V OBJEKTIVU

Italija nosi fašizem še v drobovju

Že od nekdaj sem razmišljal, da bi obiskal Predappio, mestece v bližini Riminija, ki slovi po tem, da je rojstni kraj Benita Mussolinija. Predappio ni seveda nič krivo za to, tako kot ni kriva maternica diktatorjeve mame, saj obstaja možnost, da je bila oplojena iz čiste ljubezni. Slovenci smo zgodovinsko usodno povezani z diktatorjem, ki je bil ideološki in vojaški dux fašizma in je s svojim gibanjem celo inspiriral nemškega partnerja Adolfa Hitlerja. Dovolj bo, če prisluhnemo pisatelju Borisu Pahorju, ki je fašizem okusil kot sedemletni otrok, ko je strmel v zlovešče, ognjene zublje, ki so v Trstu, dve leti pred uradnim nastankom fašizma, požirali Narodni dom. Potem je šlo samo še navzdol. Fašizem je pomenil izbris naše slovenske identitete. Pobral nam je društva in pesem, prepovedal jezik, spreminjal nam je slovenske priimke v spakedrane italijanske variante. Slovenski priimki so morali izginiti tudi z grobov. Mussolini je načrtno pobijal in pohabil naše ljudi, jih pošiljal v Gonars ali na Rab, jih konfiniral po italijanskih južnih mestih in otokih, jih predajal Gestapu, ki je poskrbel za transporte v nacistična taborišča. Vse to se je z njim rodilo v Predappiu. Ampak to je samo goli slučaj. Center fašizma je bil vendarle v Milanu, prav tam, kjer je leta 1945 na gumijasti cevi bencinske črpalke bingljalo Mussolinijevo iznakaženo telo.

Ogleda Predappia nisem načrtoval to poletje. Enkrat pač, ko bom nekje v bližini, se bom ustavil, sem si rekel. Ni se mi zdelo vredno, da ga obiščem samo zaradi »njega«. Sem pa načrtoval pot po Nemčiji, z motorjem, do Dresdna in nazaj. Ampak pred tem se mi je zgodil Predappio, ergo, naj se zgodi tudi Braunau am Inn. Krasno poletje!

Samo v geografsko vednost: Predappio leži v italijanski deželi Emilija-Romanja. V času rimskega imperija je bila samo Emilija. Ime je dobila po rimskem konzulu Marku Emiliju Lepidu, ki je za trgovske namene tlakoval zelo dolgo cesto, imenovano via Emilia. Še danes obstaja in se vije od jadranske obale proti zahodu, čez celo deželo. Potem se je od Emilije zaradi verskih, gospodarskih in vojaških razlogov, s katerimi vas ne bom utrujal, rodila ali odcepila Romanja. Danes je delitev le administrativne narave. Emilija je bistveno večja in združuje v sebi vsa velika mesta z Bologno na čelu. Romanja je manjša, revnejša, agrarno naravnana in leži ob Jadranu. Vsi smo že slišali za Rimini, cilj tisočih italijanskih kopalcev. Če želite tja, morate voziti proti Bologni, nato se odcepite za Ancono. Po poti najdete Imolo, Forlì, Ceseno in Rimini. Tudi republika San Marino leži na tem območju. Nekoliko bolj proti severu, ravno tako blizu morju, leži tudi Ravenna, kjer je pokopan veliki Dante, Predappio je nekaj kilometrov od Forlìja.

Emilija-Romanja je bogata in rodovitna dežela. Ne samo zgodovinsko, tudi kulinarično. Vsi poznamo njene poglavitne produkte: pršut iz Parme, parmezan, torteline, mortadelo. Romanja se hvali z odličnim rdečim vinom San Giovese. Priporočam! Romanja je dala svetu dva papeža, Pija VI. in Pija VII., slavnega komediografa Tita Macija Plavta, Arriga Sacchija, dolgoletnega selektorja italijanske nogometne reprezentance, in neponovljivega Federica Fellinija, meni najljubšega filmskega režiserja. Samo da veste.

