INTERVJU

Franc Bogovič: »Podeželje se sooča s številnimi izzivi«

Franc Bogovič, član Slovenske ljudske stranke, ljudsko stranko zastopa tudi v Evropskem parlamentu. Letos je za svoje delo prejel t.i. bruseljskega oskarja za najboljšega evropskega poslanca v kategoriji raziskave in inovacije, ki je plod njegovih prizadevanj na področju novih tehnologij v kmetijstvu, promociji bio- in krožnega gospodarstva ter tudi pri odločenosti glede evropske pobude za Pametne vasi. Nagrada mu pomeni veliko motivacijo in hkrati tudi odgovornost za nadaljnje delo.

Kakšno je po vašem mnenju zavedanje Slovencev o delovanju evropskih poslancev?

Po štirih letih mojega mandata bi ocenil, da so Slovencem evropske zadeve, ki se dogajajo v Bruslju in Strasbourgu, še vedno preveč oddaljene. Ne gre za to, da bi si poslanci in ostali želeli več pozornosti medijev, temveč je treba spremeniti zavedanje v celotni državi, da gre pri EU za izredno pomembne zadeve za Slovenijo tako pri sprejemanju skupnih odločitvah kot tudi pri sprejemanju skupne evropske zakonodaje. Politika za dobrobit države se začne v Evropi in potem nadaljuje v Sloveniji na nacionalni ravni.

Da bi pripomogli k stiku Slovenije z ljudmi, ki odločajo o njihovi usodi, ste v začetku aprila gostili delegacijo Odbora za regionalni razvoj v Evropskem parlamentu. Kakšen je bil rezultat obiska?

Tako je, na moje povabilo je v Slovenijo prišla delegacija odbora REGI, katerega član sem tudi sam. Vodil jo je moj poslanski kolega Lambert Van Nistelrooij, ki je kot koordinator v največji poslanski skupini EPP alfa in omega na področju politik regionalnega razvoja. Ravno zato je bilo zelo pomembno, da jim pokažemo slovenske dobre prakse in hkrati izpostavimo, kje so še težave in potrebe po financiranju. Na ta način se lahko naši predlogi tudi upoštevajo pri pogajanjih in pripravah na novo finančno perspektivo po letu 2020, ko se bo znova delil denar za regionalni razvoj. Zelo jasno je bilo izpostavljeno, da bo tudi v prihodnosti Slovenija potrebovala nekaj razvojnih sredstev za izboljšanje infrastrukture.

Ste avtor sveže knjige Evropska sredstva od teorije do prakse, ki med drugim služi tudi kot priročnik kako izvesti evropski projekt. Menite, da smo Slovenci pri črpanju evropskih sredstev uspešni? Se tega načina sofinanciranja projektov po vašem mnenju poslužujemo dovolj?

Ideja, da bi celotno zgodbo o kohezijski politiki v Evropski uniji spravili v eno enotno knjigo, je začela dozorevati pred nekaj leti, ko sva s kolegico mag. Moniko Kirbiš Rojs, nekdanjo državno sekretarko, zadolženo za evropska sredstva, ugotovila, da v Sloveniji nimamo nobene publikacije, ki bi na enem mestu združevala vse potrebne informacije. Knjiga se začne s pregledom zgodovine kohezijske politike in pojasni, kako deluje princip solidarnosti znotraj EU, kjer bolj razvite članice pomagajo manj razvitim, pri tem pa imajo koristi vsi. Zaključi pa s konkretnimi predstavitvami projektov in navodili, kako se jih lotiti. Kar se tiče Slovenije in črpanja, sem prepričan, da je bilo črpanje v obdobju 2007 – 2013 pravilno zasnovano in smo praktično počrpali vsa razpoložljiva sredstva. Ni pa bilo povsem preprosto. Spomnim se, da smo se takrat, ko sem bil minister za kmetijstvo in okolje, dobivali na tedenski ravni ministri z resorjev, ki so črpali evropska sredstva, in od projekta do projekta iskali rešitve, da se je črpanje nadaljevalo. Takrat smo naredili nastavke za večino projektov, še posebno na področju okolja, ki so bili potem uspešno zaključeni s pomočjo denarja iz EU. Malo bolj me skrbi sedanja perspektiva 2014 – 2020, ki je trenutno v teku. Smo sredi leta 2018 in trenutno smo počrpali zgolj okoli 10 % razpoložljivih sredstev. To bo zagotovo najpomembnejša naloga naslednje vlade, da nemudoma začne iskati rešitve in oblikuje ekipe, ki bodo ta denar pripeljale v Slovenijo. Je pa to zagotovo naloga pristojnega ministrstva in države. Sam lahko bolj pomagam pri usmerjanju naših podjetij h koriščenju centralnih skladov EU, kjer sredstva niso dodeljena državam. Npr. Obzorja 2020 za raziskave in razvoj, pa COSME za mala podjetja, INTERREG za čezmejno sodelovanje in podobno. Tukaj moramo biti kot Slovenci še bolj ambiciozni in si vzeti tisto, kar je na voljo.

