GOSPODARSTVO IN TURIZEM

Istra je izjemen, a nadvse občutljiv potencial

Slobodan Simič Sime je skoraj od rojstva v Piranu. Je raziskovalec istrskega in piranskega področja, dediščine, tradicij, avtor mnogih knjig in člankov, predavatelj, mentor, vodilni poznavalec tradicionalnih plovil Istre, restavrator in vrhunski modelar teh plovil, fotograf in še marsikaj bi se našlo v pahljači Simetovih talentov in ustvarjalnosti.

Nekoč je novinar Boris Šuligoj v Delu napisal, da ste »svetilnik«. Svetilnik na področju dediščine, avtohtone kulture, razvoja piranskega in širšega prostora. S prostorom, v katerem živite, se ukvarjate sistematično in strokovno. Ste s Piranom in njegovim razvojem zadovoljni?

Najprej hvala za povabilo k pogovoru in vse dobro v razburkanem morju, v katerega ste se s Primorskimi odmevi odpravili.

Z razvojem Pirana pa sem težko zadovoljen. To je mesto, ki je v moji mladosti štelo šest tisoč domačinov, nekaj sto obrtnikov in trgovin. Zaposlitev si zlahka dobil, izobraževalna, športna in kulturna ponudba je bila na ravni velemest, mesto je živelo. Na vsakem koraku je neločljivo povezano z morjem, na robu kopnega so bile mreže ribičev, domačini so lahko prišli do priveza in svojo malo barko tudi z dvigalom dvignili ter jo očistili. Živahno je bilo pozimi in poleti, tu so bile vse pomembne mestotvorne institucije in podobno. Tako je bilo stoletja. V zadnjih štirih desetletjih pa so odločevalci Piran degradirali iz nekoč ponosnega, pomembnega in naprednega mesta na zgolj lepo mesto.

Danes ni natanko znano, koliko je še domačinov, ki dejansko živimo v mestu. Po različnih štetjih in ocenah pa vsekakor ne več kot tisoč petsto in ne manj kot tisoč. Skoraj edini obrtniki so gostinci in nekaj, predvsem turistom namenjenih trgovin. Možnosti za obsežnejšo, strokovnejšo zaposlitev praktično ni. Zjutraj moraš pešačiti dober kilometer do avtomobila, po službi z nakupi vred pa še dober kilometer nazaj. Nato ti odpove varovalka in vajo moraš ponoviti. In presneto, ko si to uredil, vidiš, da nisi najbolje prepleskal stene in bi rabil še kilogram barve. Po vseh teh kilometrih te zvečer mine volja oditi v Portorož in si ogledati kakšno gledališko predstavo.

Zakaj bi danes mlada družina ostala v Piranu? Kateri so potenciali mesta, ki bi, tako kot nekoč, zadržali tukaj intelektualce, znanstvenike, kulturnike, podjetnike, obrtnike …

Mesto je pravzaprav postalo za zahtevnejše in aktivnejše meščane, le ti so porok razvoja, neperspektivno. Zastavljena politika do mesta je ugodna predvsem za pasivni del meščanov, kot so upokojenci, sprehajalci, počivalci, socialni problemi, občasni obiskovalci svojega vikenda in drugi, ki v mestu ne potrebujejo ne avta, ne interneta, ne službe … Na področju turizma pa politika ohranja zgolj povprečen, nezahteven, »industrijsko -masovni turizem«. Sam te probleme v trajnostnem razvojnem kontekstu mesta postavljam veliko nad njegovo nedvomno privlačnost in bogato zabavno ponudbo. Skratka, mesto brez aktivnih domačinov, ohranjene avtentične kulture in z nadaljevanjem napačne razvojne politike lahko kaj kmalu postane Sveti Štefan.

Je potrebno spremeniti upravljanje mesta, da bi to ponovno postalo pomembno in privlačno za stalne prebivalce?

Potrebno že, a ni uprava ključni problem. Je le rezultat odnosa domačinov do mesta. Če se ti premalo ali v premajhnem številu zavzemajo za mesto ali so vsevedi le v gostilni, ko pa se je potrebno zanj zavzeti tudi drugače, jih ni nikjer, ne gre pričakovati izboljšanja. V Piranu smo zaradi takega konformizma že blizu roba.

Kritična masa angažiranih domačinov je zaradi več desetletne napačne politike vodenja mesta namreč zelo majhna in brez razgledanih Lucijčanov, Portorožanov in ostalih, ki so se izselili iz Pirana, a zelo dobro poznajo njegove težave in ga imajo še vedno globoko v srcu. Brez njih bi le stežka dobili vse te pomembne referendume, s katerimi še ohranjamo avtentičnost Pirana in zaustavljamo še večje izseljevanje iz mesta.

Če je nadzorno-koordinativna in razvojna vloga domačinov onemogočena, na upravljavski ravni seveda dobimo, kar dobimo. Piran je čudoviti laboratorij takih praks. Na vodilne položaje so kandidirali ali sedali ljudje, ki so v Piran šele prišli. Ne poznajo mesta, ne domačinov, malo vedo o tej izjemni mediteranski kulturi, o morju in o vsem, kar je ključno za to mesto in vso občino. Želeli so le oblast in jo zaradi neangažiranih domačinov tudi dobili. Lahko vam povem, da mnogi med njimi niso nikoli lovili rib, igrali briškole, more, stopili na barko, nimajo pojma o burji, lebiču, niso nikoli v gostilni z domačini spili deci preveč, zakantali kakšno obmorsko … To je temelj, šele nato sledi znanje iz podjetništva, prava, izkušnje iz managementa, zveze v politiki in drugo.

