INTERVJU

Danilo Daneu: »Bodo gostje pili konjak in kadili cigare ter gledali najlon vrečke?«

Danilo Daneu je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vodil portoroške Hotele Palace in še danes si reče »dobri smo bili«. Ob prelomu tisočletja so si zadali postati vodilni wellness kompleks v regiji Alpe – Jadran, gostu zagotavljati visok nivo ponudbe, zaposlenim pa sproščeno delovno okolje. Ko so zavrtali 705 metrov globoko vrtino s termalno vodo, so tvegali, a se je obrestovalo. Danes, ko svoj čas namenja igranju golfa, s ponosom govori o tistih drugačnih časih portoroškega turizma. Tudi idej, kako bi bilo lahko zdaj, mu ne manjka.

Arhitekt Portoroža, kot ga poznamo še danes, Edo Mihevc, naj bi se pri načrtovanju mondenega turističnega kraja zgledoval po Nici. Kako mu je po vašem mnenju to uspelo?

V sedemdesetih letih, ko so začeli načrtovati novo podobo Portoroža, so si najbrž ogledali Azurno obalo in želeli Portorož urediti po njeni podobi. Zgledovali so se po Nici, kjer so promet uredili z dvopasovnico ob plaži. A Nica je veliko mesto z več turizma, Portorož pa je manjši. Prav tako niso znali predvideti velikega porasta prometa, ki se je zgodil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in kasneje. Eno je lep in urejen promet, drugo pa biti v kraju, kot je Portorož, in uživati milo mediteransko klimo brez izpušnih plinov.

Razmere so se torej spremenile in promet, ki v Portorožu poteka med hoteli in morjem, se je izkazal za motečega.

Žal tega ni mogoče več spremeniti. Vse povezave med Lucijo in Piranom tečejo skozi Portorož. Če bi bili smeli in pogumni, bi se odločili za umik prometa, tako kot so to storili po svetu. Cesto bi morali speljati pod zemljo ali za hoteli, kar pa je danes zelo težko izvedljivo. Ko smo leta 2003 načrtovali prenovo starega Hotela Palace, je bilo v idejni zasnovi prenove, ki jo je za nas pripravil arhitekt Boris Podrecca, predvidena ureditev ceste od Hotela Marko do Hotela Metropol pod zemljo. Gradnja bi bila sicer zahtevna, a takrat bi šest milijonov evrov in šestmesečno delo pripeljalo do velike spremembe v Portorožu. Gostje bi lahko šli na plažo naravnost iz hotela. Po takratni zamisli bi celo porušili star hotel in pod njim uredili garažo, ki bi bila dostopna iz podzemnega tunela, iz katerega bi imeli dostavo tudi »plažni« objekti. Seveda bi hotel na novo zgradili v enaki podobi, kot je bil star. Portoroška aleja tako ne bi bila več tranzitna, temveč le dostavna, promet v Piran pa bi speljali po zgornji cesti. Podobno rešitev je predvideval tudi potencialni investitor iz Nemčije. Tako pa je v Portorožu edini resortni hotel na Bernardinu.

Omenili ste star Hotel Palace. Enkrat ste dejali, da bi morali stavbo porušiti in zgraditi hotel z enakim pročeljem. Kako pa vam je všeč ureditev, ki jo poznamo danes?

Arhitekt Podrecca je v idejni zasnovi predvidel povezavo Hotela Palace z Avditorijem z veliko centralno podzemno garažo. Morebiti bi lahko zaprli cestni dostop s Koprske ceste, ki je tudi moteča. Portorož namreč nima centra, tako pa bi ga lahko dobili tu, kjer so Avditorij, Splošna plovba in Hotel Palace.

Na drugi strani je bil stari hotel premajhen za rentabilno poslovanje in je nujno potreboval prizidek, a načrti so se prevečkrat spreminjali, pa tudi dovolj usmerjenih zamisli ni bilo. Želeli so hkrati kongresni turizem in termalne goste. Hotel je zdaj korekten, a nima svojega produkta. Plaža je oddaljena, bazen pa je za tak hotel premajhen.

Tudi sicer ste zelo kritični do zgodbe, ki se je odvija s tem hotelom. Dejali ste, da bo ta hiša grobar Portoroža.

Grobar je težka beseda, a ko smo načrtovali obnovo hotela, smo vedeli, koliko lahko vanj vložimo. To številko so žal prekoračili. Hotel ni sam sebi namen, temveč je namenjen podjetju, zaposlenim in gostom. Zdaj imamo super deluxe hotel, nasproti katerega je tržnica, ki tja ne sodi. Bodo gostje med pitjem konjaka in kajenjem cigar gledali najlon vrečke?

Portorožu v današnjem času vladajo tuji lastniki, tuji upravitelji. Se vam to zdi za razvoj turističnega kraja dobra rešitev?

