DAN MATERNEGA JEZIKA

Jezikovna raznolikost in večjezičnost sta bistveni za trajnostni razvoj

Koper, 21. februar 2018
Ob mednarodnem dnevu maternega jezika, ki ga praznujemo 21. februarja, Organizacija združenih narodov utrjuje svojo zavezo jezikovni raznolikosti in poziva vse države članice k praznovanju dneva v čim več jezikih, kot opozorilo, da sta jezikovna raznolikost in večjezičnost bistveni za trajnostni razvoj.

Foto: YT

UNESCO je mednarodni dan maternega jezika razglasil leta 1999 v spomin na ubite študente, ki so 21. februarja 1952 v Bangladešu protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine.

“Za nami je torej skoraj 20 let ohranjanja jezikovne raznolikosti in spodbujanja večjezičnega izobraževanja, ki temelji na maternem jeziku,” so sporočili z Unesca.

Opozorili so, da postaja jezikovna raznolikost vse bolj ogrožena, vedno več jezikov izginja, z njimi pa izgine tudi celotna kulturna in intelektualna dediščina.

Kljub temu, še pravijo, je opaziti napredek v večjezikovnem izobraževanju, naraščata pa tudi razumevanje njegovega pomena, posebno v zgodnjem šolanju, in zavezanost njegovemu razvoju v javnem življenju.

Unesco letos obeležuje 70. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah in njeno drzno izjavo, da “ni mogoče diskriminirati na podlagi jezika”, in praznuje svoj prevod v več kot 500 jezikov.

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina je ob današnjem prazniku zapisal, da jezik ni le sredstvo sporazumevanja, saj slednjemu rečemo govorica, ampak je temelj, na katerem neko občestvo gradi svojo samoprepoznavnost, samozavest, svojo duhovno podobo. Slovenščino je opisal kot trdoživ organizem, živo bitje, ki smo ga ohranili in razvijali stoletja, skrb pa je bila povrnjena s številnimi darovi.

Foto: YT

“Hvaležni moramo biti našim jezikoslovcem in paleontologom jezika, da so iskali, kje vse so se zapisovale slovenske besede, saj so se izgovorjene preselile globoko v nebo in postale komajda vidne zvezde,” je med drugim zapisal v svoji poslanici.

Prvi mož slovenskih pisateljev pa ni pozabil opomniti, da jezik ni samo izraz čistega srca in ljubezni, dar naših mater, ki jim ga dolgujemo, saj je vse pogosteje slišati tudi jezik, ki nas ga matere ne bi mogle učiti.

“To je jezik sovraštva, nestrpnosti, vseh mogočih fobij, jezik, ki ni več vesel pozdrav ali pesem, ampak kletev, jezik, ki je plod najbolj podlih strasti, ozvočen z zlom in kriki po linču … To ni več jezik Trubarja, Linharta, Prešerna, Cankarja … to ni več jezik naše države, to je pocestno psovanje, ki v državi, katere globinski temelji so bili položeni pred poltretjim stoletjem s Kraynsko gramatiko, ne bi smelo imeti domovinske pravice,” je bil oster Svetina.

 

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Odnos do maternega jezika = odnos do kulturne identitete

Za ohranjanje bogate jezikovne in kulturne raznolikosti Evrope