INTERVJU

Ivo Vajgl: Bremena obmejnega spora ne smejo nositi niti ribiči niti prebivalci

Evropski poslanec Ivo Vajgl je znan politični obraz. Po rodu je s Štajerske, rad zahaja v Istro, v Evropskem parlamentu sedi kot član zavezništva Liberalcev in demokratov za Evropo, sicer pa je član stranke DeSUS. Pri svojem delu se ukvarja predvsem z mednarodnimi odnosi in socialo. Nekaj dni pred najinim pogovorom je v zaporu obiskal katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta, za katerega je sodišče naslednji dan odločilo, da se bo branil s prostosti, saj ga je razbremenilo obtožbe Španije, da je bilo njegovo politično delovanje izdaja oz. nelojalno do kralja in države.

Kakšno je po vašem mnenju zavedanje Slovencev o delovanju evropskih poslancev?

Slovenska javnost prejema informacije preko medijev, osebni stiki so občasni. Poslanci imamo namreč v času svojega mandata možnost organizirati subvencionirana potovanja skupin v Evropski parlament, v klopu katerih pride tja med 40 in 50 ljudi. Ti pridobljeno znanje in osebno izkušnjo o Evropski uniji nato širijo. Medijska poročila o našem delu pa so zelo siromašna in ne prispevajo veliko k vedenju, kaj za nas pravzaprav Evropska unija pomeni. Menim, da je tukaj zelo resen deficit in bi se slovenska politika do skupnih vprašanj o EU obnašala drugače, če bi bil pritisk na slovensko politiko, da se evropeizira, ne pa da je provincionalna, večji. Tudi podoba slovenske politike bi bila tako boljša, ne pa da blodimo v nekem zaplotniškem provincializmu.

Kot vodja platforme Dialog EU – Katalonija ste ta teden v zaporu obiskali katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta. Kaj se Katalonci po vašem mnenju lahko naučijo iz slovenske izkušnje?

Vsaka taka zgodba je zgodba zase in se dogaja v posebnih okoliščinah. Tako v državi, v kateri se zgodi osamosvojitev njenega dela, kot v mednarodnem okolju. Za sprejetje takšne tektonske odločitve kjerkoli na svetu so nujne ugodne mednarodne okoliščine. Zunanji okvir mora sprejeti, da se rodi neka nova država in dobi pravico do samoodločbe.

Ko smo se mi osamosvajali, nam je šlo to na roko. Takrat je razpadala Sovjetska zveza, dogajali so se procesi ločevanja Čehoslovaške, združitev Nemčije. Zato je bila prisotna občutljivost in sprejemljivost osamosvajanja narodov, klima je bila drugačna kot zdaj. Tu imajo Katalonci nesrečo. V Sloveniji je takrat obstajala možnost, da svojo politično odločitev ubrani ne le s pravnimi sredstvi, temveč tudi z aktivnim odporom. Tega v Kataloniji ni, saj je povsem integrirana v špansko državo. Lahko bi se osamosvojila le, če bi španska država na to pristala. Vemo pa, ne le da se niso želeli sprijazniti s tem, posegli so po najbolj drastičnem ukrepu- s silo so preprečili referendum.

V Kataloniji sicer obstaja velika simpatija do Slovenije in obratno, saj smo bili na nek način v podobni situaciji. Katalonci so narod, ki ima svojo specifično identiteto, kulturo, jezik. Vse to je v Španiji zapostavljeno. Položaj Katalonije kot najbolj ekonomsko razvitega dela države je primerljiv s položajem Slovenije v nekdanji skupni državi Jugoslaviji. Zahteve in pričakovanja so primerljiva, situacija pa ni.

Zame je najbolj nesprejemljivo to, da so se članice EU tako enostransko in nepošteno opredelile do Kataloncev in krile hrbet španski vladi. Tudi slovenska politika se tu ni proslavila, stališče je bilo medlo in nevredno izkušnje, skozi katero je šla Slovenija.

Ukvarjate se tudi s t. i . zamrznjenimi spori, kot je denimo ta med Izraelom in Palestino. Kako ocenjujete aktivnosti Slovenije za priznanje Palestine kot samostojne države?

Še bolj kot pri reakciji slovenske politike na primeru Katalonije, to vidimo na primeru Palestine. Slovenija se še vedno ni odločila priznati dejstva, da smo država. In če smo država, moramo imeti svoje stališče, ki je neodvisno od drugih. Na žalost si slovenski politiki še vedno dovoljujejo luksuz, da poslušajo nasvete in sprejemajo obiske raznih veleposlanikov, predvsem ameriškega. To je nesprejemljivo. Kot nekdanji veleposlanik v različnih državah težko gledam to nesamostojnost v presojanju stvari.

V primeru Palestine je to prišlo še posebej drastično do izraza. Namesto da bi se postavili v vlogo narodov, ki trpijo, ker jim množično krčijo njihove človekove pravice, poskušamo ravnati z logiko velikih držav, ki imajo specifične geostrateške interese. Majhni državi to ne pristoji, morala bi biti načelna, spoštovati pravo, mednarodno pravo, človekove pravice in se zanje boriti. To je edini način, da mala država dobi težo in spoštovanje. Mi pa padamo na izpitu praktično vsakič, ko se tovrstno vprašanje pojavi na dnevnem redu.

Vseeno pa ste pozdravili postopanje slovenske vlade v primeru Skripal.

