KOLUMNA

Kako je nič postalo kar nekaj

Vedno pogosteje se mi dogaja, da ob spremljanju prenosov seje občinskega sveta pomislim: Kdo za vraga so ti ljudje, ki imajo občutek, da lahko odločajo o Izoli? Ali jih sploh poznamo?

Nekatere poznamo, nekaterih pa ne. Ampak vsi prihajajo na seje občinskega sveta prepričani, da so poklicani odločati o usodi tega mesta in njegovih prebivalcev. Čeprav nekaterih precej Izolanov niti ne pozna, se na seji spremenijo v skrbnike tega mesta in odločajo o stvareh, ki vplivajo na večino njim neznanih ljudi.

Tako je pač v proporcionalnem sistemu, ki ga imamo v Sloveniji uzakonjenega vse od referenduma o volilnem sistemu za volitve v državni zbor, ki je bil decembra 1996, na katerem je bila volilna udeležba 37,9 odstotna. Odločali smo se med večinskim, proporcionalnim in kombiniranim volilnim sistemom, vendar noben od treh predlogov ni prejel več kot polovice glasov volivcev. Državni zbor RS je tako pred volitvami leta 2000 s spremembo Ustave RS uzakonil proporcionalni volilni sistem. Na ta način je političnim strankam podaljšal življenje še za desetletje ali dve oziroma do trenutka, ko bodo volivci dokončno obrnili hrbet tradicionalnim političnim strankam in volili nekoga, o katerem ne vedo nič, je pa nov na političnem prizorišču. To se je Sloveniji nekajkrat že zgodilo.

Najprej s stranko ljubljanskega župana, nato s stranko nekdanjega ustavnega pravnika in zdaj se podobno dogaja s stranko kamniškega župana, ki ni naredil še ničesar, pa je njegova stranka na prvem mestu po javnomnenjskih raziskavah. Kaj nam to pove? Pove nam to, da je čas za spremembo volilnega sistema nastopil zdaj. Toda politične stranke še vedno niso pripravljene na tako soočenje in upajo, da bo šlo vse po starem. Pa ne bo šlo.

Nezadržno se bliža konec nevidnih poslancev in svetnikov, ki v svojem mandatu ne spregovorijo niti besede, so pa zato zanesljiv del volilnega stroja. Koliko poslancev državnega zbora v resnici poznamo. Morda polovico ali pa niti ne. In podobno je na občinski ravni, čeprav bi človek mislil, da v lokalni skupnosti vsi poznamo vse. Pa ni res.

Ali veste, da je za vse štiri svetnike SMC glasovalo 943 volivcev oziroma kakšnih 250 na vsakega. In za svetnike SD 838, kar pomeni dobrih 200 na svetnika. Desus, ki ima prav tako 4 svetnike, je za vsakega dobil manj kot 200, svetniki IJN dobrih 150, ostali pa okrog 300 glasov na svetnika. Pri 10.000 volivcih to niso prav visoke številke.
V večinskem sistemu, kjer šteje, koliko glasov dobi kateri kandidat, polovica izolskih občinskih svetnikov ne bi nikoli videla sejne sobe. Pa bo letos vseeno vse po starem. Nič bo kar naenkrat postalo nekaj.

Drago Mislej – Mef

Iz ene od februarskih izdaj tednika Mandrač

Povezane vsebine:

Čigav je kdo, je nepomemben podatek

Drago Mislej – Mef: Panika je moja muza