KULTURA

Jasna Čebron: Vsak odziv na literaturo je pravilen, napačen je samo molk

Jasna Čebron, diplomirana slovenistka in italijanistka, je bila dolgo učiteljica slovenščine na Gimnaziji Koper. Posvečala se je sodobni liriki, filmski vzgoji, pesništvu za otroke in istrski slovenski književnosti.

Vse od leta 1993 vodi literarne pogovore s poudarkom na istrski književnosti, na katerih predstavlja dela avtorjev s Tržaškega, iz Istre in osrednje Slovenije. Pogovori so najprej potekali v Knjigarni Libris, od leta 2011 pa potekajo v foajeju Gledališča Koper.

Za literarne večere, ki jih prostovoljno pripravlja v imenu Slavističnega društva Koper in Kulturnega kluba so ji leta 2016 podelili naziv častna članica Slavističnega društva Slovenije.

Foto: Lado Jelen

Da se boste zapisali slovenščini, je bilo menda jasno že dokaj zgodaj?

Da, tako se danes vidi, sem se pa na gimnaziji odločala med biologijo in slovenščino. Imela sem namreč profesorico Justin in profesorja Hočevarja, oba izjemna pedagoga, in sta me oba navduševala, potem pa me je domače okolje – mama je slavistka – pripeljalo na slovenščino. Slednja mi je očitno bila od vsega začetka nekako namenjena. Od zgodnjega otroštva sem nosila v sebi pripadnost slovenski kulturi. Starša sta bila vipavska partizana, literatura je med Primorci v času fašizma vzdrževala pripadnost, kar se je razširilo v pravljice, pripovedi, branje. Prav tako sem imela občutek, da imam voljo delovati med ljudmi in se mi je že od vsega začetka zdelo, da bom kar učiteljica.

Od leta 2016 ste častna članica Slavističnega društva Slovenije. Nekje ste dejali, da vas je ob tem najbolj razveselilo to, da je priznanje zašlo v slovensko Istro, češ da tu ni izrazitega slovenističnega življenja. Kaj to pomeni in zakaj je temu tako?

Biti častni član Slavističnega društva Slovenije je seveda najvišje priznanje, s tujko bi rekli emeritus. Pred menoj sta priznanje dobila člana Slavističnega društva Koper prof. Silvo Fatur in pisatelj Marjan Tomšič. Hotela sem povedati, da se tu tisti, ki literaturo poskušamo ohranjati na primernem nivoju, trudimo, vedno pa to ostaja le na lokalni ravni. Če rečem grdo, iz centra je videti, kot da tu nimamo nobenega literarnega življenja. Zato se mi je zdelo to priznanje pomembno, pa ne samo meni, tudi vsem mojim kolegicam in kolegom, ki skupaj to počnemo prostovoljno, v želji, da bi imel ta prostor nekaj literarnega življenja.

Štirideset let ste poučevali jezik in književnost. Kako ste mladim predstavili pomen poznavanja jezika in njegove pravilne uporabe, ne da bi dobili do njega odpor?

Ne vem, če sem uspela. Svoje dijake in dijakinje sem bolj kot v pravila usmerjala v opazovanje jezika. Pomembno mi je bilo, da se sprašujejo o pomenih svojega besedišča. A izbirajo površne izraze, ki pokrijejo veliko pomenov, ali izrazijo tudi osebno mišljenje, občutje … Ko so govorili in pisali, sem bila zelo pozorna na to, kako so oblikovali misli. To je bilo najzahtevnejše. Skupaj smo ocenjevali, ali so pri svojih povedih potratni z besedami ali pa so jedrnati, jasni in natančni, pravilnost je bila šele na četrtem mestu. Na tak način so začeli od sebe zahtevati premislek o pomenu besed in oblikovanju misli.

Priča smo številnim napakam v različnih tekstih v vsakdanjem življenju, tudi visoko izobraženi ljudje pogosto nerodno oblikujejo svoje misli. Gre res za neznanje in površnost ali malomaren odnos do jezika?