Ko se pripeljem v Predappio, takoj začutim arhitekturo fašistične dobe. Predvsem pa takoj padejo v oči tri velike trgovine, ki nudijo vse mogoče suvenirje iz časa fašizma in nacizma. O tem kasneje. Mestece je v bistvu dolga ulica, levo in desno hiše, na koncu velik trg s cerkvijo. Že med potjo sem se odločil, da stopim na občino in skušam dobiti župana, ki bi mi lahko kaj več povedal o preteklem in sedanjem življenju v Predappiu. In res. Na županstvu so mi sicer povedali, da je župan na dopustu, a še vedno doma. Pokličejo ga in pride. Ime mu je Giorgio Frassineti. Manjše postave, z brado, daje vtis redkobesednega, sitnega župana. Mogoče, si mislim, mu grem celo malo na živce in si misli, da sem že spet eden od tistih firbcev, ki hoče potrdilo, da »smo tu vsi fašisti.« Pa sem se zmotil. Župan, ki je deset let mlajši od mene, se izkaže za prijetnega, duhovitega in umirjenega sogovornika. Predvsem pa … ima vizijo! Povabi me v svoj urad. Vprašam ga, ali lahko snemam najin pogovor, on privoli in pripoved o Predappiu se lahko začne.

Župan

Predappio že dolgo živi s predsodkom, da je Predappio. Še vedno plačuje za krivdo, da se imenuje Predappio. Veliko jih je, ki niso nikoli prišli sem, ki sploh ne vedo, kje je Predappio, a imajo še vedno precej apriorno negativen odnos do tega mesta.

Predappio je bila vedno občina z levičarsko administracijo, kraj, ki so mu županovali ljudje čiste levice in večina je bilo prav komunistov. Kar je v duhu tradicije za »rdečo« Emilijo-Romanjo. Ampak kljub temu je bilo mesto vedno obsojeno na »damnatio memoriae«, kot se je župan izrazil.

Zgodovinsko gledano je tako: obstajata dve mesti Predappio. Staro, srednjeveško mesto Predappio Alta in to, v katerem sva zdaj. Nas zanima bolj to drugo. Mesto zaživi leta 1925 okrog malega jedra – vasi, ki se imenuje Dovia, kraj kjer se je rodil Mussolini. Mimogrede: na istem mestu, kjer zdaj sedite vi, je spal mladi Mussolini. (Nekoliko se presedem.) Današnji urad župana je bilo stanovanje, kjer je živela družina Mussolini. Tu je nekoč bila šola, kjer je poučevala diktatorjeva mati Rosa Maltoni, zelo priljubljena ženska in učiteljica. Zato je imela družina Mussolini pravico do stanovanja v šolskem poslopju.

Pisatelj Beltramelli, tudi naše gore list, eden prvih Mussolinijevih biografov, je v knjigi Novi človek gledal na Predappio kot na nikogaršnjo zemljo, kjer živijo italijanski »rdečekožci«. Tako je opredelil od sonca in zemlje ožgane kmete, od katerih je bilo 90 % nepismenih. Mussolini je rojen tu, in ko postane to, kar postane, hočejo vsi Italijani videti, kje je bil rojen njihov duče. To je sicer na določen način tudi razumljivo in tako nastane novi Predappio. Po volji naroda in fašistične propagande. Prav zadnja je odločila, da mora ta kraj postati kraj »izvora«, korenina novega časa. Izvir fašistične ere.

Mussolini, tako menijo, se ni mogel roditi kjerkoli, moral se je roditi v magičnem, mitičnem prostoru, kjer je moč zemlje dajala novo energijo italskemu človeku. Predappio postane cilj, romarski kraj, vsi hočejo sem in tudi prihajajo. V trumah, militantno organizirano. Tako se ta kraj kmečkih »rdečekožcev« čez noč spremeni v kraj zidarjev, mizarjev, varilcev, krovcev, kajti čas zahteva, da se zgradi novo mesto. Narod prihaja in prihaja, celo italijanski kralj pride na obisk rojstne hiše svojega prvega ministra. Ideal vsakega Italijana je Predappio. Fašistična meka. Propaganda zapoveduje: »Pridi za eno uro v Predappio in postal boš boljši človek!« Sporočilo je jasno in projekt uspe. Predappio je Mussolini in Mussolini je Predappio.

