SKOZI ČAS

Izolani s figovim topom na Tartinijevem trgu

Zgodovinska slika sicer šteje šele kakšnih dvajset let, a če rečemo, da je nastala v prejšnjem tisočletju, se že sliši starejša. Bolj kot zaradi starosti pa je dragocena zaradi svoje simbolike. Na njej so namreč Izolani, zbrani okrog znamenitega figovega topa, ki so ga izdelali posebej za to priložnost. Starodavno legendo o vojnih dogodivščinah sprtih sosednjih mest Izole in Pirana, med katerima premirje nikoli ni bilo podpisano, so obudili ob pustu tik pred koncem 20. stoletja.

Izolani s figovim topom v Piranu, pust leta 1998

Meje so v Istri očitno rdeča nit sporov, le da se sedaj z njimi ukvarjajo tisti, ki so vsaj sto kilometrov odmaknjeni od nje. Včasih je bilo drugače. Včasih so stvari vzeli v svoje roke prebivalci ob meji. Mejo med Izolo in Piranom je določil oglejski patriarh leta 1212. Izolski kmetje in poljedelci pa so mejnike redno premikali, saj se je Izola počutila pod pritiskom interesov sosednjih Pirana in Kopra.

Kot je zapisal Alberto Pucer v svojih Istrskih štorjah, je oglejski patriarh Volfger že istega leta sklenil urediti nesoglasja, ki so se vlekla med občinama Piran in Izola, zato je določil pet zanesljivih mož, ki so prisegli na Sveti evangelij, da bodo v dobri veri in brez zvijače določili in označili mejo, kar so tudi storili. Tako Izolani kot Pirančani pa so se obvezali pod kaznijo 1000 mark denarjev, da bodo mejo za vedno spoštovali. Kdor se tega ne bo držal, bo moral drugemu plačati polovico kazni, pol pa oglejskemu patriarhu.

A vojna med sosedama ni pojenjala. Drugi večji premik se je zgodil leta 1320, ko je izolski Veliki svet z glasovanjem s kroglicami sprejel sklep o petletnem premirju s Piranom. Za prekršitelje so bile kazni dokaj visoke, a tudi to ni pogasilo strasti gorečih bojevnikov na obeh straneh.

V Pucerjevi knjigi tako najdemo nekakšen vrhunec dolgoletne medsosedske vojne, ki se je zgodil po eni od bitk, v kateri so zmago slavili Pirančani. Tamkajšnji župan je namreč ukazal, naj se vsi zaposleni na izolski občini, od vratarja do podestata, zglasijo na Starem trgu v Piranu, kjer so morali za kazen s kanelo pihati oslu v zadnjico. Ob posmehovanju Pirančanov so kazen izpolnili vsi, le izolski župan se je pogumno uprl.

“Jaz ne bom pihal, ko pa so vsi pred menoj imeli v ustih kanelo,” je zajamral.

Ko je končno pristal, da bo tudi sam pihal, so mu morali kanelo obrniti, da ni pihal s strani, s katere so pihali vsi drugi pred njim.

Kazen je Izolane še bolj razjezila, zato so se odločili, da napadejo Piran z morja. Na veliko barko so namestili top, ki so ga izdelali iz figovega debla. Ko so se približali mestu, je poveljnik ukazal, naj ladjo zasidrajo in pripravijo topovske krogle za izstreljevanje. A ko so iz figovega topa izstrelili prvo kroglo, je ta eksplodirala na ladji in pobila nekaj vojakov. Kapitan je ob tem zaukazal prenehanje streljanja, ukaz pa pospremil z vzklikom zmagoslavja: “Če je toliko mrtvih tu na barki, si predstavljate, koliko jih je šele v Piranu!”

Preživeli vojaki so se vrnili v Izolo, medtem pa so se Pirančani mirno sprehajali ob obali.

Danes se o domnevnih skupnih dogodoviščinah sosedi pogovarjata v hecu, kot je razvidno na fotografiji, pa se kdaj zgodi tudi, da nekdanje strasti ponovno oživijo. Na srečo le ob pustu.

N. P.

Povezane vsebine:

Piranski trolejbus

Zaključek vodovoda na nekdanjem Da Pontejevem trgu

Koprske soline

Izolske terme

Kaj mi pripoveduje stara slika Pirana