Na eni strani smo priča Brexitu, na drugi strani težnjam držav Zahodnega Balkana po priključitvi k Evropski uniji. Menite, da se ideja o združeni Evropi ni izpela?

Nikakor ne mislim, da je ta zgodba izpeta, gre za najboljši projekt tega kontinenta v njegovi zgodovini. Samo pomisliti je treba, da na ozemlju držav članic že več kot 70 let nismo imeli resnega oboroženega konflikta. Imamo mir, svobodo, demokracijo, predvsem pa nam ves ta čas raste življenjski standard. Res je, da trenutno v EU ni vse popolno. Prihaja do določenih razlik med državami, mnoge stvari moramo reformirati, popraviti, potrebovali bi tudi mehanizem za hitrejše odzivanje na vsakdanje globalne izzive. Vendar pod črto, za državo kot je Slovenija alternative praktično ni. Naše gospodarstvo raste zaradi evropskih trgov, saj ga poganjajo izvozniki. Za Slovence se odpirajo nove in nove priložnosti in EU kot taka je porok za vedno boljše gospodarsko stanje, seveda če bomo vse te priložnosti znali izkoristiti. Če sem čisto praktičen, kdor ne verjame v EU in bi se rad pogovarjal o kakšni alternativi, naj se zapelje v države južno ali vzhodno od nas, v tiste, ki danes niso članice EU. Hitro mu bo jasno, kje je bistvena razlika.

Trenutno potekajo pogajanja in priprave o prihodnji Evropski kohezijski politiki in skupni kmetijski politiki, ki sta tudi vaši področji delovanja v parlamentu. Kaj lahko pričakujemo? So kakšne novosti? 

Evropska komisija je v začetku maja javno predstavila predlog večletnega finančnega okvira EU, torej 7-letnega proračuna EU v višini 1.135 milijard EUR v obveznostih oz. 1,11 % bruto nacionalnega dohodka (BND) držav EU-27. Predlog proračuna je odgovor na današnje razmere, v katerih se od Evrope pričakuje večja vloga pri zagotavljanju varnosti in stabilnosti ter jemlje v ozir dejstvo, da se bo zaradi izstopa Združenega kraljestva proračun EU precej zmanjšal, med 10 in 12 milijard letno. Zaradi navedenih razlogov se torej zmanjšujejo odhodki in hkrati krepijo dodatni viri financiranja. Žal se bo zaradi povečanja financiranja novih prioritet EU (varnost, obramba, migracije, mladi, znanost in raziskave, digitalno gospodarstvo …) zmanjšalo financiranje na ostalih področjih, med drugim na področju kmetijstva in kohezijske politike. Slednji bosta tako deležni v povprečju 5 % manjšega obsega sredstev. Posodobitev evropske kohezijske politike in skupne kmetijske politike (SKP) ne bo škodila ciljem obeh politik, to je zagotavljanje varne hrane in skladnega regionalnega razvoja.  Omenil bi pa, da so to zaenkrat le okvirni predlogi, ki jim bodo v prihodnjih mesecih sledili konkretni zakonodajni predlogi, ki bodo pokazali bolj realno sliko ukrepov, ki se bo nato še nekaj mesecev oblikovala v zakonodajnem postopku v Evropskem parlamentu in Svetu EU.