Spremeni se tudi ikonografija in geografija Romanje. Recimo: izvir svete reke Tibere, ki teče skozi Rim, se mora (sic!) roditi v Romanji. In center vsega postane Mussolinijeva rojstna hiša. In tako dolgih 20 let. Do leta 1945.
Potem ko so dučeja obesili na bencinski črpalki v Milanu leta 1945, v Predappio ne pride več nihče. Še več. Predappio postane sramota za povojno Italijo. Plačati mora za vse, kar se je zgodilo. In sproži se totalna osamitev. Predsodek, ki nas ni nikoli zapustil: »Predappio, bodi preklet, kajti naredil si veliko hudega in zdaj moraš plačati za vse to!« Nič ne pomaga, da so vsi župani komunisti. Tudi to ne, da so partizani skupaj s Poljaki osvobodili ta kraj. Nič ne pomaga, da je KPI imela 54-odstotno večino v občinskem svetu. Dejstvo je eno: Predappio je Mussolini! In tako do današnjih dni.

Mussolinijevo truplo je, potem ko so ga razkazali, enostavno izginilo. Okrog tega nastanejo zapleti in zgodovina se ponovno poigra z našim mestom. Mogoče pri vas ne veste, ampak italijanski prostor je bil od vedno prežet z nekakšnimi opinion makerji, ki vidijo za nazaj in za naprej, mi jim pravimo »ozadjelogi« (na tem mestu ga povabim na obisk v Slovenijo), veliko je tudi paranoičnih mnenjeslovcev, nadaljuje, ki povsod vidijo zarote (še drugič ga povabim k nam), in sredi petdesetih let se razširijo govorice, da je Mussolini še vedno živ, da so ga videli in da je bil tisti, ki je visel v Milanu, njegov dvojnik. Kar je pomenilo: če je telo, potem nam ga pokažite. In pridemo do točke, ko postanejo republiške institucije talci Mussolinijevega trupla. Malo spominja na Gadafijevo truplo. Kje je? Osamo bin Ladna so vrgli v ocean. Hitler …? In kaj je rezultat? V tem času postane naš someščan Adone Zoli italijanski prvi minister. V njegovi hiši, kakšne 3 km od tu, je bila rojena Mussolinijeva žena, prva dama, Donna Rachele. Zoli ni bil politik v drugem planu, saj je bil že prej pravosodni minister in je sploh veliko pripomogel za vzpostavitev italijanske pravne države. On je tisti, ki je opravil prvo veliko in težavno reformo o zaporih in se postavil na stran pravic zapornic. Bil je pomembna osebnost, antifašist, veren človek. Rachele mu nekega dne reče: »Pripeljimo ga nazaj domov!« Zoli jasno pove, da osebno nima nobenih problemov s tem, saj bo prej ali slej prišlo truplo na dan. Pa vendar: kam ga pokopljemo? V Milanu, kjer se je fašizem rodil? V Rimu, kjer je bil duče? Za vsem tem se seveda skriva tudi želja po spravi v takrat dokaj razklani državi. Vojne je že zdavnaj konec, pred vrati je hladna vojna in na obzorju se nasmiha italijanski ekonomski boom. Pa še ta podrobnost: Zoli je bil katoličan in prepričan v to, da ne moreš nobenemu človeku jemati pravice do krščanskega pogreba. Se pravi, da pristane na prošnjo vdove Rachele, a pod enim pogojem, in sicer da se s tem strinja tudi župan Predappia. Tako pride Adone Zoli sem, prav v to sobo, župan je bil takrat Egidio Proli, komunist, in ga vpraša, ali je za to, da se Mussolinija pripelje domov, v družinsko grobnico. Župan mu reče: gospod predsednik, Mussolinija se nismo bali, ko je bil živ, in se ga ne bojimo niti zdaj, ko je mrtev. In mimogrede, jaz še danes mislim tako. Skratka, 1. septembra 1957 se pripelje ameriški avto z leseno skrinjo in v njej Mussolinijevi posmrtni ostanki.

