane alkoholik ali si najde partnerja, ki ima težave z alkoholom ali pa kako drugače poustvarita vzdušje, v katerem sta oba odraščala. Kajti vedno gre za vzajemnost; moški in ženska, ki sta poznala samo nasilje, se bosta hitro ujela. Eden v vlogi rablja, drugi v vlogi žrtve. In tukaj predvsem žrtev vztraja, misleč, da si česa drugega tako ali tako ne zasluži, rabelj, da si drugi česa drugega kot tepeža tako ali tako ne zasluži. Kakšna krivica, kakšna žalost, kakšna škoda obeh življenj.

Pa res ni treba, da je tako. Življenje je eno samo, dano nam je, da ga izkoristimo, da potegnemo iz njega vse, kar je najboljše, da venomer rastemo, se učimo, se veselimo in uživamo. Zato pa gremo vedno znova v iskanje preteklosti, hodimo brskat in iskat, kje smo dobili tak pečat, kje smo dobili občutek, da si česa več ne zaslužimo, kje smo dobili občutek nevrednosti, neljubljenosti, nevarnosti, nezaupanja … Kajti tam se skriva vse, kar podoživljamo v odraslih odnosih. Lepo ali grdo. Ljubeče ali sovražno. Vredno ali nevredno. Popolnoma vse je zapisano tam in posledično v naših telesih in možganih. Pa če bi si dali priložnost osvoboditve?

Andreja Tasič, zakonska in družinska terapevtka

Pišete mi lahko na terapijatasic@gmail.com, najdete me na www.andrejatasic.si in se srečate z mano v Ljubljani, na Šmartinski 106.

Povezane vsebine:

Rojevanje in umiranje odnosov

Razumeti nerazumljivo

A ni škoda, tako »fejst« človek, pa pije!