Kako vi vidite Piran in kaj bi po vaše bilo potrebno storiti?

Kakor sem že naštel, na prvem mestu vidim Piran kot avtentično družinsko in živahno mesto z ohranjeno obmorsko kulturo in zunanjo podobo. Z mnogimi lojalnimi in dejavnimi meščani, obrtniki, umetniki, izobraženci, ateljeji muzeji, ribiči, mesarji, mizarji, mladimi … Kot perspektivno mesto, kjer je z znanjem in spretnostjo mogoče dobiti delo. To je tisti Piran, ki ga je že nekoč in prav zaradi tega odkril turizem. Kdor misli, da današnji turizem dolgoročno potrebuje zgolj dopadljiv in miren Piran brez avtomobilov in domačinov, s čim več zabavnimi prireditvami in podobno, je v hudi zmoti.

Ko govorimo o trajnostnem turizmu je bistvo Pirana in velikega dela naše Istre v domiselni kapitalizaciji njegove avtentičnosti, posebnosti in zgodovine, ne pa v prilagajanju turističnim trendom. Za to imamo Portorož.

Kaj pa najpomembnejše, prometna ureditev?

Prometna ureditev sploh ni najpomembnejša in tudi ni problem. Problem je prepričanje, da je Piran najlepši, ko iz njega naredimo Sveti Štefan: brez domačinov, brez prometa, brez duše, le privlačno filmsko kuliso. In lahko vam zagotovim, da takšno mesto oziroma zgolj zunanjost nečesa, cenijo le tretjerazredni turisti in gosti. Tisti pravi si želijo videti avtentično kulturo, živahno in navihano obmorsko mestece, zadovoljne prebivalce, obrti, veščine, ribiče, jezik, navade, da ne naštevam naprej. Kakšen avto ali vespa tu in tam jih prav nič ne motijo. In razvoj piranskega turizma je nujno potrebno usmeriti v to smer. To je tista butična, dodana vrednost, ki jo trajnostni in zahtevnejši turizem potrebuje in ceni.

Omenili ste našo Istro, kako pa gledate nanjo?

To je izjemen, a nadvse občutljiv potencial. Potencial, ki lahko zagotavlja še veliko več hormona sreče za vse, ki v njej in njeni okolici živijo, kakor doslej. V vseh ozirih je to posebna naravna in kulturna krajina in takšna mora ostati. Tudi v tem primeru je avtentičnost tako krajine kakor njene kulture bivanja ključna trajnostna kategorija. Vsak poseg v ta prostor mora biti zato dvakrat premišljen, potrjen s strani Istranov domačinov in šele nato udejanjen. Tisto, kar me nadvse veseli, je moje prepričanje, da sta razumevanje in odnos do vsega istrskega prostora vedno bolj osveščena. Vračata se tako dostojanstvo kakor spoštovanje do tega izjemnega prostora.

Vemo, da nikoli ne mirujete. Kaj lahko pričakujemo?

Ja, to pa drži kot pribito. Razen nekaj večjih in manjših projektov, povezanih z raziskovanjem in muzealstvom, bi želel zaključiti že nekaj let nastajajočo obsežno publikacijo Piran neke generacije, ki govori o tem mestu izključno med leti 1950 in 1980. Trdim namreč, da so to najbolj barvita in razvojno pomembna leta v zgodovini mesta. Vse, ki imajo iz tega obdobja kakšne zanimive osebne zgodbe ali informacije o dogodkih, fotografije življenja in dela, interjerjev gostiln,trgovin, javnih prostorov, vabim k sodelovanju. Pokličejo me lahko na številko 040 729 555 ali mi pišejo na sime(at)mediteranum.si. Ne bo pa manjkalo presenečenj tudi na drugih področjih.

Kaj bi sporočili Pirančanom, Izolanom, Koprčanom in Ankarančanom?

Na prvem mestu to, da imamo izjemno srečo, da živimo v teh mestih in v tem prostoru med temi ljudmi. Tu je čudovito in nobenega razloga ni, da ne bi vstali ali šli spat z nasmehom. Da vsaj eno osebo vsak dan objamemo, da vsaj eni pomežiknemo… Izpostavil bi, da je in bo vse, kar se bo tu dogajalo, predvsem odvisno od nas, ki tukaj živimo in nam je mar. Zato nikoli ne oklevajte, ko se dogaja nekaj »sumljivega« ali napačnega. Takoj, ko nek poseg, projekt ali kaj podobnega očitno ni v interesu prostora ali skupnosti, ki na tem prostoru živi ali dediščine (v tem vrstnem redu), je to sumljivo. Ko zdrav razum samo nakaže, da je pri nekem projektu interes drugje, ne pa v prej naštetem trojčku, ukrepajte. Vstanite, zahtevajte referendume, ustanavljajte Civilne iniciative, oborožite s z jajci, kakiji in paradižniki in postavite se po robu.

Odlično poznate Piran, Istro, morje, veste, kaj je za ta prostor najboljše, veste, kako to doseči. Preko trideset let ste na vodilnih mestih, izpeljali ste nekaj sto pomembnih projektov, naslednje leto pa so volitve?

Ha, ha, razumem namig. Zelo si želim kvalitetnih kandidatov – domačinov. Torej oseb, ki že od malega živijo v Piranu, živijo tudi z morjem, ga razumejo, razumejo pomen prostora, te kulture, so angažirani … Problemov je res veliko in verjetno bom moral tudi pri sebi nekatere stvari ponovno premisliti.

Mauro Belac