INTERVJU MESECA

Drago Mislej – Mef: Panika je moja muza

O njem se je zadnji mesec govorilo skoraj na vsakem koraku. Ljudje so ga ustavljali in mu čestitali, nekateri so celo naredili ovinek na izletu za ogled ulice, kjer živi. Zdaj najbrž vsa Slovenija ve za Ljubljansko ulico v Izoli, kjer se vedno kaj dogaja, vedno pa je tam tudi on – razen, ko ga ni.

Drago Mislej – Mef, novinar, kantavtor, tekstopisec, organizator prireditev in še bi lahko naštevali. Letošnji dobitnik nagrade Franeta Milčinskega – Ježka. Predvsem pa prijeten sogovornik, ki ima tako rad življenje, da ga živi na polno.

Foto: Drago Mislej – Mef v galeriji Društva Izolanov, avtor: Nataša Fajon

Kaj je povzročilo vaš pristanek v Izoli, kakšni so bili začetki priseljenstva?

V Izolo smo se preselili iz Kopra, potem ko smo naše stanovanje zamenjali za to hišo. Mislim, da sem bil takrat dugič v Izoli, saj sem nismo nikoli hodili. Hodili smo v Koper, Portorož, Piran. V osemdesetih Izola ni bila neka zanimiva destinacija. Zame je to predstavljal že drugi skok v neznano. Najprej sem iz Postojne prišel na obalo, kjer nisem nikogar poznal, v Izoli pa sploh. Takoj smo se morali lotiti del na hiši, a že po štirinajstih dneh smo začutili, da je tukaj lepo. Drugi dan smo že spoznali vse sosede, ker je naš delavec že ob petih zjutraj začel razbijati steno, in ko sva prišla z ženo iz službe, smo jih vse srečali pred hišo. “Ma kaj tako mislite vi delati,” so rekli. Tako smo se spoznali. Je pa pri vsem veliko pomagalo, da je bil zraven “bife”. Tam smo rešili večino problemov.

Kot novinar ste začeli na Radiu Koper, se preselili na televizijo, skočili med tiskane strani Primorskih novic in od tam v samostojnost z Mandračem, ki izhaja redno že skoraj 25 let, financira pa se zgolj z naročniki. Takega v Sloveniji skoraj ni. V čem je skrivnost?

Naročniki pokrijejo 90 odstotkov, nekaj malega pa še oglasi. Skrivnost je zelo preprosta. Vrsto let sem vse svoje Sazase (avtorski honorar), ki so prišli ob koncu leta, dal v Mandrač. Od Sazasa si nisem še nikoli nič kupil, razen letos, ko sem plačal zobe.

V Izoli vas vsi poznajo, vedo tudi, kje živite, kako rešujete težave z nezadovoljnimi bralci? Se jih veliko pojavi na vaših vratih?

Seveda. Vsak misli, da greš pri novinarski karieri samo navzgor, vedno višje. Sam sem bil že dokaj visoko. Bil sem direktor in glavni urednik Primorskih novic, odgovorni urednik televizije, urednik na radiu, torej se je krivulja lepo vzpenjala, potem pa sem z mesta direktorja Primorskih novic padel direktno med brezposelne. Brez ene odškodnine, odpravnine, ničesar nisem dobil. In potem vse od začetka. Ljudje so mi rekli, da sem si zafrknil kariero, pa sem jim odgovoril, da je lahko pisati v osrednjem mediju, recimo v Delu, o Trumpu, ker najbrž tega nikoli ne bo prebral, ko pa napišeš v lokalnem mediju o tem, da se je nekdo zaletel v nekoga na parkirišču, ti pride na vrata in reče: “Ma kaj ti pišeš neke neumnosti, ko pa ni bilo res tako”. Odgovorim mu, da so tako policaji napisali, on pa: “Ja, ja, oni nimajo pojma, v resnici ni bilo tako.” Enkrat samkrat smo imeli finančno kontrolo. Imeli smo igro “December v Izoli”, ko je tisti, ki je kupoval v Izoli, ob nakupu dobil kupon za sodelovanje v igri, prva nagrada pa je bil avto. Prišli so preveriti, kako igra poteka, češ da gre za igro na srečo, mi pa smo temu nasprotovali, ker je šlo za nagrado bralcev, sploh pa nismo mi podarjali avtomobila, ampak trgovec. Gospa je bila pri nas dva ali tri dni, vneto računala, na koncu pa rekla: “Ma zakaj vi to počnete? Saj nimate nič od tega!” Bolj ko smo ji razlagali, da nimamo nič od tega, manj je verjela. Po treh dneh je ugotovila, da smo očitno neki kreteni, ki delamo nekaj, od česar nimamo nič.