In življenje se v Predappiu spet spremeni. Ponovno smo priča tisočim, ki spet prihajajo sem, ampak ne zanima jih več, kje se je rodil Mussolini, zanima jih njegova grobnica. Njihovi obrazi so prekriti z gnevom nad »krivico«, v sebi gojijo jezo. Njihov prihod sproža nenehne pretepe. Spominjam se, da me takrat mama ni pustila iz hiše, ker se je bala uličnih incidentov. Skratka, Predappio postane mesto konflikta. Iz cele Italije prihajajo sem na pretep in maščevanje. Leta 1971 nekdo celo podtakne bombo na pokopališču. Zadeve postanejo neobvladljive. Tudi takratni župan je iz vrst komunistične partije, a živi in dela v totalni osamitvi, obdan s samimi predsodki. Nihče ne pomaga rešiti tega problema. Leta 1983 je 100. obletnica Mussolinijevega rojstva. Usuje se na tisoče ljudi. Apologija je na vrhuncu in nihče ne mrdne s prstom.

Ampak na koncu osemdesetih let pade berlinski zid, bloki izginejo, komunizma ni več, svet se spremeni. Tudi v Italiji. Leta 1992 se zgodi podkupovalna afera »tangentopoli« (mesto kuvert), ki odpihne s političnega zemljevida vse tradicionalne stranke. Pojavi se Berlusconijeva era.

Leta 1995 izda takratni župan, ki prihaja iz vrst PDS (nekakšne naslednice, slabe kopije bivše KPI), licenco, koncesijo za obratovanje trem trgovinam, takrat je to lahko izdajala občina, ki lahko prosto prodajajo spominke o dobi fašizma, nacizma, samega Mussolinija in Hitlerja. Verjetno ste jih opazili. To je bila velika napaka, poteza brez pravega premisleka. No, tudi župani smo še kako zmotljivi. V bistvu je hotel s tem regulirati in kontrolirati fenomen fašistične nostalgičnosti, v resnici pa je prižgal vžigalno vrvico. Kaj namreč naredijo trgovine? Potegnejo za sabo neustavljivo kopico javnih manifestacij. Najbolj množično se to opazi trikrat na leto, ko se v Predappio privalijo na čaščenje Mussolinijevega rojstva, smrti in obletnice pohoda na Rim. Na tisoče jih pride. Vsi so ošemljeni v psevdofašistične oprave, vse je bolj en karneval, žalostni karneval. Pa še župnik sodeluje z nošenjem križa. Čudno, da še Kristusa niso oblekli v črno (smeh). Hvala Bogu se ne zgodi nič hujšega. Jaz sem osem let župan in še nisem videl pretepa. Mogoče leti kaka klofuta in zmerjanje. Tudi mene žalijo. Ampak sem ponosen, če me taki žalijo. Taka združevanja danes lahko dovoli ali zavrne le kvestura, policija. Občina nima nič s tem.

Ampak potem gledaš vse to na spletu in široki javnosti se zdi, da tako živimo. Predappio učinkuje kot prostor kulta in vsi mislijo, da je župan fašist. Ko sem postal župan, sem se resno vprašal, ali bom znal sprejeti ta fašistični »gardaland.«

Mislim, da ima danes Predappio pred seboj veliko, pomembno nalogo. Prav zaradi tega, kar je bil in je še. Pojem Predappio bi bilo treba unovčiti drugače, doma in po svetu. Predappio mora postati evropska topografska točka, skupaj z ostalimi podobnimi kraji, in mora na novo redefinirati podobo 20. stoletja. Danes smo leta 2017 in resnično bi bilo treba razmisliti, kaj je bilo prejšnje stoletje, ki se je tako radostno začelo v Parizu z veliko mednarodno razstavo, Belle époque, ko so ljudje mislili, da jih čaka stoletje veselja, miru in ljubezni. V bistvu smo videli dve svetovni vojni, železno zaveso, totalitarizme in krvavi veliki finale, Sarajevo in Srebrenico, umazano vest Evrope.