Sicer pa se tako na območju SKP kot kohezijske politike obetajo velike spremembe. Zakonodaja s področja nove ureditve SKP bo uradno znana konec meseca maja, čeprav je že iz sedaj znanih osnutkov jasno, da bodo spremembe šle v smeri večje subsidiarnosti oz. povečevanja pristojnosti držav članic glede konkretnih ukrepov. Komisija bo tako določila cilje na ravni EU in posamezne države članice, konkretni ukrepi in načini za doseganje teh ukrepov pa bodo v rokah držav članic. To nikakor ne pomeni renacionalizacije kmetijske politike, pač pa daje državam večjo odgovornost za pripravo strategij in izvajanje ukrepov SKP, ki so najbolj primerni. Tako se tudi zmanjšuje možnost za kazanje s prstom na Bruselj, saj bo ta določil okvir, ki bo v skladu z ostalimi politikami EU (okoljska idr.), medtem ko bodo same države morale biti bolj proaktivne. Zato apeliram na slovenske kmetijske akterje, tako MKGP, KGZS, Zadružno zvezo in ostale, da že sedaj začnejo pripravljati ukrepe, ki bodo omogočili ustrezno črpanje sredstev iz naslova SKP in slovensko kmetijstvo pripeljali v 21. stoletje.

Ste velik zagovornik zdrave, doma pridelane hrane. Bi Slovenija lahko bila samozadostna pri pridelavi hrane?

Glede povečanja samooskrbe je treba najprej razumeti naše naravne danosti. Približno 60 % kmetijskih površin v Sloveniji predstavlja trajno travinje, kar nam posledično daje približno 180 % stopnjo samooskrbe s svežim mlekom in 108 % z govejim mesom, kjer pa še obstaja potencial za rast, predvsem za pridelavo govejega mesa z večjo dodano vrednostjo.

V Sloveniji imamo manj kot 900 m2 njivskih površin na prebivalca, zaradi česar je doseganje 100 % stopnje samooskrbe pri žitih (koruza, ječmen, pšenica) nemogoče, seveda pa lahko pomagamo vplivati na to, da čim več slovenskih žit ostane v Sloveniji in se tu tudi predela. Za povečanje stopnje samooskrbe na ostalih sektorjih, predvsem pri zelenjadarstvu, lahko s povečanjem organiziranosti kmetov, predvsem z vzpostavljanjem organizacij proizvajalcev, oblikovanje katerih znatno podpira tudi EU, že na kratki rok povečamo samooskrbo in zmanjšamo odvisnost od tujih trgov. Sam sem npr. l. 2015 v Belgijo pripeljal avtobus zelenjadarjev in sadjarjev, med katerimi so bili tudi predstavniki MKGP in kmetijskih združenj, ki so si ogledali organiziranost teh sektorjev. EU tudi daje namenska sredstva za tovrstne organizacije, ki jih v Sloveniji žal še ni. Razloge, zakaj je temu tako, vidim v neambicioznosti tako MKGP kot kmetijskih združenj. Čeprav je ravno ustrezna organiziranost kmetov garant za povečanje tako samooskrbe kot pogajalske moči kmetov v verigi preskrbe s hrano.

Poleg tega je treba okrepiti ukrepe zemljiške politike (komasacije, agromelioracije) za povečanje izkoristka razpoložljivih kmetijskih površin ter povečati namakalne površine.

S podobnimi ukrepi bomo dvignili tudi samooskrbo na sektorju sadjarstva, kjer bomo tudi s krepitvijo podpor za ukrepe za boj proti posledicam podnebnih sprememb (protitočne mreže, namakanje) ustvarili boljše pogoje za proizvodnjo ostalih vrst sadja (breskve, marelice, jagode, češnje). Kot ključno za povečanje stopnje samooskrbe s hrano torej vidim izboljšanje organiziranosti v kmetijstvu, kar bomo dosegli z ukrepi zemljiške politike ter vzpostavljanjem organizacij proizvajalcev, ki bodo okrepile trenutni sistem zadružništva ter izboljšale pogajalski položaj kmetov v verigi preskrbe s hrano.

