ZDRAVJE

Droge so odsev družbenega sistema in okolja, v katerem živimo

Milan Krek je eden najboljših poznavalcev problematike zlorabe drog pri nas. Včasih je bil vodja državnega urada za droge, danes pa je predstojnik območne enote NIJZ Koper.

Foto: Milan Krek, avtor: Nataša Fajon

Je problematika drog še vedno največja na obali? Razlogi?

Da imamo na obali problem, smo na državnem nivoju določili šele leta 1994, ko smo veliko ljudi že pokopali. Huda epidemija se je pričela že leta 91/92. Problem je bil zelo preprost, a ljudje ga niso videli, ker je bil skrit, saj se je s tem ukvarjalo kriminalno podzemlje. Šlo je za balkansko pot in za slovensko-italijansko mejo, kjer so naši fantje ugotovili, da se da na hitro veliko zaslužiti z razpečevanjem heroina čez mejo, ki pa se je vršilo na dva načina – ali so dobili denar ali pa heroin. Ko so dobili slednjega, so ga pač začeli prodajati svojim prijateljem in tako se je epidemija začela širiti. Naslednji problem je, da smo turistična destinacija, kamor pridejo ljudje po zabavo, kar je že marsikoga spodneslo. Zanemarjamo tudi igre na srečo, s katerimi gredo droge z roko v roki. Že dolgo se trudim prepričati ljudi, da je treba na obali veliko več vlagati v preventivo, mlade. Vsi trije župani bi morali tu veliko bolj delovati skupaj.

Obala ni nad slovenskim povprečjem samo po številu uživalcev, tudi pri kriminaliteti, kot so preprodaja drog, posest ipd., smo nad povprečjem, kot tudi po prometnih nesrečah, ki so povzročene zaradi drog in alkohola. Vsi kazalci kažejo, da je obala pač zelo obremenjena. Ta košček zemlje je plačal velik davek.

Ugotovitve kažejo, da droge zlorabljajo vedno mlajši, je to res?

To je res, a moramo se vprašati, zakaj mlajši jemljejo droge? S Svitom sem na Markovcu vzpostavil zelo dober program, v okviru katerega delamo na terenu z mladimi in vemo, kaj počnejo. Popoldne in zvečer so prepuščeni samim sebi. Nismo vzpostavili programov, ki bi poskrbeli za te otroke, šele zdaj jih vzpostavljamo in ugotavljamo, da je na ulici ogromno mladih. Ti mladi so bogi, lačni, nimajo hrane, veliko jih živi v precej revnih okoljih z zelo težkimi socialnimi slikami. Kot družba tem otrokom ne znamo omogočiti vsaj malo boljšega življenja, tako pa rekrutiramo nove uporabnike drog. Otroci, ki so od malega naprej diskreditirani, maltretirani, celo zlorabljeni, imajo namreč vse možnosti za vstop med uporabnike drog, ker jim ta pomeni izhod. Slednji sicer ni dokočen, je pa včasih tisti čas, ko se lahko odklopijo, dragocen. Poleg tega ne znamo razumeti, da imamo bolj sposobne in manj sposobne otroke. Vsi hočemo samo prince, nihče noče žab. Od otrok velikokrat zahtevamo več, kot so sposobni, hkrati pa jih ne znamo nagraditi za tisto, kar so sposobni. Nekako smo v igro izgubarjev in zmagovalcev vključili lastne otroke.

Stvari so se zaostrile, ker imamo logiko profita, individualizma in napenjanja mišic do konca skozi ves teden, pri starših in otrocih, potem pa pride vikend, ko je treba nekaj vzeti, da lahko greš ven. Kultura, v kateri živimo, je taka, da četudi ne bi imeli drog, bi jih našli, zato da bi se nekateri ljudje lahko spoprijeli s težavami. Droge in z njo povezani problemi so odsev družbenega sistema in okolja, v katerem živimo. Predstavljajo neke vrste izhod za ljudi, ki pač drugače ne zmorejo. Danes jih mnogi jemljejo iz potrebe.