Zato sem se odločil, da mora Predappio prispevati k razumevanju ideologije fašizma, razložiti mora celemu svetu in predvsem nam samim, Italijanom, kaj je bil fašizem. Roditi se mora muzej zgodovine. V Italiji namreč ne obstaja tak muzej, še ne, niti dokumentarno-študijskega centra o fašizmu nimamo. Mi smo enostavno fašizem pometli pod preprogo. Mi nismo imeli defašizacije Italije, niti Nürnberga. Za ta projekt sem prosil za pomoč ugledne zgodovinarje in znanstvenike. Niso vsi za, debata je še zelo odprta. Ampak začela se je, in to je dobro. Govoriti o tem. Trenutno imam na voljo, sem že porabil, dva milijona evrov za prvo fazo gradnje. Potrebujem jih še tri. Začeli smo prvo fazo. In zelo resno mislimo nadaljevati. Predappio to zahteva, potem nas morajo poslušati. Desetletja smo živeli v osamljenosti in ignoriranju in zdaj vemo, kako se določenim stvarem streže. Če rečem, da je treba to narediti, potem je to pač treba. In ko minister Fiano trdi, da je treba kaznovati vse tiste, ki imajo, nosijo, prodajajo fašistične rekvizite, z njimi trgujejo in manipulirajo, mu rečem, ja, seveda. (Ravno v teh dneh je poslanska zbornica volila v prid osnutku zakona, ki ga je predložil minister Emanuele Fiano, o kaznovanju vsakršne apologije fašizmu. Rezultat: 261 za, 122 proti, 15 vzdržanih. Zdaj mora zakon še skozi senatno zbornico. Me prav zanima!) Pri nas imamo tri take trgovine in prav gotovo niso baza naših prihodkov. Vendar trdim, da ni mogoče podpreti pozitivne plati tega zakona, če ne investiramo v vzporedno kulturno-zgodovinsko podobo Pradappia, če ne pojasnimo enkrat za vselej, kaj je bil fašizem. Drugače bo fašizem za vedno ostal v drobovju Italijanov.

Italijanske vlade niso nikoli obsodile fašizma. Tudi opravičili se nismo vsem tistim, ki smo jim prizadejali hude krivice in smrt. Nasprotno. V tem smislu smo se sami oklicali za nedolžne.

Na tem mestu zazvoni telefon. Župan se opraviči, ampak stvar je nujna, pravi. Izklopim snemalnik. Medtem ko se župan pogovarja z nekom, ki ga prepričuje, da se morata nujno dobiti na kosilu, me prešine spomin na notico iz Dresdna, ki sem jo 13. avgusta 2017 prebral na spletu: V nemškem mestu Dresden je domačin udaril močno opitega turista iz ZDA, potem ko je ta večkrat zapored upodobil nacistični pozdrav. Članek se nadaljuje z dejstvom, da je pijani Američan utrpel lažje poškodbe in da poteka proti njemu preiskava zaradi uporabe nacistične simbolike ali sloganov, ki je v nasprotju z nemškimi zakoni. Napadalec je kraj dogodka zapustil, policija ga išče zaradi povzročitve telesnih poškodb. Že drugič v tem mesecu so se turisti v Nemčiji znašli v težavah zaradi upodabljanja nacistične simbolike. Na začetku avgusta so prijeli dva kitajska turista, ki sta pred berlinskim reichstagom pozirala z nacističnim pozdravom. Po nemški zakonodaji je nacistično simboliko v Nemčiji mogoče upodabljati le v izobraževalne ali zgodovinsko-raziskovalne namene. Tudi avtorje dokumentarnih ali satiričnih filmov o nacističnem režimu pogosto doletijo kazni.