Oboje. Gotovo to kaže na nekompetentne govorce. Govorce, ki ne negujejo svojega jezika, se o njem ne sprašujejo, se zgledujejo po drugih, tega zgleda ne premislijo, ampak všečno ponavljajo. Postati moraš zbran govorec in pisec. Manjka potreba po negovanem jeziku. Tako kot imamo negovan videz, bi morali imeti negovan jezik. Jezikovnih svetovalnic, kjer bi z nekom kompetentnim razpravljali o uporabi jezika, pa nimamo.

Kakšna je naša skrb za jezik danes, ko se vanj vedno bolj vrivajo angleški izrazi? Je to normalen razvoj v življenju nekega jezika ali ga preprosto ne spoštujemo dovolj?

Živimo v času, ko se anglizmi širijo, šopirijo … in nekdo, ki hoče biti moden, jih bo uporabljal zavestno. Pa ne gre samo za angleške besede, ampak tudi za prevod, kalke. Ne bom nehala opozarjati, kako novinarji uporabljajo besedo »spomnimo«. Slovenci imamo »spomnite se, spomnimo se«, vsi glagoli, ki izražajo mentalno delovanje, so najpogosteje povratni. Podobno je z uporabo besedne zveze »sprejeti odločitev«. V slovenščini imamo »se odločam« in »se odločim«, torej s prejšnjo uporabo kar ukinemo glagolski vid. Takih primerov je žal veliko. Ko sem bila študentka, so nas opozarjali na pretirano in nepotrebno uporabo srbohrvatizmov. Sicer pa je Breznik že v začetku 20. stoletja rekel: »… živ jezik sprejema novosti in jih potem tudi izloči.« Nekateri frazemi označujejo tudi čas sam (danes je vse dobra ideja, izvrstne zamisli pa ne poznamo), česar se ne zavedamo. Zato se ne bi zelo bala, saj tisto, kar je v jeziku modno, je glasno, a tudi hitro potihne. Jezik sam izloči, kar ni uporabno.

Kakšen jezik naj bi uporabljali v različnih javnih vlogah?

Če nekdo govori najširši javnosti, mora govoriti v zbornem jeziku, torej jezikovno neoporečno, z dolgimi nedoločniki. Dijakom sem vedno govorila, da je jezik kot obleka. Če greš na nek sprejem, četudi si svobodnjak, boš oblekel srajco, kravato, v bolj sproščenem življenju nosiš nekaj udobnega, najudobnejša pa je trenirka. V trenirki pač ne boš šel v gledališče ali na obisk. Z obleko boš pokazal spoštovanje do ljudi v okolju. Zelo podobno je z jezikom. Če nekoga spoštujem, se bom potrudila in bom z njim tako govorila, da bom pokazala svoje spoštovanje tudi skozi jezik. Javni govorec, politik, športnik, literat, kdor koli že, ki nagovarja javnost, izkaže z jezikom svoj odnos do nagovorjenih.

Radi rečete, da ste recitirali Gregorčiča preden ste brali in pisali. Kako vas je sorodstvo s pesnikom zaznamovalo?

Gregorčič je moj prednik, njegova sestra Katarina je bila moja prababica. Veliko Čebronov nas je v tej Gregorčičevi liniji, vsi smo zelo ponosni nanj, a nihče ni šel po njegovi poti.
Kot otrok sem recitirala njegova težka besedila, nisem razumela, kaj recitiram, ampak sem uživala v nastopu. Oče me je zaznamoval z Gregorčičem v zgodnjem otroštvu, tudi zato ker je kot emigrant v Ljubljani deset let živel v hudih ekonomskih težavah in je po uglednih ljubljanskih družinah kot rezbar kaj postoril, in če je ljubljansko gospodo napeljal v pogovor in povedal, da je Gregorčičev sorodnik, so ga takoj veliko bolj cenili. Pesnik je bil nekakšna kulturna izkaznica.

