PRAVNI NASVETI

Dednopravne pogodbe

Bralec piše, da se njegov brat izogiba izpolnjevanja zakonske dolžnosti preživljanja staršev, da zanju mora skrbeti sam, plačuje jima stroške varstva v domu za upokojence, vozi ju na zdravniške preglede, prinaša jima kakšen priboljšek in podobno. Meni, da zato ne bi bilo prav, da bi ob smrti staršev dedovala oba z bratom v enakem deležu. Sprašuje, ali lahko s starši sklene kakšno pogodbo, na podlagi katere bi bil njun dedič zgolj on, brata pa bi izključili iz dedovanja.

Kar naš bralec opisuje v svojem pismu, je žal dokaj pogosta situacija. Dogaja se namreč, da otroci pogosto spregledajo zakonsko (in čisto človeško) obveznost preživljanja staršev, če ti za to nimajo dovolj sredstev. Razumljivo je ogorčenje bralca nad bratovim ravnanjem, kot je tudi razumljivo pričakovanje, da bi se bratovo zanemarjanje dolžnosti preživljanja staršev nekako upoštevalo ob dedovanju po starših.

Naš pravni red ne pozna oz. ne priznava klasičnih dednopravnih pogodb – to so pogodbe, s katero bi pogodbenik zapuščal svojo zapuščino sopogodbeniku ali komu drugemu. Prav tako je neveljavna pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, kakor tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Nadalje je neveljavna pogodba o volilu ali kakšni drugi koristi, ki jo kakšen pogodbenik pričakuje iz dedovanja, in pogodba, s katero se kdo zaveže, da bo v svoji oporoki kaj določil ali da česa ne bo določil ali da bo preklical kakšno določilo svoje oporoke. Opisane omejitve pri sklepanju takšnih poslov temeljijo na enem izmed temeljnih načel našega dednega prava – svobodi oporočnega razpolaganja, torej pravico vsakogar, da prosto odloča o usodi svojega premoženja za primer smrti.

Kljub temu pa naš pravni red vendarle pozna nekaj dopustnih pogodb, ki pa niso dednopravne v pravem pomenu besede – čeprav jih prav tako imenujemo. V prvi vrsti gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pogodbo o preužitku in pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja (krajše imenovana izročilna pogodba). V nadaljevanju bom v kratkem predstavil te tipe pogodb, pri čemer moram poudariti, da poznamo še nekatere manj pogoste pogodbe z učinki na dednopravnem področju, s katerimi se na tem mestu ne bom ukvarjal (sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju in darilo za primer smrti) ter da bo predstavitev – zaradi namena pričujoče rubrike – dokaj poenostavljena.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se preživljalec zaveže, da bo preživljal preživljanca, slednji pa izjavi, da preživljalcu zapušča vse ali del svojega premoženja, s tem da je izročitev tega premoženja odložena do smrti preživljanca. Praviloma preživljalec ni odgovoren za dolgove preživljanca, se pa lahko dogovorita tudi drugače.
S pogodbo o preužitku se ena stranka (imenovana preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnika) prenesla lastninsko pravico na določenih njegovih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Skupaj z nepremičninami so predmet pogodbe tudi premičnine, ki so namenjene rabi in uživanju nepremičnine, razen če se stranki ne dogovorita drugače.

Obe pogodbi je potrebno skleniti v obliki notarskega zapisa, bistvena razlika med njima pa je v trenutku prehoda lastninske pravice: pri preužitku preide lastninska pravica na prevzemnika takoj, pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa lastninska pravica preide na preživljalca šele ob smrti preživljanca. Zato se seveda v obeh primerih pojavi vprašanje varstva pravnega položaja (oziroma upravičenega pričakovanja) omenjenih strank. Pri preužitku se pojavi nevarnost, da bo npr. prevzemnik tako pridobljeno premoženje prodal pred smrtjo preužitkarja, podobno velja pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ko je preživljanec tisti, ki potencialno lahko premoženje odtuji. Zato se v praksi te pogodbe tako ali drugače zaznamujejo v zemljiški knjigi (prepoved odtujitve in obremenitve, zaznamba stvarnega bremena itd.).

Pri izročilni pogodbi pa se izročitelj zaveže, da bo svoje premoženje razdelil svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem, veljavna pa je le, če se z njo strinjajo vsi, ki bi bili poklicani k dedovanju po zakonu. Tudi ta pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, predmet pogodbe pa je lahko celotno izročiteljevo premoženje ali samo njegov del – vendar pozor: predmet je lahko samo premoženje, ki ga izročitelj ima ob podpisu pogodbe in ne tisto, ki ga bo izročitelj (še) imel ob njegovi smrti.

Pri vseh opisanih pogodbah je mogoče zaslediti dednopravne elemente, čeprav gre v osnovi za obligacijske, torej obveznostne pogodbe, saj (kot rečeno) naš pravni red klasičnih dednopravnih pogodb ne pozna. Ker pa predpostavljam, da bo bralčev brat takšne pogodbe ob smrti staršev izpodbijal, bom prihodnjič kaj več napisal o posledicah, ki jih ima sklenitev takšnih pogodb ob uvedbi dedovanja, kot tudi o razdedinjenju in izločitvi dela zapustnikovega premoženja iz zapuščinske mase.

Robert Smrekar, mag. prava

Svoja vprašanja pošljite na info@pravna-pisarna.si ali na uredništvo na naslov: info@primorski-odmevi.si.

Povezane vsebine:

Stvarne napake in garancija

Osebni stečaj?

Dolgovi (nekdanjih) zakoncev

Skupno premoženje (nekdanjih) zakoncev