INTERVJU

Jure Lesar: »Vedno sem si želel ustvarjati takšno glasbo, kot jo ustvarjam zdaj.«

Jureta Lesarja ni potrebno posebej predstavljati, saj sodi med zelo aktivne glasbenike, ki jih lahko vidimo in slišimo v različnih zasedbah.

Publiki na obali se je najbolj zapisal v srce kot gonilna sila zasedbe Eskobars, bil je namreč avtor tako glasbe kot besedil njihovih skladb in njen frontman. Sicer smo Jureta lahko videli in slišali tudi v zasedbah, kot so Teddy Bears, Gipsy Caravan in Tonja Senčar trio, v zadnjem času pa je nastopal tudi z Zoranom Čaličem.

Tokrat se Jure predstavlja z novim projektom in albumom z naslovom Zemljin sin, ki bo izšel jeseni 2018. Pri projektu so sodelovali Denis Horvat (producent in multiinstrumentalist), David Morgan (bobni), Zoran Čalič (kitara), Jan Fanedl (kitara) in Luka Mrdakovič (bas).

Foto: Nataša Fajon

Ali singel, ki je pravkar izšel, pomeni nadaljevanje zgodbe v drugačni preobleki ali gre za povsem novo zgodbo?

Vedno sem bil pod vplivom določene zvrsti glasbe, tako da se moje ustvarjanje ni veliko spremenilo, so pa določene spremembe seveda vidne. Navsezadnje pri tridesetih najbrž drugače razmišljam, kot sem pred osmimi leti, ko je izšla prva plošča Eskobarsov. Nastanku nove plošče so botrovali razmeroma enaki vplivi kot prej, le da jih takrat nisem toliko izpostavil. Vedno sem si želel ustvarjati takšno glasbo, kot jo ustvarjam zdaj.

Kakšna je ta glasba?

Tisti pravi rock, kot je bil včasih, kateremu sem želel dodati še malo kantavtorskega pridiha in psihadelije. Preprosto sem hotel narediti glasbo, kot so jo delali včasih, ko so bili v ospredju besedila in glasba, ne pa produkcija.

Pri zadnji plošči z Eskobarsi smo se držali trendov novega vala rocka, ki je prepleten z modernimi prijemi, kot so elektronika, sinti in podobno. V različnih obdobjih so ti pač všeč različne stvari, so pa tudi take, ki ostanejo. In ravno slednje sem izpostavil na novem projektu, zato nisem imel niti časa, da bi se obremenjeval z vprašanjem, kako bodo ploščo označili.

Nova plošča bo najbrž porodila vprašanje, ali odločitev za samostojno pot pomeni konec skupine Eskobars?

Ničesar ne izključujem. Trenutno si želim, da so stvari takšne, kot so. Vedno sem si želel nastopati v skupini in moram priznati, da sem se zelo težko odločil za samostojno pot. To namreč pomeni, da moram začeti od začetka, sploh pa je z bendom lažje, ker delaš vse skupaj. Seveda, pogrešam bend, ampak … sporočilnost tega projekta bi rad zajel samostojno … rad bi bil s svojim imenom podpisan pod njim. Na njem je veliko moje življenjske zgodbe, zato bi rad sam stal za njim.

Pravkar je izšel singel, ki nosi naslov Mestno kolo. Zakaj si izbral ravno tega?

Čim bolj udarno sem želel napovedati projekt, Mestno kolo pa je eden od najbolj udarnih komadov, hkrati pa je tudi prvi, ki sem ga začel pisati po zadnjem albumu z Eskobarsi. Skladba je nastala iz hrepenenja po ponovnem ustvarjanju, zelo močna čustva so se nakopičila v meni. Nisem vedel, kaj storiti, nič mi ni šlo prav, nisem mogel najti ničesar, kar bi v meni vzbudilo emocije. Preprosto sem vzel v roke kitaro in začel tako z besedilom kot melodijo. Tako kot se vede besedilo, naj se vede tudi glasba. S skladbo sem hotel zajeti strast … mestno kolo ponazarja to strast … hitro vrtenje kolesa kot prispodoba za dogajanje v človeku, ko te zajame strast, ki jo porodijo zelo močna čustva.

Korenine naslova skladbe sicer izvirajo iz časa, ko smo začeli igrati z Eskobarsi. Nastopali smo na Džafestu, sedel sem s kolegom, ko je mimo prišla zelo luštna, elegantna punca … Vprašal sem ga, kdo je, on pa je odvrnil: “Pusti, ona je mestno kolo.” Ta besedna zveza mi je ostala, ves čas sem jo imel v mislih, hotel sem napisati skladbo s takim naslovom, pa mi nikakor ni uspelo. Spet sem se spomnil teh besed med pisanjem o oddaljenosti med moškim in žensko, nisem želel narediti običajne ljubezenske zgodbe … in »mestno kolo« je preprosto pasalo v rimo. Zdelo se mi je dobro in je tako ostalo.