Za istrsko književnost pravite, da je kot relief njene pokrajine. Kaj to pomeni?

Vse tri istrske književnosti imajo odtis istrske pokrajine v tem, da pri avtorjih prepoznamo drugačno opazovanje časa. Kakor da bi Istrani v sebi nosili neko drugo časovno percepcijo, najbližje latinsko-ameriški književnosti, v kateri opazuješ, kako življenje teče, kako se v Istri kopiči zgodovina, kako prihajajo in odhajajo. Istrani pravijo, da so živeli ali živijo pod Avstrijo, pod Italijo, pod Jugoslavijo in pod Slovenijo. Ta občutek distančnega, pasivnega opazovalca je značilen tudi za pripoved, ki ne izpostavlja konfliktov. To ne pomeni, da ni konfliktna, ampak se ne osredotoča na konflikt. Vzemimo Tomšičeve Šavrinke. Večno kroženje, potovanje, srečevanje. Postojiš, se pomeniš, izveš, nekaj svetuješ, narediš in greš naprej. Ni usodnega trenutka, ki razkolje. V tem vidim odtis pokrajine. Še posebej opazno pa je to pripovedno valovanje v zgodbah Vanje Pegana.

Kaj je bil vaš cilj pri poučevanju književnosti? Kako ste dijakom približali literaturo? Vam je uspelo v njih vzbuditi ljubezen do nje?

Globoko upam, da mi je. Literaturo sem jim skušala približati tako, da sem mednje širila svoje veliko navdušenje nad njo. Veliko sem premišljevala o tem, kako naj jim podam posamezna dela, predvsem pa sem bila pozorna na njihove odzive.

Najpogosteje sem uporabila metodo odkrivanja, skupaj smo odkrivali, kaj je v tekstu zanimivega, kaj jih je prevzelo, kako različne stvari so jih prevzele in zakaj, zakaj ostaja nekdo ali nekaj brez odziva, in šele na koncu je nastopila utemeljitev, zakaj je nek tekst pomemben. Dijake sem skušala voditi skozi literaturo tako, da so jo najprej doživeli, da so potem o njej razmislili in si na koncu tudi zapomnili, zakaj je neko besedilo vredno. Vedno sem rekla, da si od njih želim odzivov in da je vsak odziv pravilen, napačen je samo molk.

Foto: Lado Jelen

Zakaj je pomembno branje?

Branje je kar naporna dejavnost. Biti moraš zbran, še posebej pri literarnih besedilih, ki niso zelo enostavna. Literarno branje je zahtevno. Od tebe zahteva, da pozabiš vse, kar te bremeni, veseli, dolgočasi, in vstopiš v nek drug svet. Ne vem, čigavo misel bom ponovila, ampak »kolikor knjig prebereš, toliko življenj živiš«. To pomeni, da si človeško izkušenejši, vstopaš tudi v čustven prostor, v neke samote, ki so lahko nezanimive, dolgočasne, a s tem podoživiš neko izkušnjo. Brati je seveda zelo dobro, ker postajaš človeško bolj razvit. Vem pa, pa se da čisto udobno živeti brez branja.

Po vašem mnenju ni pomembno samo branje, temveč tudi pogovor o prebranem. Zakaj? Kaj se dogaja med izmenjavo vtisov o literaturi?

Če govoriva o šolskem okolju, je to najvrednejše zbliževanje med ljudmi. Osebna izpoved je omejena, ne izpoveš se vsakomur, je zelo čustveno zaznamovana, medtem ko gre pri branju za različna doživetja, pri katerih preverjaš, kaj te prevzema ali zanima, samega sebe odkrivaš, hkrati pa spoznavaš druge. Pogosto sem dajala primer Petra Handkeja, ki je opisal, kako je kot najstnik živel v domu tišine malo zgovornih in tudi sicer hladnih ljudi. Ko pa je v srednji šoli imel domače branje, je mama hotela z njim obnavljati svojo slovenščino. In sta se ob slovenski literaturi pogovarjala in zbližala. Drugi avtor, ki mi je prav tako neverjeten, je italijanski tržaški pisatelj Mauro Kovacich, ki pripoveduje, kako sta po očetovi smrti z mamo sedela v parku in skupaj polglasno brala Proustovo Iskanje izgubljenega časa. Skozi literaturo sta doživljala in mirila svojo bolečino ob izgubi očeta in moža. Literatura ima to moč, da z branjem posredno izrekamo svoja čustva, ne da bi se razgaljali, hkrati pa se čustveno bogatimo, sebe in druge.

