NE PREZRITE

Instant receptura

Ljudje se trudimo razumeti človeka že stoletja, kaj stoletja – tisočletja! Lotevamo se ga z različnih zornih kotov, včasih teološko, filozofsko, anatomsko, psihološko, sociološko in zadnje čase vedno bolj natančno, nevrološko. Kljub vsemu trudu imam občutek, da ga ne razumemo nič bolje kot na začetku. No, seveda imamo vedno več podatkov in tudi razumevanja našega delovanja, vendar v samo esenco človeka ne prodremo, ne glede na to, s kakšnim orodjem se ga lotevamo. Človek je izmuzljivo bitje, za povrh še zapleteno, da sploh ne omenjam paradoksa, ki je kraljevski – sami sebe poskušamo razumeti, kar je malo podobno tisti znani šali lažnivega kljukca, ki je samega sebe za ušesa potegnil iz vode. Mogoče bi analiza tega dvonožnega bitja šla lažje kakšni odpravi vesoljskih bitij, ki bi se zadeve lotili z ostrim umom in brez čustvene vpletenosti. Mogoče to že počno. Mogoče so tudi vesoljci obupali in se raje lotili česa bolj koristnega.

Upam, da se vsaj na začetku strinjamo, da je predmet opazovanja zapleten. Zapleteni so tudi vzroki, pravzaprav kombinacije različnih vzrokov, ki v nas budijo takšne in drugačne sheme in vzorce. Mogoče se na tej točki že ne strinjamo več. Tako bi lahko sklepal o nestrinjanju zgolj po odzivih, na katere pogosto naletim, ko spregovorimo o izvoru človekovega početja. Navijači posameznih velikih oblakov vzrokov so glasni in včasih kaj malo tolerantni. Tamle se na ves glas dere nekdo, ki trdi, da je družinski vpliv vse, torej vseh 100 odstotkov. Drugi iz kota zatrjuje, da smo zgolj rezultat genetike, tretji vse stavi na družbene vplive in tako dalje. Očitno nam gre miselnost, da se več različnih vzrokov tesno prepleta in povzroča najbolj nenavadne pojave človeškega bivanja, res težko po grlu. Želimo imeti premočrtnost, en vzrok in eno posledico. Pa ne gre! Človek se ne da in se vsaki taki preprosti razlagi izmuzne in naredi nekaj nepredvidenega, kar šokira opazovalce. In šokirati znamo res dobro.

Opažam torej, da si težko v betice vbijemo miselnost, da se v človeku združuje velika množica vplivnih faktorjev, ki se skozi mentalno-čustvene procese premeljejo, združijo, kategorizirajo, izločijo in na koncu izpljunejo rezultat, ki se lahko pokaže v nekem vedenju pa tudi v stališčih, čustvenih stanjih in še čem. In da se ta nestabilna struktura lahko že jutri prekucne drugače in se bo posameznik vedel drugače, celo razmišljal drugače in seveda tudi čustvoval. Ta želja po instantni recepturi človeka, se mi zdi, izhaja iz večne želje po nadzoru, po obvladovanju tega človeka in za to željo tiči globok strah. Strah pred nami samimi, pred početji, ki smo jih sposobni in ki nas lahko upravičeno plašijo, saj so včasih povsem blazna, pogosto zmerno iracionalna in skoraj vsak dan nelogična in nerazumljiva. Vendar … takšna je narava tega človeka.

Zakaj vam vse to pišem? Robotizacija človeka je proces, ki ga izdatno podpira velik del svetovne industrije, kapitalistični stroj z velikimi sijočimi reklamami. Človek, kot dober potrošnik, ki se bo vedel po pričakovanju lastnikov. Pričakovanju, da bo v trgovini seveda izbral tisti izdelek, ki smo mu ga subtilno priporočili. Nategnili smo ga, da bo z njim videti bolj seksi, boljši od soseda, bolj zdrav, bogatejši. V resnici smo ga pod krinko tega, da bo nekaj posebnega, izstopajoč v tej družbi, potunkali v povprečje robotov, ki se vedejo enako. Na koncu bomo vsi imeli verzijo istega proizvoda in bomo vsi najbolj privlačni na tem planetu. Svobodna volja. Svobodna volja uhaja vsej tej povprečnosti in kaže roge.

Foto: Matic Munc, avtor: Nataša Fajon

Vprašali se boste, koliko je še te svobodne volje okoli nas? Pravzaprav je vidim veliko, v vsakodnevnih zapletih in razpletih, ki si jih ljudje pripravimo iz čistega miru, iz čiste iracionalnosti. Zaenkrat se upiramo robotizaciji in cinizmu, ki sledi prvemu procesu. Ah, saj so vsi enaki, dolgočasni in predvidljivi ljudje, kot Pavlovi psi migajo s svojimi repki, če jim le pomoliš pravi kos klobase in zraven zvoniš s pravim zvončkom. Te dni veliko razmišljam o trilogiji Matrica in o vizionarstvu, ki ga prinaša. Smo že tam? Smo blizu? Sta nam na voljo dve tableti, modra in rdeča? Ena vodi v pozabo, užitka polno umetno tvorbo tega bivanja, in druga v kruto resničnost, ki je vsaj iskrena. Ne vem, samo razmišljam o matrici, ki jo živimo.

In upam, da lahko za časa svojega življenja prinesem nekaj malega k temu, da človeka ne bi več gledali tako popreproščeno, tako robotsko, tako primitivno … Veliko bolj kompleksno in vsekakor z vidika njegove ali njene individualnosti, zgodbe, ki jo njej ali njemu piše življenje samo. Vse zgodbe so različne, vsaka po svoje zanimiva, nekatere bolj atraktivne in druge bolj dolgočasne, vse pa se upirajo kalupu. Tudi če je včasih na zunaj videti, da smo zgolj neskončne kopije, se ta vtis razblini v trenutku, ko s človekom spregovorite. Tako. To bi bila taka lepa naloga, prenesti celostno razumevanje kompleksnosti človeka do – ljudi, seveda. In da bi slišal veliko manj teh preprostih razlag, zakaj nekdo počne to ali ono, ker ne gre tako. Precej bedna tolažba je, če se zadovoljimo s takšnim enovrstičnim pojasnilom. Strah nas je pogledati še kak nivo nižje, to razumem. Človek torej potrebuje pogum za razumevanje samega sebe? Tukaj lahko končam.

Matic Munc, psiholog, borec za pravice otrok in šibkih

Povezane vsebine:

Koliko uničenih življenj je potrebnih za spremembe v družbi?

Otroci manjšega boga