Med ljudi širite idejo o pametni vasi. Za kaj gre?

Pametne vasi so obraz evropskih raziskav in razvoja, saj povezujejo številne evropske politike, od digitalnega enotnega trga do mobilnosti ter Skupne kmetijske politike EU. Digitalizirana in modernizirana podeželska območja bodo ohranila poseljenost evropskega podeželja, izboljšala dostop prebivalcev podeželskih območij do storitev in s tem povečala njihovo kakovost življenja. Skozi podporo inovacijam in novim poslovnim modelom bomo poskrbeli za preobrazbo evropskega podeželja in poskrbeli za depopulacijo teh območij.

Osnovni cilj tega projekta je ustaviti razvojni zaostanek podeželja za mesti, in sicer z uvajanjem novih tehnologij in drugih dejavnosti na podeželju. V ta namen sva s kolegom Tiborjem Szanyijem v proračunu EU za l. 2018 tudi uspela zagotoviti 3,3 mio EUR, namenjenih za pripravo pilotnih projektov oz. najboljših primerov dobrih praks v desetih državah EU.

Slovensko, pa tudi evropsko podeželje, se soočata s številnimi izzivi (izseljevanje, opuščanje kmetijske dejavnosti idr.), zato so za podeželska območja nujni ukrepi, ki bodo nove tehnološke rešitve in koncepte izkoristili za dvig kakovosti življenja, varovanje okolja in nove poslovne priložnosti. Problematika vedno večjega preseljevanja v urbana središča je izziv za vso Evropo. V Sloveniji se moramo potruditi, da stopnjo poseljenosti podeželja, kjer ta hip živi več kot 50 % prebivalstva, ohranimo in razvijamo na način, da se vrzel med kakovostjo življenja na podeželju in v mestih v dobi hitre digitalizacije in novih poslovnih konceptov ne bo poglabljala. Za doseganje tega je najprej potrebna tako osnovna IKT infrastruktura (širokopasovne internetne povezave) kot decentralizacija delovnih mest in dejavnosti na podeželju.

Pravite, da so kljub napredkom na tem področju pred nami še številni okoljski izzivi. Kako bi po vašem mnenju vsak posameznik lahko prispeval k ohranjanju okolja?

Okoljskih izzivov nam nikoli ne bo zmanjkalo, saj ima vsaka človekova dejavnost posreden ali neposreden vpliv na okolje. S tovrstnimi izzivi se tudi ne moremo spopadati sami, ne kot posamezniki ne kot države, pač pa so zato potrebni mednarodni dogovori, kot je npr. Pariški podnebni sporazum, ki določijo dolgoročne cilje spopadanja s temi izzivi. Na podlagi ciljev se potem pripravijo ukrepi, ki jih je EU že ali pa jih še bo vpeljala v zakonodajo. Podobno lahko rečemo za vse bolj zaskrbljujoči problem odpadne plastike, pri katerem gre ponovno za globalni problem, ki mora vključevati države, ki najbolj onesnažujejo okolje in oceane s temi odpadki. Slovenci in ostali Evropejci smo lahko v svetovnem vrhu glede recikliranja odpadkov, a če ne bo globalnega dogovora o tem problemu, so naši napori zaman.

Seveda pa lahko vsak posameznik poskrbi za lepše okolje, bodisi z zglednim recikliranjem odpadkov, večkratno uporabo določenih izdelkov, popravilom izdelka namesto njegovega nadomeščanja z novim, varčevanjem energije, uporabo trajnostnih načinov prevoza, rekreacijo idr.

Eva Branc

Povezane vsebine:

Ivo Vajgl: Bremena obmejnega spora ne smejo nositi niti ribiči niti prebivalci