Ne vem, ali bi se smejal ali jokal. Misli mi uhajajo na rodni Trst. Na Rižarno, edino koncentracijsko taborišče v Italiji, ki je imelo krematorij. Od rojstva sem gledal fašistične manifestacije, italijanski otroci so nas pred šolo čakali, da bi nas pljuvali in zmerjali s »ščavo!«, videl sem oskrunjene spomenike, na višjo šolo, kamor sem hodil, so črnuhi dvakrat podtaknili bombo, doživel sem pozdrave z rimsko iztegnjeno roko, javne shode, kjer je bilo dobesedno rečeno, da je »v tem mestu treba iztrebiti slovanski bacil.« Trst je bil eden od centrov povojnega fašizma, že samo zato, ker so ga razumeli kot poslednji branik pred slovanskimi barbari.

In zdaj sem tu pred županom, ki bi rad Italijanom nazorno prikazal grozote fašizma. V nadaljnjem dialogu z njim se izkaže, da župan pozna našo zgodbo in politiko raznarodovanja na našem ozemlju.

Mimogrede mi pove za poletno epizodo, ki se je zgodila na nekem kopališču v Chioggi. Lastnik je na kopališču izobesil protiemigrantske parole, žalitve gejev, poveličeval fašistično ero itd. Se je kaj zgodilo? Nič. Vse je ostalo na nivoju kronike. Prevladala je misel: »Pa saj se ni nič takega zgodilo. Neumnež, pač!« Fašizem ne more in ne sme ostati na nivoju kronike – zdaj mora govoriti zgodovina.

Ob tem pripomnim, kako so se Italijani izvlekli iz tega poglavja zgodovine kot »dobri ljudje«. »Italiani brava gente« je naslov zelo znanega in celo dobrega filma, ki prikazuje »uboge« italijanske vojake, ki so morali sodelovati z nacisti v ruski kampanji. In vidimo, kako Rusi pobijajo Nemce, nikakor Italijanov, saj so dobri ljudje in niso nikoli nikomur storili nič hudega. Za Italijane so še vedno vsega krivi Nemci.

Leta 2011 je župan obiskal Braunau am Inn, Hitlerjev rojstni kraj, in se srečal s tamkajšnjim županom Johannesom Waidbacherjem, ki z lokalnim zgodovinarjem in politologom Andreasom Maislingerjem več let lobira, da bi stavbo spremenili v “hišo odgovornosti”, ki bi služila kot mednarodni kraj za srečanja mladih. Oba župana imata torej podoben problem. Debate se je udeležil tudi znani filmski producent Branko Lustig, ki je idejo italijanskega župana zelo podprl.

Župan Predappia je želel v povezavi s tem kontaktirati tudi sosednje države, zato je znotraj EEIG, evropskega gospodarskega interesnega združenja, želel navezati stik s Hrvaško, preko Trogirja, a ni šlo. Vsakič ko je poklical mestno občino, pravi, so mu rekli, da so zamenjali župana. Tudi Slovenijo je obiskal. Spoznal je piranskega župana Bossmana. Na začetku, pravi moj sogovornik, je kazalo dobro, a na koncu se je Bossman odločil, da ga stvar ne zanima. Koprski Popovič pa je dal vedeti, da se s fašisti ne bo pogovarjal. Tako mi je na posnetku povedal Giorgio Fassineti. Na kavi me je vprašal, če je ta Popovič komunist. Ne, sem mu rekel, on je samo bogat.

Na vprašanje, kako živijo občani Predappia mi navrže nekaj statističnih podatkov:
• Predappio nima semaforjev in parkiranje je zastonj,
• šolanje je zastonj,
• zastonj je tudi prevoz v šolo,
• ena od desetih družin živi v občinskih stanovanjih, kar pomeni 80 evrov na mesec,
• za starejše v domovih občina prispeva eno dvanajstino na leto,
• četrtina občinskega proračuna je namenjena socialnim potrebam,
• mesto vzdržuje 37 različnih društev.

Kako je to mogoče? Z davki, pravi župan, povišali smo določene davke in ljudje radi plačajo, ker dobijo zato nekaj v zameno.

Ko sva se poslovila, mi je priporočil domačo gostilno v starem Predappiu. In naj ne pozabim na kozarec odličnega San Giovese. Obvezen selfi, prijateljski objem in grem proti avtu. Najprej si ogledam Mussolinijevo rojstno hišo, ki ni nič posebnega, saj je prazna, brez vsakršnih oznak o tem, kdo je bil rojen v njej. Niti muzeja ni. Pravi muzej šele nastaja.