Kako je z alternativnim kaznovanjem, za katerega se že dolgo zavzemate? Zakaj ni interesa zanj?

Tu se moram zahvaliti predsedniku Pahorju, ker mi je leta 1999 pomagal, bil je namreč edini, ki je razumel, kaj hočem. V zakon sva dala izhod, s katerim sva skušala z zakonom omogočiti, da bi odvisniki najprej šli na preizkus v zdravstveni sistem ter socialo in šele potem, če se tam stvari ne bi izboljšale, bi jih potegnili v kazenski sistem. A vse od takrat se trudim, da bi to tudi implementirali, ker očitno nihče nerazume, kaj ta člen zakona pravi. Dve leti kasneje so Portugalci sprejeli isti člen, le da so ga tudi izpeljali. Če recimo dobijo mladostnika z drogo, mu prekršek oprostijo, če gre v sistem komisije z zdravnikom, psihologom, socialnim delavcem in pravnikom, ki se z njim pogovorijo in usmerijo v neko terapevtsko obliko. 70 % primerov, ki jih usmerijo v ta sistem, sene vrne več na staro pot. Mi pa potiskamo ljudi do zapora.

Mnogi so vam očitali, da “preveč” skrbite za odvisnike, ko ste zagovarjali metadonski program, deljenje igel in podobno. So tovrstni ukrepi še vedno nesprejemljivi za naš prostor? Kje vidite razloge za to?

Vse od leta 1991 se srečujem z odporom ljudi. Neverjetno, kako ljudje v Sloveniji nikakor ne spoznajo odvisnosti kot bolezni, ampak je ta še vedno nekaj, kar človek nalašč naredi, mu ne bi bilo treba, čemur bi se lahko izognil, ve, da tega ne sme početi, pa počne in bi ga zato morali kaznovati. Ljudi je potrebno poučiti o tem, kaj droge počno, kakšne so njene nevarnosti, in potem tistim, ki so v tej bitki padli, ustrezno pomagati, da čim prej pridejo ven, se rehabilitirajo in vrnejo v sistem. Nujno je, da ljudje nehajo stigmatizirati te ljudi. Ne gre za navado. Ti ljudje se ne vedejo tako, kot se, ker bi oni to hoteli, točno vedo, da delajo narobe, želijo si, da tega ne bi počeli, ampak ko vidijo drogo, se ne morejo zadržati.

Kaj vam je uspelo premakniti kot direktor nekdanjega urada za droge in zakaj so ga po vašem mnenju ukinili?

Najbolj pomembno je, da smo naredili prvi nacionalni strateški plan, ki ga je podprla tudi takratna opozicija. Z njim se je začel moderen proces soočanja z drogami v Sloveniji. Kot drugo sem imel vsak mesec, vsaj enkrat, lahko pa tudi večkrat koordinacijo osmih ministrstev in dveh služb, na katerih smo na mizo metali probleme in jih skupaj reševali. V času delovanja smo prav tako vzpostavili informacijsko enoto, kjer smo začeli končno sistematično zbirati podatke, da vsako leto vemo, pri čem smo. Uspel mi je preboj z metadonom, ko so me preganjali vsi, od zdravniške zbornice do poslancev, zdravnikov, policije, tožilcev. Leta 1994 se je končno umirilo, ko je na mojo stran stopila psihiatrija in so me podprli ugledni strokovnjaki. Nato smo uvedli “harm reduction” (zmanjševanje škode), v okviru katerega letno razdelimo okrog pol milijona igel intravenoznim uporabnikom. V odhajanju pa mi je uspelo zagotoviti evropska sredstva za šest terenskih kombijev, tako da smo vzpostavili zelo dobro mrežo nizkopražnih programov po Sloveniji. Andrej Kastelic je vzpostavil zelo dober center za zdravljenje odvisnosti v Ljubljani in zelo sem vesel, da smo kot urad podprli DrogArt – eno najbolj pomembnih nevladnih organizacij, ki izredno veliko dela na novih sintetičnih drogah.