Kako kot dolgoletni novinar gledate na drastične spremembe, ki so jih doživeli mediji, in kakšno funkcijo sploh še imajo?

O svobodnem novinarstvu ne moremo več govoriti. Praktično ga ni več. V trenutku, ko so mediji dobili lastnike, ki za piko na I niso prišli iz drugih velikih časopisov, je bilo konec svobodnega novinarstva, in kolikor berem, tudi prihodnost ni videti najbolje. Za svobodno novinarstvo namreč potrebuješ urednike, takšne s stališčem, ki imajo tudi do lastnika neko pozicijo, in urednik usmerja časopis. Pri nas pravih urednikov ni več, so samo še PR-ovci od lastnikov, potem pa se dogaja, da Facebooki in podobna omrežja prevzamejo vlogo medija. Oni pa ne potrebujejo urednikov, tam je novinar vsak. Vsak, ki pošlje eno vest. Ko nimaš urednikov, ni več svobodnega novinarstva, tako da bo to vse zelo težko preživelo. Ostali bomo le eksoti. Lokalni mediji smo tu v prednosti, ker v lokalnem okviru še ne potrebujemo globalnih informacij.

Veljate za najbolj plodovitega sodobnega slovenskega pisca besedil za popularno glasbo. Vsaj 500 bi jih lahko našteli. To je ogromno zgodb. Se spomnete tiste prve, ki ste jo spisali zase, in prve za nekoga drugega?

Prvi tak zaresen kantavtorski tekst je bila “Miličnica”, posvečen prvi miličnici, ki je prišla v Koper. Gre pa tako: “Prišla je kakor strela z jasnega neba, ponosna kakor osmo čudo sveta in trije kolesarji so zleteli na tla in dva motorista po gobe sta šla. Kaj te je prineslo, zakaj si prišla, pa ravno v naše mesto, tovarišica miličnica.” Za druge pa je bila absolutno “Če si moja” za Danila (Kocjančiča). Nikoli prej nisem pisal tekstov za druge. On je prišel in rekel: “Mali, ti nam boš napisal tekst za to melodijo.” Rekel mi je “mali”, pa sem bil večji od njega in samo eno leto mlajši. Ampak on je bil Kameleon, jaz pa novinarski pripravnik. Z Zoranom Debenjakom sva ga napisala, ker nihče od naju ni vedel, kako se to sploh piše. Zoran je bil novinar, sedela sva v skupni pisarni, bil je malo pesnika. Nisva imela pojma, kako to delati. Potem sva si zapela zloge in narisala zanje črtice, nato pa skupaj pisala besede. On je prispeval tiste duhovitejše dele, ker je bil bolj zabaven tip … recimo “udaril bom štampiljko nate, da bodo vsi vedeli, čigava si”.

O besedilih ste dejali, da navadno nastanejo v zelo kratkem času, celo v njegovem pomanjkanju. To najbrž pomeni, da ste zelo aktiven opazovalec ljudi in sveta , okrog katerih potem spletete besede?

Tukaj živim med ljudmi, ni mi težko vzpostaviti stikov z njimi. Ti bom navedel en primer. En možakar mi vztrajno nosi ene italijanske revije “Enigma” ali nekaj podobnega s križankami. Vmes je kakšna vestička, sicer pa samo križanke, ki pa so že rešene. Nekje na dva meseca mi jih prinese in reče: “Mef, ti jih boš še kaj rabil, boš videl še kaj notri, veš, so tudi kakšne majhne vestičke”. In jaz jih vzamem. Prijateljica me je vprašala, zakaj neki to jemljem, pa sem ji rekel, da mi je lažje vzeti, kot da se pregovarjam, zakaj nočem vzeti. Naj živi. Njemu je lepo, da meni to da, mene pa nič ne stane, da vzamem. To počne že pet let. Ko greš s takim pristopom skozi življenje, doživiš in slišiš marsikaj, ljudje ti zaupajo in veliko povedo. Zgodbo zelo hitro odkriješ, samo gledati moraš.

Kakšno funkcijo ima besedilo pri skladbi? Zdi se, da ima vedno bolj stransko vlogo. Je to odraz želje po izražanju skozi glasbo ali posledica tega, da nimajo mladi česa povedati?

Problem je nastal v trenutku, ko je tekst postal glasba. Funkcija teksta pri glasbi je samo v tem, da beseda izzveni tako, kot če bi jo napisal z notami, in da paše. Ni potrebno, da kaj pove, le motiti ne sme. In potem je mišljeno, da je cel produkt v redu. Težava nastane, ker oni nočejo ničesar povedati. Ali ne znajo ali ne morejo … v bistvu sploh ne razmišljajo o tem, da bi kaj povedali. Uživajo v tonih, ritmu, harmonijah, v kombinacijah vsega, ampak to je precej podobno klasični glasbi. Vse dobro zveni, publiko pa namesto z mislimi in besedami, nagovarjajo z ritmi, harmonijami. To sicer razumem in me nič ne moti, le žal mi je, ker mislim, da je glasba vendarle prišla od trubadurjev. Ni prišla iz vesolja. Trubadurji pa so hodili pripovedovat zgodbe.