Napotim se proti pokopališču, ki je oddaljen dva kilometra in čuva družinsko grobnico družine Mussolini. Ko stopam med grobnicami, opazim, da sem popolnoma sam. Ura je dve popoldne, vročina je neznosna, iščem pravo grobnico. Iz stranske ulice se prikaže nekdo, ki me samo pozdravi in mi z roko pokaže smer. Grobnica zaseda kar veličastno pozicijo na pokopališču. Ob grobnici pa so vratca, na katerih piše »Cripta Mussolini«. Stopim vanjo in takoj mi pade v oko na stotine spominskih tablic, ki kot tapete zasedejo poslednji kotiček zidovja. Gre za tablice z zahvalami velikemu vodji, hvalnice ali bolje rečeno hozane, napisi: »kako si osmislil moje življenje,« pa »vrni se!« in »ti si moj dedek« in še bilo lahko našteval kopico patetičnih parol, ki krasijo vstop v kripto. Razen španske tablice črnih Frankovih nostalgikov so tu samo italijanske. Bolje rečeno, vsaka tablica prihaja iz določenega italijanskega mesta, ki se je prišlo poklonit večnemu idolu. Pogled mi pritegne zanimiva tabla. Je edina, ki ima črno-belo fotografijo. Na njej streljajo nekoga, ki je zavezan na kol ob gozdni jasi. Besedilo pravi, da je to spomin na kamerade, ki jih je usmrtila anglo-ameriška vojska med pohodom po polotoku. Tu se nekaj ne ujema. Tabla je previsoko in ne vidim podrobnosti. Zato jo poslikam in si jo povečam na zaslonu. V resnici vidim par uniformiranih italijanskih vojakov, ki očitno streljajo na talca. Ne morem verjeti! Ne gre samo za manipulacijo, ampak za hudo ignoranco, kar me pri fašistoljubih niti ne preseneča.

Spustim se po stopnicah in … evo ga! Ogromna bela marmornata glava smrtno zija vame. Ne moreš do nje, da bi jo pobožal ali pljunil, saj je pred njo ograjica. Pred ograjico leži na piedestalu spominska knjiga, kjer se lahko ponovno poučite o človeški neumnosti. Ne morem se obvladati. Vzamem pero in napišem: »Upam, da ne počivaš v miru in da te vsako sekundo mučijo prikazni tistih, ki si jih pobil in mučil. SF-SN in podpis.«

Ob dučejevi glavi leži vrečica z napisom: Pesek iz El-Alameina. Smešno, si mislim, ko bi vsaj zmagali v tisti bitki! V kripti leži še žena Rachele, sin Romano, ki je bil odličen džezist, in še neki stric ali kdor je pač že bil. Ko odhajam, vidim na zidu tablico z neverjetno globoko mislijo samega vodje: »Nessun fenomeno al mondo può impedire al sole di risorgere.« Sami si prevedite tole. Meni se ne da! Je preneumno.

Ko zapuščam Predappio, se po dolgi ulici spet peljem mimo treh zloveščih trgovin. Bi ali ne bi? Vstopil, namreč. Firbec me premaga in vstopim v eno od treh, itak so vse enake. Pridem v turobno kraljestvo fašizma in nacizma. Namesto barbik lahko dobite Mussolinija in Hitlerja v vseh možnih oblikah. Skodelice, kozarci, etikete, nakit, doprsni kipi, glave, majice, kape, zastave, parole in ni in ni konca. Sam sem v trgovini in gospa se zelo trudi okoli mene. Na koncu me premagajo testenine. Da. Na pultu so polkilogramski zavoji pašte v dveh oblikah: butarice ali njegova glava s čelado. Gospa reče, da gre za zelo dobre testenine, domač produkt. Ne dvomim. Bolj me skrbi, ali bom spravil skozi goltanec vsebino, dizajn. Potem se odločim za s čelado našemljeno glavo in si rečem: najprej bom slikal cel paket, da ga lahko vidite, nato nekaj posameznih testeninic, potem jo bom skuhal in užival v tem, ko se kuha, nakar jo bom stresel na krožnik in polil z rdečo paradižnikovo omako. Spomnil sem se, da mi je župan rekel, da Italijani nosijo fašizem še v drobu. Sedaj pride najlepše: z veseljem bom žvečil paštico in jo prepuščal prebavnim sokovom. Potem bo ta velika dučejeva glava našla svoj izhod po naravnih poteh. Če bi bil žleht, bi napisal: zame si bil en drek od človeka in v drek se povrneš. Pa ne bom tega napisal. Sem ja kulturnik!