Pet let že vodite večjezične pogovore o branju v Gledališču Koper, pred tem pa so ti pogovori dolgo potekali v Knjigarni Libris. Menda vam je zelo ljub pogovor o nastajanju literarnega dela, dogajanju v avtorju. So avtorji pripravljeni govoriti o tem? Imajo sploh vpogled v proces nastajanja dela?

Sprašujem jih o tistem, kar je meni zanimivo. Lahko je to kakšen prehod, meni zanimiv odlomek, potem pa mi običajno povedo, kako je nastal, kje, kako. Niso pa vsi pripravljeni o tem govoriti. Nekateri se zelo natančno zavedajo, kako je kakšen del nastal, nekateri priznajo, da ne vedo, velika večina pa sprejme pogovor in se odpira. Vstopanje v avtorjev literarni atelje je vedno zanimivo.

Redno sodelujete tudi na Forumu Tomizza. Kako?

Literaturo poskušam tudi drugače približati ljudem, tako da vodim po koprskih literarnih poteh. Občasno me pokličejo s kakšne tretje univerze in jim razkazujem Koper. In so presenečeni nad literarnim bogastvom nekdanjega in sedanjega Kopra. Vsako leto pa pred začetkom Foruma Tomizza vodim po Tomizzevih literarnih poteh v Kopru. Ker so udeleženci foruma zelo zaposleni, so pogosto utrujeni in samo kakšen od tujcev pride, vedno pa je veliko Koprčanov, ki so po uri in pol vodenja silno navdušeni in presenečeni, kako malo o Kopru vedo. Sprehodimo se po Kopru, kot ga je opisal Tomizza, včasih smo na posameznih točkah prebrali odlomek v slovenščini, hrvaščini in italijanščini. Če bi imela možnosti, bi opisala vse literarne poti Kopra, ne samo Tomizzevih.

Bi lahko izpostavili kakšne knjige, za katere bi lahko rekli, da so prišle v pravem trenutku do vas. Se tudi vam zdi, da so včasih knjige tiste, ki najdejo nas, in ne mi njih?

Verjetno bo držalo, da sežem po njih tako, da me pokličejo. Ne dovolim pa si, da bi me klicale same novosti. Nedolgo tega sem nevede segla po starejšem romanu Portugalca Josèja Saramaga Kameni splav, ki je izšel pred petnajstimi leti. V njem govori o Španiji, ki se je odlomila od Pirenejev, in njenem potovanju po oceanu. Bilo je ravno v času Katalonije. In sem si rekla: »Pa če to ni znamenje!« So knjige, ki me pokličejo, so pa tudi take, za katere se odločim. In so knjige, ki si jih želim. V marcu sem se s pisateljico Mirano Likar Bajželj pogovarjala o njenem novem romanu, Babuškin kovček. Kolegica slovenistka, sicer Dolenjka, v njem pripoveduje o štirih ženskih generacijah. Zelo duhovito. Štirje različni glasovi. In potem sem pomislila: »Pa kdaj bo naša Istra imela roman, v katerem bo skozi štiri ženske predstavljeno dvajseto stoletje. Kjer se bo izkazalo, kako se je živelo, kjer bo utihnila himna, zastava … politika!«

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Z vstopom v svet umetnosti dobiš zatočišče, kjer boš vedno deležen sreče

S pesniško zbirko Vanje Pegana se upočasni čas, izostri dojemanje lepote in poglobi občutenje sebe