AKTUALNO

Glas za resnico in dostojanstvo

Naslov kolumne sem pobral iz velikega mednarodnega projekta ozaveščanja o razširjenosti spolnih zlorab v športu. Projekt se imenuje »Voice« in se izvaja tudi v Sloveniji, na Fakulteti za šport v Ljubljani. No, v resnici ima tam katedro nosilka projekta, kolegica doktorica sociologije, zagretost vseh drugih v slovenskih družbi, da bi k projektu pristopili proaktivno, pa ni tako velika. Majhna slovenska družba se stiska v strahu in velika večina uglednih ljudi raje pomaga prikrivati zlorabe. Želja je, da bi se stopnja ozaveščenosti, kaj spolna zloraba sploh je, povečala, in želja je tudi, da bi se odrasli preživelci spolne zlorabe opogumili ter povedali svojo zgodbo. Stiskam pesti, da jih bo čim več.

Foto: Matic Munc, avtor: Nataša Fajon

Kot preživelec spolne zlorabe se včasih težko zadržim, da me ne bi preplavila sveta jeza, ko prihaja do namernega in sistemskega spregledovanja te res pereče problematike v naši tako imenovani družbi. To sem čutil v petek, 17. novembra letos, ko je soborec Simon Mičič v državnem zboru predstavil svojo borbo s posledicami spolne zlorabe in je prišel zgolj en poslanec, dr. Milan Brglez. 89 ignorantskih poslancev je zabeleženih v mojem spominu. Prihajajo volitve in niti slučajno ne dobijo mojega glasu. O dogodku sta poročala medija Slovenska tiskovna agencija in Primorski odmevi. In nihče drug. Jezen sem bil en dan, zdaj mi je samo še bolj jasno, v kakšen zid se zaletavamo. Zid molka in predvsem ignorance. Odločevalci se radi zatekajo ravno v taktiko popolnega spregledovanja, da sploh nekaj govorimo ali počnemo. Ne odzivajo se niti negativno, kaj šele pozitivno. Enostavno se delajo, da nas ni.

Že dan po tej demonstraciji moči, ko so izbranci naroda pokazali, da jim enostavno »dol visi« za vse nas, smo se trije odrasli preživelci spolne zlorabe dobili na Živi knjižnici v Kranju in zelo hitro skovali nov bojni načrt, ki ni nobena skrivnost – čim več je potrebno razvijati tehnike dialoga z mladimi. Razbijati tabuje, se pogovarjati, opozarjati, izobraževati. Tak in tak dotik ni primeren, vse, kar je pod tvojim spodnjim perilom, je zgolj tvoja zadeva, govori z odraslimi, ko se nekdo vede neprimerno. Bodi glasen, imej glas! Ne bomo odnehali, sploh ni bilo govora o tem, zgolj spoznali smo, da je nesmiselno nagovarjati prve med izbranimi, ker nimajo časa. Zaposleni so z reševanjem bolj pomembnih zadev, kot je prisluhniti ljudem, ki so oškodovanci enega najbolj zavržnih kaznivih dejanj.

Največji absurd med absurdi je dejstvo, da smo 18. november kot mednarodni dan boja proti spolni zlorabi v Evropi dobesedno izsilili ravno Slovenci. Natančneje Združenje proti spolnemu zlorabljanju kot nevladna organizacija, slovensko ministrstvo za zunanje zadeve in evropska poslanka Tanja Fajon. Ravno slednja je javno povedala anekdoto iz svojih prizadevanj, da bi evropske kolege prepričala, da prispevajo svoj podpis pobudi za razglasitev tega dneva. Več let je trajalo. Ko so sosedje Italijani želeli razglasiti poseben evropski dan sladoleda, so zbrali potrebne podpise v nekaj dneh. Mislim, da ta zgodba pove vse. Torej, proces ignoriranja ni zgolj značilnost Slovenije. Žalostno je zgolj to, da na uradno obeležitev tega dneva pride zgolj nekaj nevladnikov in peščica novinarjev. Že v nekaj letih smo pozabili na medaljo, ki smo si jo pripeli z uradnim imenovanjem tega posebnega dne. In nekateri smo ponosno nosili modre pentlje.

Kaj storiti? Vsak na svojem individualnem vrtičku seveda tisto, kar zmore in kar čuti. Mlade in odrasle je potrebno spodbujati, da glasno povedo o svoji zlorabi, in jim nuditi podporo pri prijavi. Skozi mline preiskave in pregona je nujno iti, ne samo zaradi zaščite lastnega življenja, temveč zaradi drugih – zlorabitelj se verjetno ne bo ustavil zgolj pri enem oškodovancu. Soodgovorni smo za vse člane naše skupnosti, sploh šibkejše. To, da se s spolnim nadlegovanjem resno ukvarjajo močni člani naše slovenske skupnosti, ni nobena skrivnost. Hrbet imajo dobro pokrit in marsikatero vedenje je celo sprejemljivo in del norme. Ljudje odmahnejo, da to ni nič takega. Grozljiva praksa, ki jo velja napadati na vsakem koraku in spreminjati. Mogoče doživim obrat v Sloveniji. Mogoče pa tudi ne. Borci ne bomo odnehali. To je tudi sporočilo za vse zlorabitelje v naši okolici. Vidimo vas. In nekateri med nami že imamo glas. Uporabili ga bomo na vseh možnih nivojih in na vse možne načine.

Matic Munc, psiholog, borec za pravice otrok in šibkih

Povezane vsebine:

Vsi smo odgovorni za odkrivanje spolnih napadov na otroke

Nekatere skrivnosti ne smejo ostati skrite

Razlog za nasilje posameznika se skriva v nasilju, ki ga navadno ne vidimo

Sociodrama – igra vlog za družbene spremembe

Ali sem nor