Urad je nekdo pomotoma ali nalašč ukinil, vse bolj se mi pa zdi, da je bilo nalašč, ker smo bili trn v peti. Mi smo zelo visoko po urejenosti področja drog, ne tečemo za vlakom, ampak sedimo nekje spredaj na njem. In to je problem.

Kako argumentirate potrebo po nizkopražnih programih, še posebno navadnim ljudem, ki jim to deluje kot podpiranje odvisnosti?

Gre za to, da je pri odvisnikih od drog ena tretjina takih, ki bodo ozdraveli do te mere, da nikoli več ne bodo posegli po njej. Druga tretjina so tisti, ki dosežejo abstinenco, a po dveh, treh letih ponovno padejo v ciklus. Zanje je bolezen odvisnosti kronična. Zadnja tretjina pa žal nikoli ne bo vzpostavila abstinence, ker se je njihov sistem preveč porušil ali pa imajo genetsko motnjo, da nimajo dovolj svojih endorfinov. Ko ti ljudje pridejo enkrat v stik s slednjimi, se jim svet odpre in nikoli več jih ne dobiš nazaj. Torej imamo eno tretjino takih, ki bodo droge jemali, pa če hočemo ali ne. Zanje nujno potrebujemo substitucijsko terapijo, ni pomembno kakšno, samo da jo dobi, zapolne receptorje in ne gre po drogo na trg. Če tega nismo sposobni, bodo na koncu pristali v zaporu, ki pa je najdražji. Upam, da bo družba končno razumela, zakaj poskušamo tem ljudem, na relativno poceni način, pomagati. Ti ljudje so kot diabetiki, ki dnevno potrebujejo inzulin, le da oni pač potrebujejo drogo. Če vzpostavimo programe zanje, so ravno tako v redu in lepo delajo kot vsi ostali, če pa jih ves čas odrivamo na periferijo, žalimo, diskreditiramo, delamo dve škodi – njim in populaciji.

Foto: Nataša Fajon

Kako pa je s primarno preventivo, sploh še deluje ali se zdaj ukvarjamo samo še s terciarno preventivo?

Preventiva je po vsem svetu zelo velik problem, ker se sprašujemo, kaj deluje in kaj ne. Največkrat ljudje mislijo, da bomo preventivo delali v šoli. Šola je dobro mesto, kjer se otroke lahko nauči osnov odvisnosti, zakaj nastanejo in podobno. Potem pa se v šoli lahko ustvari dobro vzdušje, da otroci radi hodijo tja, da so tam varni in čutijo, da jih ima šola rada. To pa je preventiva, ki z drogami nima nič, je pa ključna. Šola mora tudi razumeti, da ima dobre učence in slabe učence, da eni zmorejo do pete stopnje, eni do desete … Da v življenju potrebujemo tudi tistega, ki bo pometal, ne samo tistega, ki bo vrhunski profesor, vse potrebujemo. Da vsakemu otroku damo njegovo mesto, da se počuti varnega. Enako velja za vsa ostala okolja. To je okoljska preventiva. Če ustvarimo okolje, v katerem se mladostnik počuti varnega, prav tako starejši, starši in ostali, drog ne bodo potrebovali.

Aprila je v veljavo stopila sprememba pri zakonu o uporabi medicinske konoplje, kaj točno se je spremenilo?