Da, zdelo se mi je na mestu. Rekel bi, da bi lahko še bolj jasno izrazili svoje dvome o tem dogajanju. V medijih zahodnoevropskih držav se bolj odkrito kot pri nas govori o tem, da je mogoče celotna zadeva napihnjena, izmišljena, da je njena tendenca zaostrovanje mednarodnih zadev, ki koristi mednarodni trgovini z orožjem. Zadeva ni tako naivna, jasna, kot se želi prikazati. Slovenska politika je storila vsaj pol koraka v pravo smer, ko se ni priključila tistim, ki so začeli razbijati po vojaških bobnih. Lahko pa bi storila tudi več. Tudi ljudje lahko svoje mnenje izražajo nekoliko bolj jasno in odločno, kot so to naredili v tem primeru.

Po mojem mnenju se na obzorju kaže ponavljanje zgodbe iz Iraka, kjer se je začela vojna, zgrajena na lažeh, tem pa smo pritrjevali, ne da bi kakorkoli skušali preveriti, kaj je resnica. Posledice pa nosi ves svet. Danes ne bi imeli milijonov beguncev Bližnjega vzhoda, če ne bi bilo te avanture, katastrofe, v kateri sta igro vodili Amerika in Velika Britanija. V neki solidarnosti se pridružujemo državi, ki ne želi raziskati primera. Človek bi se moral vprašati, kaj se skriva za tem.

Ne moreva mimo lokalnih tem. Kakšno sporočilo, po vašem mnenju, z aferami okrog drugega tira Slovenija pošilja Evropski uniji, ki je ne nazadnje tudi delni financer izgradnje?

Evropski uniji je prav prisrčno vseeno, kako se Slovenija odloča o drugem tiru. Ne bi ji bilo vseeno, če bi se denar uporabljal nenamensko. Če pa se uporablja namensko, potem EU stoji za svojo odločitvijo o podpori projektom. Na našo srečo je v loteriji okrog drugega tira EU potrpežljiva. Sredstva, ki smo jih dobili iz evropskih skladov, zaenkrat še niso ogrožena. Če pa bomo še vedno delali akrobacije in se pred vsemi blamirali, lahko izgubimo tudi denar.

V kolumni za izolski tednik Mandrač ste zapisali, da sta slovenska in hrvaška vlada prepustili rešitev problemov z arbitražo dezorientiranim hrvaškim in slovenskim ribičem. Kje vi vidite pot do rešitve mejnega spora?

Pot do rešitve sem videl že pred več kot desetimi leti, ko sem vztrajal, da moramo rešiti problem meje s Hrvaško, preden ta vstopi v Evropsko unijo, Slovenija pa ne sme biti tista država, ki bi ji onemogočila vstop v EU v času, ko je to realno in hrvaška država izpolni vse pogoje. To se ni zgodilo, nobena od slovenskih vlad ni bila sposobna v dvostranskih pogajanjih najti sporazuma. Dejstvo je, da so Hrvati s svojo diplomacijo in politiko vedno uspeli Sloveniji vsiliti svoje stališče, mi pa smo izviseli. Na žalost je takšna podoba naših sposobnosti in državniških veščin. Edini, ki je bil na nivoju problema, je bil nekdanji predsednik Janez Drnovšek. Prišel je do rešitve, Hrvati pa so jo izigrali. Vedno sem bil mnenja, da bi morali ta dogovor bolj energično realizirati, iti na mednarodne forume, Hrvaško predstaviti kot državo, ki sporazum izigrava. Tega nismo bili sposobni narediti na dovolj kredibilen način. Vedno smo se zanašali na to, da čas dela za nas, v resnici pa je čas delal proti nam.

Poudarjam tudi to, da breme nerešenega problema ne smejo nositi niti ribiči niti prebivalci obmejnih krajev. Ti na Primorskem, v Istri čutijo empatijo drug do drugega. Vsakršna rešitev bi morala upoštevati te regionalne posebnosti, kulturne posebnosti. Gre za narod, ki razvija izrazite pozitivne karakteristike, tudi ko gre za odnose s sosedi. Najslabše je, da slovenska država ne zna prav uravnovesiti interesa države kot celote in zaščititi interese in posebnosti prebivalcev, ki živijo ob meji z veliko medsebojnega spoštovanja.

Pogosto zahajate v Izolo. Kaj vas tu privlači? Kako se tu počutite?

V Izoli me privlači vse. Ljudje, atmosfera, toleranca, medsebojno zaupanje, smisel za humor in naravo. Izola je doživela zelo hude udarce v procesu tranzicije, izgubila je nekaj tisoč delovnih mest, a kljub temu ohranila svojo identiteto, življenjski optimizem in tradicionalen obraz. To je lepo, majhno, mediteransko mestece, prijetno in čudovito za vsakogar, ki tja pride na obisk ali jo izbere za svoj dom. Impresionira me bogastvo kulturnih prireditev, vsak teden se dogaja nekaj novega. Znajo ceniti svojo ustvarjalnost, imajo časopis Mandrač, ki je po mojem mnenju eden izmed biserov slovenskega žurnalizma. Neverjetno je, kar dela Mef, saj uspeva vsak teden napolniti časopis z zanimivimi temami in novicami. A če imaš za seboj tako bogato življenje in tako ustvarjalne ljudi, kot so prebivalci Izole, je to nekoliko lažje.

Eva Branc

Povezane vsebine:

Valter Flego: Raznolikost ljudi ne deli, temveč bogati in združuje

Župana Umaga in Buj: Komunikacija je temelj sodelovanja