Na obali imamo ogromno glasbenikov. Včasih je obala veljala za dom “rocknrola”, zdaj bi težko rekli, da se tukaj počuti doma. Kdo ga preganja?

V bistvu nič od tega ni res. Včasih so govorili, da je Koper jugoslovanski Liverpool, ko pa sem prišel iz Postojne tja, sem ugotovil, da sem eden redkih, ki sploh ima vse tri plošče Kameleonov. To je fama, ki obalo spremlja še danes. Če pogledaš malo naokrog, pa lahko vidiš, da je glasbena šola polna mulcev, ki igrajo harmonike in frajtonarce. Včasih si tega nismo mogli predstavljati. Na obali sploh. Otroci teh istih staršev, ki naj bi poslušali “rocknrol”, igrajo harmonike, kar pomeni, da so se takrat vsi malo pretvarjali. Vsi so bili v trendu, pa so morali biti tisto, kar v resnici niso bili. Še vedno je to ruralno območje slovenske Istre.

Pišete besedila zase in za druge, delate na novem albumu, organizirate prireditve, do poznih nočnih ur sestavljate časopis, in kot da to ni dovolj, se za piko na I odločite za lov na nepridiprava, ki si je drznil odtujiti umetniška dela iz vaše galerije. Jeste kakšno posebno hrano ali prehranske dodatke, da imate toliko energije?

Občutek imam, da sem kar naprej na adrenalinu, in se bojim, kaj bo, ko ga bo zmanjkalo, kako bom takrat šel skozi življenje. V bistvu se mi stvari dogajajo, nič ne forsiram, in potem se lovim. Mislim, da sem vedno v zamudi od 14 dni do treh tednov. Trenutno sem kar na treh tednih, če ne celo v enem mesecu zamude. A nekako si vedno rečem, da pa bom morda uspel zložiti vse. Poleg Mandrača imamo Društvo Izolanov z razstavami, Listo Izolanov z vso politiko, zdaj pripravljamo decembrske prireditve, moram končati knjigo ribiških zgodb z 200 stranmi, napisati dva scenarija za dokumentarna filma in nisem siguren, če je to vse. Vse to samo do konca tega leta. Včasih se vprašam, zakaj se ne posvetim nečemu, pa naredim nekaj res dobro, ne pa v zadnjem trenutku, pa sem ugotovil, da drugače sploh ne znam delati. Mora biti panika, panika je moja muza.

Foto: Nataša Fajon

Po vaši zaslugi je Ljubljanska ulica postala kraj mnogih prireditev in druženja, Plac pri špini pa je znan po pestrem dogajanju že daleč naokrog. Kako vam je uspelo pripraviti ljudi k sodelovanju in zakaj vas nihče ne posnema?

Mislim, da ljudje počasi spoznavajo, da je druženje pomembno. Da je lepo biti v skupnosti, deliti tako dobro kot slabo. Moram reči, da so prvi to počeli v Tartinijevi ulici, kjer so obeleževali skupaj poroke, ločitve, rojstva, smrti, vedno se je dobila cela ulica. Mi nismo želeli tekmovati z njimi. Dokler sem imel Mediteran, smo bili na Manziolijevem trgu, nato smo imeli Shoto klub, pa smo bili tam, potem pa sem ostal brez teritorija, želja po prireditvah in spoznavanju, srečevanju ljudi pa je ostala. In smo pač naredili pred hišo. Seveda pa nismo več mulci, da ne bi vedeli, da je treba biti v sožitju z okoljem, zato pazimo, koga pripeljemo, da ne bo motilo nikogar, da končamo pravočasno, predvsem pa z vsemi komuniciramo. In če komuniciraš z vsemi, je vse lažje.

Do nedavnega ste imeli zasedbo NOB – narodnoosvobodilni bend, zdaj imate novega in pojete, da so padle zastave. Kakšno sporočilo je to, poziv k uporu, resignacija …?

Mislim, da bi Narodnoosvobodilni bend funkcioniral tudi v tej pesmi. Ta govori o tem, da sploh nismo vedeli, kaj se nam je zgodilo, nihče nas ni nič vprašal. Nihče nas ni vprašal, če hočemo kapitalizem, privatizacijo in podobno. Napisal sem, da nihče pač ne ve, zakaj, kako in kdaj, edino, kar se je potem zgodilo, je bilo to, da so padle zastave. Potem sem pesem zavil, da so po eni strani padle zastave, konča pa se s prepevanjem Glorie v ozadju. Sliši se, da zadaj nekdo prepeva Glorio, mi pa prepevamo, da smo potisnjeni na dno, pa smo bili zlato.