Si pri vseh skladbah delal hkrati besedilo in glasbo?

Samo pri dveh komadih sem najprej naredil glasbo in potem tekst in sem se z njima zelo namučil. Ugotovil sem, da tak način vzame ogromno energije.

Zdaj sem se naučil ustvarjati tako, da mi gredo stvari lažje od rok, našel sem svoj slog. Poskušam najti neko emocionalno stanje, v katerem se lahko izražam z inštrumentom. Kot bi zabeležil emocije točno tistega trenutka. To je lahko spomin, ki te naenkrat prešine, ali kaj podobnega. Takrat vzamem kitaro in začnem igrati in peti.

Foto: Nataša Fajon

Kako si izbral ekipo, ki je sodelovala pri projektu?

Ko sem začel s komadi, sem bil srečen, češ da mi gre super, potem pa sem se spomnil, da bom potreboval ljudi, s katerimi bom te skladbe izvajal, igral. Čisto slučajno je naneslo, da je v Piran prišel Denis Horvat in smo se spet začeli družiti. Pokazal sem mu, kaj delam, bilo mu je všeč in mi je ponudil pomoč.

Tisto leto smo uredili tudi prostor za vaje, za katerega smo na koncu ugotovili, da ima dobre pogoje tudi za snemanje. Ta plošča je bila poskusni zajček tega prostora. V zgodovino bo zapisana kot prva, ki se je posnela v novem prostoru – poimenovali smo ga Gimme shelter. Bil je namreč nekakšno zavetišče, kamor smo se zatekli po izgubi Kanele, ki je bila naša dnevna soba, zato tako ime. (smeh)

Naslednji, ki se je pojavil v vadnici, je bil David Morgan, midva pa sva iskala bobnarja, ki bi posnel zahtevne stvari, in David jih je uspešno “odpikal”. Tudi sicer je pozitiven človek, vedno je točen, sproščeno vzdušje je z njim. Kasneje se je pridružil še bratranec Luka (Mrdakovič), povabil pa sem tudi Jana Fanedla, ki se razvija v res dobrega kitarista. Že zdaj je dober glasbenik, zelo zrel za svoja leta.

Hotel sem zbrati ljudi, ki poslušajo podobno glasbo in tudi podobno razmišljajo.

Boš začel s promocijo po izidu plošče ali že prej?

V živo bom kar kmalu začel s predstavitvijo. Predstavil bom tudi nove skladbe, ki ne bodo na tej plošči. Vse, kar mi leži na srcu, bom dal ven. Na promociji bo z mano nastopila ekipa, s katero sem snemal, gost pa bo Zoran Čalič. Za naprej pa bomo videli sproti, ne želim vnaprej govoriti, kdo bo igral, ker nisem še ničesar zakoličil. Z Zokijem sem si od nekdaj želel sodelovati, saj je izjemen rock kitarist in avtor. Skupaj sva naredila nekaj koncertov – v Ljubljani, Kopru in Piranu.

Plošča bo izšla pri založbi Dallas, kdaj, kakšen je njen naslov in koliko skladb bo štela?

Izšla bo jeseni, ker se moramo še pripraviti na nastope, na njej bo devet skladb, njen naslov pa je Zemljin sin. To je skladba s prve plošče Eskobars in govori o ljubezni do zemlje. O pripadnosti zemlji in lepoti kraja, kjer človek živi. To je koncept, ki se bo ponavljal kot nek psevdonim, saj je edini, s katerim sem se lahko poistovetil. Ena izmed osrednjih tem plošče je spoznavanje samega sebe skozi čas, kot nekakšna iniciacija, pot nekega obdobja. V skladbah bo veliko mojih zgodb, pa tudi zgodb drugih ljudi.

Prej si omenil, da ste s Kanelo izgubili dnevno sobo. Kako si doživel to izgubo?

Poklical me je Dragan in me vprašal za pomoč pri nošenju stvari, češ da je s Kanelo konec in je treba izprazniti lokal. Ko smo prišli tja, smo bili čisto šokirani. Dragan je s kladivom zbijal slike s sten, dobesedno luščil jih je, srce se mi je trgalo ob tem prizoru. Takrat sem šele dojel, da je res konec. Zunaj je bil kup stvari, ki smo jih potem odpeljali … bilo je kot v sanjah. Vedel sem namreč, kaj se bo zgodilo … da se ne bomo več tako pogosto srečevali, družili … konec Kanele nas je čisto zares raztrgal na prafaktorje. Mesto Portorož pa je izgubilo življenje. A moramo se zavedati, da stvari ne trajajo večno, in to sprejeti. Ko začneš gledati nazaj, postaneš star. Izgubiš tisti otroški čar pričakovanja. Potruditi se moramo, da ne obujamo spominov, kako je bilo lepo v Kaneli, ampak razmišljamo, kako bomo zgradili bodoči hram, kjer se bomo zbirali in družili.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Bogdan Sojič: »Kanela je hitro postala rock’n’roll tempelj sredi Portoroža.«