Epilog v Braunau

Braunau am Inn je mestece, po velikosti primerljivo s Kranjem, s svojo oznako za avtomobilske registrske tablice. Leži ob reki Inn, ki je tudi meja z Nemčijo. Srce mesta je klasičen avstrijski trg, elipsoidne oblike, ozke hiše levo in desno. In nikjer ne boste našli nobene oznake ali smerokaza, ki bi vas pripeljal do firerjeve rojstne hiše.

Vstopim v Hotel Post. Na recepciji me pričaka gospod Hans Lettner, dolgoletni lastnik hotela. Sam se pohvali, da ima 90 let. Vzamem ključe, grem v sobo, da odložim vso motoristično navlako, in se vrnem na recepcijo. S poličke vzamem plan mesta. Vprašam gospoda Hansa, ali je v tem mestu mogoče videti kaj posebnega. Nasmehne se mi, rahlo hudomušno. »Kar povejte, da vas zanima Hitlerjeva hiša, pa je ne najdete, ker nikjer ne piše, kje je?« Pa me je našel, lisjak stari. Razloži mi, kam naj grem. In grem skozi center, pod arkado in na desni stoji hiša z obnovljeno rumeno fasado. Pred poslopjem leži manjša skala z napisom: » Fűr frieden freiheit und demokratie nie wieder faschismus millionen tote mahnen.« Načelna izjava, nič več. Ko se vrnem v hotel, mi radovednost ne da miru in vprašam lastnika, ali je kdaj v živo videl firerja. »Nikoli, odgovori, bil sem pa njegov vojak.« To reče na poseben način, ki me malo podžge in pristavim: »Wermacht ali SS?« Spet se posmeje in mi razloži, da je bil premlad za SS. Pri 16. letih ne bi imeli časa, da bi ga izurili, pa so ga mobilizirali in poslali na Madžarsko. Ampak to je zdaj mimo, zgodovina, alles verloren, poudari. Šele kasneje, ob slabi kavi me spreleti tisti alles verloren. »Verloren kaj?« si rečem.

Zvečer pred spanjem grem mimo recepcije in iz kuhinje pride zelo stara, drobna gospa, ki nosi na pladnju marmornati kolač. Gospod Hans mi jo predstavi: »To je moja žena. Pripravlja zajtrk za jutri. Vsak večer speče ta kolač.« »Ja, res je, ga žena dopolni, delam ga po starem receptu, in je tak kot v starih, dobrih časih.« Ko si umivam zobe, mi v glavi zazvenijo tisti dobri, stari časi. Razumem stari časi, ampak v kakšnem smislu dobri? In predvsem: za koga dobri? Potem se uležem in si rečem, mogoče si pa paranoik.

Zjutraj sem na zajtrku. Pride gospa-žena in me vpraša, ali sem poskusil kolač. »Ne smem, ji rečem, sem diabetik!« In bil sem neverjetno neumno ponosen na svoj diabetes tipa 2. Nato sedem na motor, prečkam reko Inn in sem že v Nemčiji. Za sabo puščam Braunau am Inn, zakoten kraj. Če bi se jaz tu rodil, bi me mogoče tudi preganjala misel o širitvi obzorij. Pred mano je dolga pot do Buchenwalda, grozljivi prostor starih, dobrih časov. Ne morem pljuniti v reko Inn. Problem s čelado. Zato dam gas in potegnem čez most.

Boris Kobal (ponatis članka, Dnevnik, Objektiv 21. 10. 2017).