GOSPODARSTVO IN TURIZEM

Družinska gostinska tradicija Pavla Lovrečiča

Restavraciji pod blagovno znamko Pavel vsakdo v Piranu pozna. Pavel Lovrečič je prvo odprl že davnega leta 1964. Baje je takrat marsikomu stopil na žulj, saj zasebni sektor ni bil ravno priljubljen med državnimi veljaki, a s trudom in vztrajnostjo je dosegel, da je restavracija prišla na dober in spoštovan glas.

Rodil se je v Laborju, v Piran je prišel kot majhen otrok, ki je že pri devetih letih ostal brez staršev in bil nastanjen v mladinskem domu. Ker ni znal reči »ne«, je v solinah kar nekaj let delal zastonj, nato pa je začel z delom v gostinstvu in v njem vztraja še danes.

Gospod Pavel, kako je bilo delati v gostinstvu v tistih časih?

Takoj sem videl, da nekaj ni v redu, saj so v hotelih po koncu sezone vse zaposlene poslali domov in hotel zaprli, sam pa sem razmišljal o tem, da bi delal skozi vse leto. Zato sem vzel v najem Hotel Piran za obdobje od septembra do junija, a so mi hitro prekinili pogodbo, ker nekaterim ni bilo všeč, da so bile hotelske kapacitete zapolnjene, saj je to bila zanje sramota. Izkoristili so mojo odsotnost in prepričali ženo, da preda ključe, hotel pa znova zaprli.

A vi se niste dali in nekaj let kasneje odprli svojo restavracijo na piranski promenadi.

Tako je in takoj je bila polna. Je pa trajalo nekaj časa, da se je spremenila tudi kultura gostov. Na začetku je bilo kar težko, ker jih je veliko prišlo v restavracijo, naročilo pijačo in sedelo tudi ure, tisti, ki so hoteli jesti, pa so čakali na skalah ali šli stran. Pravi razcvet se je pričel v osemdesetih letih, ko stvari niso bile več tako rigorozne in toge.

V množici gostov je gotovo bilo tudi kar nekaj znanih. Lahko koga izpostavite?

V naši restavraciji smo gostili delegacije vsega sveta, vse do predstavnikov ameriškega parlamenta ter predsednikov. Z Rusi sem recimo delal že 40 let nazaj in so bili takrat moji naljubši gostje, saj so lahko zelo veliko pojedli. V Rusiji sem bil zato kar poznan.

Pavlova družina danes

Kako pa je s ponudbo? Jo ves čas dopolnjujete ali imate železni repertoar?

Veliko jedi, ki sem jih sestavljal na začetku, imamo v ponudbi še danes, seveda pa tudi uvajamo nove. Ko grem na dopust, grem vedno v boljše restavracije, da vidim, kaj ponujajo. In potem to prinesem domov. Vir za novosti pa so tudi gostje. Moji prihajajo vse tja od Sicilije do Trsta, med obiskom pa mi vedno povedo, kako je pri njih, kaj je trenutno največji hit, tako da nikoli ne smeš obstati, vedno moraš prilagajati ponudbo.

Pavlova restavracija na začetku delovanja

Ste tudi dolgoletni predsednik Območne obrtne zbornice Piran, s to funkcijo ste uspeli premakniti in urediti ogromno stvari v mestu.

Predsednik sem že peti mandat in sem naredil zelo veliko dobrih zgodb, žal pa se, odkar članstvo ni več obvezno, vse počasi ruši, saj je članov vedno manj. Na začetku predsedovanja smo jih imeli 800, sedaj pa le še 158. Že ob prvi spremembi pri poslovanju ob prevzemu funkcije sem z ostankom denarja kupil počitniški dom za naše člane, nato sem dosegel postavitev ograj za kopalce, ureditev Tartinijevega gledališča, podaljšanje urnika obratovanja lokalom s hrano, ozelenitev mesta in seveda pešpot do Fiese. Odkar se spomnem, je obstajala cesta Piran – Fiesa. V petdesetih in šestdesetih smo jo žal zanemarili. Bila je zasuta zaradi klifa, zato sem zahteval, da se očisti in uredi pešpot. Vsaka turistična destinacija ima namreč pešpoti ob morju. Ko sem bil na krajevni skupnosti, sem naredil spisek vsega, kar moramo narediti, in prišel do polovice, druga polovica še danes ni uresničena.

Že dolgo je za blagovno znamko Pavel družinsko podjetje. Bo tako tudi ostalo?

Začela sva z ženo Giuliano. Danes imam vse tri sinove z družinami vpletene v to dejavnost in seveda veliko več delavcev, ki so nam stali in še stojijo ob strani tudi po desetletja.

Za konec le še vprašanje o znani piranski težavi. Pogosto slišimo, da ljudje ne prihajajo v Piran, ker nimajo kje parkirati. Imajo vaši gostje tudi težave s tem?

Vsi so se že navadili, nihče se ne pritožuje. Parkirajo v garaži in pridejo z busom ali peš. Velikokrat se pohecajo, da med potjo do restavracije dobijo apetit, med vračanjem proti garaži pa zaužito hrano predelajo.

Nataša Fajon