INTERVJU

Katja Pegan: Ohraniti moramo tistega radovednega in radostnega otroka v sebi

V Piranu rojena Katja Pegan je študij gledališke in radijske režije na AGRFT v Ljubljani končala leta 1989 z diplomsko predstavo Don Lorenzo V. Bartola pod mentorskim vodstvom Dušana Mlakarja; predstava je bila tistega leta izbrana v tekmovalni program festivala Borštnikovo srečanje. Po končanem študiju se je vrnila na Primorsko, ki ji je ostala zvesta do danes: bila je pobudnica ter med letoma 1993 in 1995 umetniška vodja Primorskega poletnega festivala, med letoma 1994 in 1999 tudi umetniška vodja Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica (danes SNG Nova Gorica). Ob ponovni profesionalizaciji koprskega gledališča (2000) je 1. marca 2001 postala vršilka dolžnosti direktorja Gledališča Koper, 30. novembra 2001 njegova direktorica in umetniška vodja, leta 2014 pa je kot del dejavnosti Gledališča Koper ponovno prevzela skrb nad Primorskim poletnim festivalom.

Kot režiserka je Katja Pegan do danes podpisala skoraj 60 uprizoritev v malodane vseh slovenskih profesionalnih gledaliških hišah, pa tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Režirala je tudi več kot 20 proslav na občinski in državni ravni.

Posebno mesto v njenem ustvarjalnem opusu zavzemajo (krstne) uprizoritve besedil za otroke in mladino, slednjim pa je namenjeno tudi njeno pedagoško delo. Svoje znanje je kot asistentka za gledališko in lutkovno vzgojo študentom posredovala na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, od leta 2008 pa v okviru dejavnosti Gledališča Koper vodi gledališko šolo Gledališki trening.

Foto: Jaka Varmuž

Nekje sem prebrala, da se z režijo ukvarjate že od malega – in to dobesedno. Kot otrok naj bi namreč “režirali” vse igre na trgu v Piranu.

Ne vem, če je bilo tako, vem pa, da smo bili po cele dneve na Prvomajskem trgu, na griču pod cerkvijo in na Punti. Igrali smo se nenehno in zelo veliko. Televizija takrat še ni bila takšna sila, da bi nas prikovala na kavče v dnevnih sobah. Otroci smo imeli svoje dnevne sobe v malih uličicah okoli trga, tam so živele igrače, mi pa smo si zanje in zase izmišljali najzanimivejše življenjske peripetije. Tudi nekakšne detektivske nadaljevanke smo se igrali, ko smo se podili po našem delu Pirana, ki je segal do Zelenjavnega trga, in iskali lopove ali pa starega smetarja, ki smo se ga strašno bali. Še danes je ta del Pirana zame zelo domač, saj v njem živijo moji spomini na obdobje velike svobode, hrepenenja in upanja. Sem pa v osnovni šoli že zelo jasno vedela, kaj me zanima. Zgodbe in njihovo uprizarjanje so me navduševale in močno sem si prizadevala pri sceni in kostumih. Zelo veliko in zelo rada sem brala. Takrat sem tudi še igrala v predstavicah. V gimnaziji sem nadaljevala z različnimi priložnostnimi recitali, na bolj resno šolanje sem hodila v Koper, v gledališko hišo, v kateri je današnje Gledališče Koper.

Gledališče je torej ljubezen vašega življenja. A ljubezen ni dovolj, da postaneš režiser. Kako se izučiš tega poklica?

Verjetno je podobno kot z drugimi poklici, izučiš se ga s formalnim izobraževanjem, veliko prakse, poguma, odprtosti, sprejemanja, dajanja in odgovornosti. Ko sem se po končani gimnaziji v Piranu (o njej, njenih dijakih in legendarnih profesorjih je bilo že veliko povedanega, čeprav bi morali o tej šoli, ki je bila izredno človeška in pozitivna, v času, ko ne razumemo več natančno kakšnega človeka gradijo današnje šole, veliko več govoriti), prijavila na sprejemne izpite na AGRFTV, me je bilo izjemno strah, sem pa imela rezervni načrt. Sprejemnih izpitov nisem naredila, sem jih pa na FF za umetnostno zgodovino, poleg nje sem študirala še primerjalno književnost. Prav to leto na Filozofski fakulteti je bilo zame najpomembnejše. Piran sem zamenjala za Ljubljano, majhen znani svet za veliko, neznano vesolje. Imela sem štipendijo in stanovanje, lahko sem se brez težav učila, hodila v gledališče in kino. Če danes pomislim, smo imeli res boljše pogoje, kot smo jih sami hudobno pripravili za svoje otroke, ki danes večinoma delajo, da si lahko plačujejo šolo in življenje. A zaradi tega se ne vznemirja nobena poštena demokracija, še manj impotentni liberalni kapitalizem.

