NE PREZRITE

Intervju Rudi Bučar: V Ljubljano je pripeljal Istro

Rudija Bučarja ni potrebno posebej predstavljati, saj je tisti, ki je zaslužen, da istrsko ljudsko glasbo spoznavajo po vsej deželi in celo onkraj meja. Sam kljub številnim uspehom ostaja preprost fant iz malega mesta, ki ga slava ni spremenila.

Dobila sva se v čudovitem lokalu Mai più pod izolskim stadionom, ker je tam baje doma. Hitro sem razumela, kaj je mislil s tem, saj so ljudje prihajali in odhajali, kot bi bili člani družine. Pogovoru je prisluškovala simpatična hrtica Izla, ki pa se je večino časa crkljala pri svojem gospodarju.

Z glasbo si se srečal zelo zgodaj, nekje sem prebrala, da si se je učili hkrati z učenjem hoje. Si torej med učenjem hoje pel?

V bistvu sem prej pel kot shodil. (smeh) Izhajam iz pevske družine, oba starša sta pela v zborih, prav tako nonoti, tako da se je pri nas vedno pelo in plesalo. Glasba je bila del vzgoje in to skušam prenašati na mlajše generacije.

V času šole si bil v nekaj rock zasedbah. Si imel veliko nastopov? Kakšni so spomini na tisto rockovsko obdobje? Si imel “čupo”?

Imel sem “čupo” sedem let, uhan v nosu … vse, kar sodi zraven (smeh). Da, imeli smo veliko nastopov, posneli pa smo tudi ploščo z naslovom Zemljin krik. Z Gabrom Radojevičem, s katerim sva ustanovila zasedbo Spirits, sva še danes sodelavca in dobra prijatelja. Igrali smo “grunge”, ki je bil v devetdesetih zelo popularen.V tistem času se je k nam razširil tudi MTV-jevski trend “unplugged” nastopov, kjer se je dejansko videlo, kdo se skriva za elektriko in komu ni potrebno. To navdušenje gojim še danes.

Ti je to kaj pomagalo pri prebijanju skozi šolo? Si imel kakšne privilegije? So ti sošolke pisale domače naloge, recimo?

(smeh) Ravno domačih nalog mi niso pisale, so mi pa pogosto posodile zvezke, ker nisem pisal snovi. Pa ne le zaradi igranja v “bendu”, se mi pač res ni ljubilo pisati, bil sem len, kar se mi v bodoče ni dobro obrestovalo. Lenobo sem poskušal marsikje nadomestiti, kar mi je tudi uspelo, saj sem se dokopal celo do magisterija.

Kaj pa učitelji? Kako so te sprejemali?

Z učitelji je bilo različno … ker sem delal kar nekaj srednjih šol … (smeh) Na geometerski šoli v Trstu nekateri res niso odobravali mojih dolgih las in strganih hlač, na ekonomski v Kopru pa je bilo to bolj sprejemljivo, čeprav je bila bolj “šminkerska” šola in sem s svojo “čupo” izstopal.

In potem si se odločil, da boš “ištrijanski roker”, se ostrigel in se podal od vrat do vrat po stare ljudske pesmi?

Prelomen trenutek je bil, ko sem spoznal enega prepoznavnejših folk rokerjev Istre, Luciana Klevo, žal že preminulega. Predstavil mi je čisto vse inštrumente, ki jih je imel polno hišo, skupaj sva igrala … bil sem v obdobju nekakšne eksistencialne krize in spomnem se, kako mi je Luciano rekel: “Mi farò de ti un rockettaro istriano.” V istem času sem poslušal veliko kantavtorjev, predvsem italijanskih, moj guru je še danes Fabrizio de André, ki je uporabljal veliko ljudskih inštrumentov. Tako je nastala moja prva plošča z naslovom Kapot, na katero sem zelo ponosen. Sem se pa res z diktafonom podal na podeželje, ljudje me takrat še niso poznali in marsikdo mi je tudi zaprl vrata pred nosom. Kasneje pa so me kar sami klicali, da mi želijo predstaviti kakšno pesem.

Nastopaš po celi Sloveniji, napolnil si tudi dvorano Cankarjevega doma. Je bil to zate velik izziv, uspeh?

Moja velika želja je bila ponesti istrsko glasbo v kulturne domove, da dobi več pozornosti. Na šagrah se namreč ob njej pije, pleše in zabava, v kulturnem domu pa sediš in ji prisluhneš z večjo pozornostjo. Vabilo Cankarjevega doma mi je predstavljal izredno velik izziv in izjemen uspeh.

Tja pa nisi pripeljal le istrske glasbe, s seboj si prinesel kar celo Istro.

(smeh) Res je. Uro pred koncertom smo v preddverju pripravili sprejem z vinom, domačimi dobrotami, knjigami … Z istrskimi skladbami je sodeloval Kvartet 7 Plus, v katerem prepeva tudi moj oče, in zelo sem počaščen, da je bil zraven. Na oder smo postavili tri oljke, en velik kup soli, Istro sredi Ljubljane smo naredili.

Veliko si nastopal tudi v Kopru in Piranu. S slednjim je Izola baje še vedno v vojni. Si imel telesne čuvaje?

Sicer sem zaprisežen Izolan, ampak moram priznati, da so me v Piranu vedno zelo lepo sprejeli, in sem zelo počaščen, ker podpirajo mojo glasbo. Moram pa reči, da mi je všeč ta “špirito” … duh tega rivalstva, ki pa je v bistvu umeten. Se pa rad kdaj pozabavam na ta račun.

Tvoje korenine se razprostirajo tudi proti Kortam.

Da, po mamini strani.

Imate kakšno čarovnico v družini? Baje jih je včasih bilo veliko v tistih krajih …

Ne, da bi vedel. Sem jih pa tam veliko videl, ko sem bil majhen. Nekatere so me tudi čuvale. (smeh)

So te česa naučile?

U, veliko stvari. Čaranja sicer ne, očitno nimam tega daru. Najbrž se z njim rodiš, jaz se nisem.

Kaj pa narediš z denarjem, ki ga zaslužiš z vsemi nastopi? Ti ga sploh uspe zapraviti?

V bistvu mi ga uspe zelo dobro zapraviti. In zelo hitro. (smeh) Tako bom rekel, srečo imam, da nisem pohlepen, zaradi česar mogoče tudi lažje živim. Zaslužim toliko, kolikor potrebujemo za preživetje, in živimo lepo.

Boš poleti tudi delal ali greš na dopust … je na obzorju kakšen nov projekt?

V bistvu zaključujemo snemanje novega projekta, poleti naj bi končali s postprodukcijo in upam, da bo plošča ugledala luč sveta letos novembra. Na dopust pa gremo v hribe, po tisti občutek, ko se ob najhujšem pokriješ z rjuho čez ledvice, zjutraj spiješ kavo in vidiš tisto ogromno steno pred seboj. Pa seveda se bomo namakali v Soči.

Povezane vsebine:

Operni oder je čarobni prostor, kjer je vse mogoče

Tulio Furlanič obljublja, da nam še dolgo ne bo dal miru

Poslanstvo Bunkerfesta je spodbujanje ohranjanja lokalne glasbene scene

Nataša Fajon