Štirje komadi so posneti. Kdaj bodo naslednji štirje?

Morali bi biti že decembra, a mislim, da ne bo časa, zato sem si zamislil, da posnamemo januarja naslednje štiri in februarja, če bo šlo po sreči, še naslednje štiri. Mora biti dvojni album, ker sem se zarekel. Nihče mi namreč ne bo očital, da nimam idej. Bo pa dvojna vinilka. Vinilka zato, da imaš v rokah nekaj konkretnega, v njej pa bo seveda tudi CD, da si ga lahko zavrtiš, pa tudi koda za tiste, ki si bodo album pretočili s spleta.

Kako ste prenesli ves plaz čestitk in pozornosti, ko ste prejeli Ježka? Se še vedno imate za dobrega povprečneža ali je vaša samoocena kaj zrastla?

Hehe, sem zadosti star, da me takšne stvari ne morejo več “rukniti”. Presenečen pa sem bil, moram priznati. Še vedno sem. Že več kot mesec dni je mimo, pa mi ljudje še vedno čestitajo, ko pridem ven, jaz pa si sploh nisem mislil, da vedo za to nagrado, še sam sem komaj vedel. Prebral sem, da so podelili, potem pa sem pozabil, nisem sploh razmišljal o tem. V bistvu sem spoznal vrednost te nagrade skozi ljudi, ne skozi podelitev. Dobil sem pisma, tista klasična, napisana na roke, tudi od eminentnih ljudi. Med drugim od Štefke Kučan, s katero sva se videla le parkrat na koncertih. Potem ogromno mailov in podobno. Spoznal sem vse mogoče kanale, od Facebooka do messengerja, viberja … Mi je bilo kar nerodno, ker ne veš, kako odgovoriti. Včeraj na primer, smo sedeli tu zunaj, pa pride mimo kolona ljudi, me gledajo, potem pa pride eden do mene in reče: “O, Mef, tukaj si. Veš, mi smo iz Kamnika, gremo v Strunjan, pa sem rekel, da se bomo sproti ustavili v Ljubljanski ulici, kjer živi Mef.” Nisem vedel, kaj naj rečem.

Del finančne nagrade boste namenili mladim bendom. Ste jih že izbrali ali kako ste si zamislili ta hvalevreden podvig?

Odločil sem se, da bom preveril, kateri naši mladi bendi so izdali albume, in bom od vsakega kupil kakšnih 20 albumov, da imajo malo podpore.

Kaj je dejal vaš sosed Iztok Mlakar, ko ste mu povedali za Ježka?

Vedel je že prej. Rekel pa je: “Veš kaj, lahko tebi, ko sem jaz dobil to nagrado, so me peljali v eno pisarno, mi jo podelili, in to je to, zdaj pa moram že en mesec poslušati o tebi. Odprem pašteto, pa že ti ven skačeš.”

Zdaj sta dva Ježka na razdalji nekaj metrov, dva vsestranska umetnika, dva naturalizirana Izolana … za piko na I pa v Ljubljanski ulici. Ironija ali hecen slučaj?

(Smeh) Velikokrat mi rečejo, da je tukaj vse dobro, razen imena Ljubljanska ulica. Vsem razlagam, da je to ja pomembno ime. Naša ulica se imenuje po metropoli, ni to Koprska ali Piranska ulica. Ko je Iztok kupil stanovanje tukaj, pa je bilo tako … Eno soboto zjutraj sem prišel napol nag na okno, odprl polkna, pogledal dol in zagledal Mlakarja z nepremičninarjem. In Iztok reče slednjemu: “Uh, groza. Takoj boš moral znižati ceno, ker takih prizorov ne mislim gledati.”

Pa ni samo Iztok tukaj, počasi si delamo širše gnezdo. Nič nimamo proti, da ljudje kupujejo hiše, pa se vselijo, mi smo veseli, če pride nekdo, ki je dodana vrednost. Ljudje, ki nekaj dajo, so vedno “fajn”. In moram reči, da sem prihajajo res takšni, ki so dodana vrednost in se z njimi super počutimo.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Rad bi še kdaj nastopil na Melodijah morja in sonca

Lea Sirk: Od šova Znan obraz ima svoj glas pričakujem ogromno izkušenj

Operni oder je čarobni prostor, kjer je vse mogoče

Poslanstvo Bunkerfesta je spodbujanje ohranjanja lokalne glasbene scene

Intervju Rudi Bučar: V Ljubljano je pripeljal Istro