V tem letu sem spoznala, da drugi živijo drugače od nas, ki smo živeli ob meji. Ki smo poznali življenje različnih hitrosti, govorili dva jezika, poslušali drugo glasbo, ki nismo zares živeli ne tu ne tam, čeprav ponosno in samozavestno na svojem koncu sveta. Da je duh slovenstva nekaj, kar v sebi prepoznavam, čeprav nanj nisem navezana, lahko pa preko njega prepoznavam in komuniciram z družbo, v kateri živim in se imenuje moja domovina. Ko sem vse to razumela, sem naslednje leto naredila prvi letnik na FF, sprejemne na AGRFTV in kasneje še diplomo.

Posebno mesto v vašem opusu zavzemajo uprizoritve besedil za otroke in mladino. Te so bile tako uspešne, da ste dobili naziv “mojstrica otroških predstav”. So otroci hvaležna publika?

Otroci so super. Pa ne mislim kot publika, publika je nekaj, kar moraš začarati, in čeprav otroke najlažje, to še ne pomeni, da so otroške, sploh pa mladinske predstave “eazy job”, kot radi rečemo.

Prva težava, ki je, vsaj v tolikšnem obsegu, pri drugih predstavah nimamo, je odgovornost. Mi smo odgovorni za svoje misli, ki jih izrekamo v teh predstavah. Vedeti moramo, da predstava deluje na otroke veliko močneje in intenzivneje kot siceršnje pripovedovanje. Distanca med majhnim otrokom in gledalcem je zelo majhna, pomembna je igralčeva občutljivost, poleg samega znanja, ki mora biti prav zaradi tako močne vpojnosti odlično. Danes je svet konfuzen in nima oprijemljivega smisla, pomanjkanje vertikale povzroča pri ljudeh strah in bolezen. Otroci so polni življenja in radosti, da bi lahko še dolgo tako živeli, jim moramo dati navodila za uporabo svojih življenj. Teh pa že dolgo nimamo več. V gledališču jim želimo pokazati nekaj poti; prijateljstvo, radovednost, občutek za skupnost, za naravo, samozavest, odgovornost. Če hočemo skozi svoje predstave govoriti o tem, moramo to najprej prepoznati in gojiti v nas samih. Veliko takšnih predstav sem naredila, dolgo in srečno sem rastla s svojimi otroki … Zdaj, ko so “veliki”, sem malce izgubila stik z njimi, bojim pa se, da sem izgubila tudi stik z otrokom v sebi. Zato se je treba nenehno truditi. Da ostane v nas, vsaj malo, tisti radovedni, radostni otrok …

V okviru GKP vodite tudi gledališko šolo. Za kakšen izobraževalni program gre?

V našem gledališču imamo gledališko izobraževanje za različne starosti otrok. Sama že vrsto let vodim Gledališki trening, ki je namenjen srednješolcem in dodatnemu usposabljanju za tiste, ki želijo nadaljevati študij na akademiji. Na začetku delamo veliko na sproščanju, uporabljamo vaje iz drugih kultur, da se sprostimo in lažje prihajamo do sebe. Z improvizacijami urimo naše misli, odločitve, reakcije, z analizo predstav prihajamo do vsebin in razmišljanj o sebi. Predvsem pa gojimo zaupanje in ekipni duh. V gledališču ne moreš narediti skoraj nič sam. Lahko si zvezdnik ekipnega športa. Seveda pa se ukvarjamo tudi z igralsko tehniko, ampak to šele kasneje.

Je zanimanje za šolo veliko? Kakšni so današnji bodoči gledališčniki?

O, je. Mogoče jih je bilo v prejšnji sezoni že preveč, a s pomočjo kolegice Renate Vidič smo uspeli narediti veliko predstavo, kar pri naših običajnih produkcijah ni v navadi.

Naši bodoči gledališčniki morajo biti najboljši učenci življenja, veliko skrajnosti morajo poznati, da lahko skozi sebe spustijo misli velikih pesnikov, ne da bi jih banalizirali in popačili, predvsem pa morajo življenje razumeti in ga nenehno raziskovati. In morajo se zaljubljati. Vse ostalo je predstavljanje in manekenstvo, ki nima nobene zveze z gledališčem.