O konoplji smo imeli veliko debato. Na eni strani so bile nevladne organizacije, ki so želele legalizacijo, na drugi pa ljudje, ki še vedno kuhajo razne smole in preparate iz konoplje in jih prodajajo ljudem z obljubo, da ne bodo umrli, da bodo ozdraveli. Razlagali so, da je okrog 20.000 ljudi na konoplji. To je velik denar, če veva, da je ena kura okrog 4.000 evrov. Če je torej 20.000 ljudi s karcinomom na zdravljenju s konopljo in oni pravijo, da jih ozdravijo, to znaša eno četrtino bolnikov z rakom, ki se zdravi in je ozdravljena. To pomeni, da bi se morala smrtnost, ki neprestano strmo raste, vsaj stabilizirati, če ne celo pasti. A se nič od tega ni zgodilo. Torej je resnica, ki jo prodajajo, za rep potegnjena.

Zato smo se odločili … če ima konoplja določene zdravilne lastnosti, in ima jih, potem je potrebno urediti zakonodajo tako, da bomo lahko tem ljudem predpisovali ta zdravila. Tako je ministrstvo premestilo konopljo in njene zdravilne produkte iz skupine prepovedanih drog v drugo skupino, da lahko zdravnik takšna zdravila predpiše. Ko bo Agencija za zdravila uredila vse v zvezi z uvozom the zdravil, se bodo lahko predpisovala. Nastal pa je problem, ker zdravniki skoraj nič ne vedo o uporabi teh zdravil in se morajo dodatno izobraževati. Ta izobraževanja že potekajo, tako da vzpostavljamo eno bazo zdravnikov, ki bodo enkrat tudi začeli predpisovati ta zdravila. Nekaj jih že.

Za kaj vse se uporablja zdravila iz konoplje?

Kot prvo se uporablja pri bolečini. Ljudje z metastazami, imajo zelo veliko perifernih bolečin, ki jih endokanabioidi dobro pokrivajo, opiati pa centralne. Z njihovo kombinacijo lahko človeku, ki je na koncu življenja, omogočimo da ga kvalitetneje preživi. Ta kombinacija deluje še pri nevropatskih bolečinah, pacientom na obsevanju poveča apetit, ki jim močno oslabi, hkrati pa deluje proti slabosti.

Imamo sicer popisane posamezne primere karcinomov, kjer se je stanje z uporabo konoplje izboljšalo, ampak za standardizacijo zdravila je potreben preizkus, v katerem ga eni skupini daješ, drugi pa ne, na koncu pa pogledaš, če pride do razlike in kakšna je. Tega nimamo. Zato je konoplja neke vrste politično zdravilo, ker ga uvajamo politično, kar ni v redu. Osebno sem prepričan, da bomo s konopljo, predvsem pa z njenimi izvlečki marsikaj bolje zdravili kot danes, za to pa je potreben samo čas.

Kako je z “laičnimi” trditvami, da konoplja ni škodljiva?

Konoplja vstopa v nevrološki sistem, če jo mladostnik pri desetih letih kadi, ko je njegov razvojni potencial možganov največji, s tem nedvomno posega v ta razvojni proces. Ker je endokanabioidni sistem eden ključnih za razvoj možganskega tkiva in za oblikovanje kognitivnih funkcij. Če torej spustimo to substanco na prosto, jih na dolgi rok zafrknemo. Kot drugo pa danes že vemo, da ima nek odstotek ljudi genetsko sestavo, pri kateri je zelo velika verjetnost, da bo vstop konoplje v njihov sistem povzročil shizofrenijo. Ta odstotek ni zanemarljiv, hkrati pa nihče ne ve, če ima tako genetsko sestavo. Ne nazadnje pa povzroča odvisnost, v EU imamo največji porast vstopa v zdravljenje ravno zaradi konoplje.

Kaj bi si želeli od vseh, ki imajo v rokah škarje in platno na področju odvisnosti?

Da se odločajo na podlagi znanstvenih dokazov in principa dobre prakse, ob tem pa razmišljajo, da ravno tako kot oni želijo svojemu otroku dobro, to želijo tudi vsi drugi.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Naučiti se moramo zdrave uporabe digitalnih vsebin

Mladi nam sporočajo, da nimajo za kaj živeti

Z Živo knjižnico do strpnejše družbe