Foto: Jaka Varmuž

Eden najpomembnejših delov predstave so igralci. Kako poteka dodelitev vlog? Vam je takoj jasno, komu boste katero dodelili, ali natančno preštudirate primernost posameznih?

Imamo idealno razdelitev vlog in pragmatično razdelitev vlog.

Prva je dokaj redka, saj pomeni, da imamo za tekst, ki ga želimo uprizoriti, vse igralce, idealne za posamezne vloge. Druga je pogostejša, kjer se režiser odloči za zasedbo po danih možnostih. To pa nikakor ne pomeni, da so predstave, ki nastanejo z idealno zasedbo, uspešnejše. Mogoče jim manjka tisto, kar vznemirja, drugačen pogled zaradi same narave igralca, ki zgodbo čustveno zapelje malce drugače, jo zaostri ali upočasni. Igralci so zvoki in barve, skozi katere se misel do nas pripelje z vsakim drugače.

Režiser mora biti tudi neke vrste mediator, ki skrbi, da vsakdo opravi svojo nalogo. To je najbrž zahtevno delo. Kako vam uspeva pripraviti ljudi k sodelovanju?

Ljudje se morajo sami odločiti, ali bodo sodelovali ali ne. To je svobodna dežela, mar ne?

Če pa mislite na režiserjevo zapeljevanje, vam lahko zaupam samo to, da brez tega ni predstave, o tej skrivnosti pa ne govorimo radi.

GKP vodite že 17. leto. Ste kdaj pomislili, da imate dovolj, in začeli iskati nove priložnosti?

Seveda sem, ampak sem še vedno tu.

Koprsko gledališče je znano po povezovanju z drugimi gledališči v prostoru nekdanje Jugoslavije. S katerimi najbolj sodelujete in kaj to sodelovanje pomeni za gledališče?

Koprodukcijski predstavi smo naredili z beograjskim Ateljejem 212 in sarajevskim Kamernim teatrom 55, v goste pa nas vabijo predvsem srbski in hrvaški kolegi. Prav tako si njihove predstave lahko ogledate v našem gledališču. Pomembno je, da v našem prostoru gojimo večkulturnost in gledališče nam zelo hitro predstavi razmišljanje naših sosedov. To povezovanje nas dela strpnejše, prijaznejše, bolj razumevajoče, bolj široke in s tem svobodnejše. Pa tudi bolj samozavestne.

Kako GKP pluje po finančnih tokovih današnje kulturne politike? Se morate vreči na trepalnice, da sestavite program, poskrbite za plače zaposlenih …

Že nekaj let se sredstva za kulturo opazno znižujejo, kar je nevarno in dolgoročno smrtonosno.

Zelo, zelo veliko delamo, igramo čez 200 lastnih predstav vsako sezono, sami ustvarjamo kar nekaj plač, iz lastnih dohodkov plačujemo del režije in velik del programa. Danes so pogoji za ustvarjanje veliko slabši, kot so bili na začetku mojega profesionalnega dela, je pa tudi res, da imamo danes v Kopru svoje gledališče, včasih smo o njem lahko le sanjali.

V zadnjem času se mnogi kulturniki pritožujejo, da je vedno težje privabiti ljudi na kulturne dogodke. Opazite tudi vi upad zanimanja?

V našem gledališču smo imeli lani celo večji vpis abonentov, predvsem mladih, kar priča o tem, da se gledališča ne konzumira kot “fast food”, ampak da se je nanj potrebno navajati od malega, gledališki jezik je jezik metafore in avtorefleksije, za oboje je potrebno biti odprtega in radovednega duha .

Ste letos jadrali? Kakšno vlogo imate na krovu?

Z bratom jadram zelo rada, čeprav so to krajši jadralski izleti po domačem morju. Tudi letos sem, seveda. Na tistih daljših jadranjih pa navadno kuham in poskušam biti čim bolj koristna.

Povezane vsebine:

Sezono v Gledališču Koper bo s festivalom za mularijo Pri svetilniku začel Kekec

Premiere Gledališča Koper ponujajo vpogled v razmišljanje naših sosedov

Topel sprejem za Gorana Vojnoviča v Tartinijevi hiši

S pesniško zbirko Vanje Pegana se upočasni čas, izostri dojemanje lepote in poglobi občutenje sebe

Nataša Fajon