Nikoli in nikjer na svetu ni problematično lastništvo hotela. Se pa mora v turističnem kraju upravitelj kompleksa nujno povezati z destinacijo. Če ne diha z domačim okoljem, je moteč faktor. Kot drugo pa je družba oziroma podjetje socialno bitje in mora biti povezano z lokalnim okoljem. Če domačini neradi zaidejo v ta objekt, je nekaj narobe. V majhnem kraju potrebujejo takšni objekti povezavo z mladino ter s športnimi, kulturnimi društvi, sicer so osamljeni tujki. Prav tako naj bi v turističnem kraju delali ljudje iz domačega okolja, če pa so sami tujci, nastane jezikovni problem. Slovenci smo na to še posebej občutljivi.

Sami ste krmilo Hotelov Palace prevzeli v obdobju, ko je imelo podjetje približno 450 zaposlenih. Prišla je kriza in morali ste izvesti določene kadrovske reze. Kako ste se soočili z odpori in močnimi sindikati?

To je bilo obdobje v letih 1991 do 1993, v času naše osamosvojitvene vojne se je recimo zgodilo, da v hotelu nismo imeli niti enega gosta. Nato je prišlo do počasnega prebujanja, a imeli smo približno tisoč hotelskih kapacitet, terme, restavracije. Tako ne bi preživeli. Da ne bi zašli v še večje težave, smo začeli z mehkim odpuščanjem in znižali število zaposlenih na dvesto. Tudi nepotrebne produkte, kot sta na primer vrtnarija in pralnica, smo predali tistim, ki so za to specializirani. To niso bile enostavne stvari, ljudje so bili zvesti podjetju, a ni šlo drugače. Poslovali smo s pozitivno ničlo, in to ob dejstvu, da je bilo treba investirati.

Tudi za najem kreditov je bil čas neugoden. Kako ste speljali prenovo Hotelov Palace?

Hoteli so bili produkt, ki je bil dotrajan, potrebno je bilo denimo zamenjati preproge in podobno. Vedno se pojavlja dvom, vložiti ali ne vložiti, saj lahko vse daš za plače in na koncu ne ostane nič. Prelomna točka je bila odločitev, kako naprej. Terme so bile tista točka, s katero smo lahko gledali v prihodnost, zato smo se odločili, da v letih 1994 – 95 zvrtamo vrtino s termalno vodo. Tvegali smo, saj nismo vedeli, koliko vode bo oziroma ali sploh bo. Vodo smo dobili, bila je ustrezna in na osnovi tega smo lahko načrtovali prenovo termalnega kompleksa. To je bil magnet za nove turiste.

Odločali smo se tudi, ali obdržati kongresni turizem. Teh gostov namreč ne moreš mešati. Eden hodi v kopalnem plašču, drugi v kravati. Preračunal sem, kaj se bolj izplača, saj se moraš za nekaj specializirati.

Se je usmeritev v termalni turizem izkazala za dobro tudi z vidika sezonskih nihanj med poletjem in zimo?

Vedel sem, da so terme prednost Hotelov Palace. Pri termalnem turizmu gostje pridejo ne glede na letni čas, medtem ko je kongresni turizem časovno omejen. Ker imamo v Portorožu milo klimo, je lahko zima za termalnega turista še bolj privlačna. Prav tako je Portorož majhen, zato ni potrebe, da imajo vsi hotelski kompleksi vse.

Kaj pa po vašem mnenju oziroma česa ne ponuja Portorož turistu v današnjem času?

Turizem je zahtevna dejavnost. Turistični delavci se morajo truditi, da turizem deluje 365 dni na leto. To je cilj, receptov pa je dosti. Portorož je bil obmorsko letovišče, glavnina turistov je tu bila julija in avgusta. Poleti se je tudi dosegalo 50 odstotkov celoletnega turističnega prihodka. Tudi delavci so pozimi počivali, mi pa smo to špico hoteli in uspeli znižati. Tako smo zaposlene pošiljali na dopust tudi poleti.

Ne moreva mimo tega, da ima Portorož tudi Fakulteto za turistične študije. Kako ocenjujete njeno vlogo v lokalnem okolju?

Ob rojstvu fakultete smo menili, da jo bodo poleg slovenskih obiskovali tudi študentje iz drugih delov Evrope in se učili delati z lokalnimi turističnimi subjekti. To se je izrodilo, Turistica je postala del javnega šolskega sistema. Po mojem mnenju je bilo nekaj časa celo preveč vpisanih študentov. Drugod po svetu imajo študentje redno prakso v hotelih, tega v našem primeru skorajda ni čutiti. Med šolo in podjetji pa je treba ustvarjati tudi drugačne vezi. V našem sistemu je problematično mentorstvo. Ljudje, ki so v službah in so preobremenjeni, ne morejo biti dobri mentorji. Ta konflikt bi bilo treba odpraviti. Prenos znanja je nujno potreben.

Dejali ste mi »naredi tisto, v čemer si edinstven in uspešen«. Kaj je to po vašem mnenju v primeru Portoroža? Kje vi vidite rešitev za ta kraj?

Ko razmišljaš, kaj bi počel, moraš vedno analizirati preteklost, kaj je narobe, kaj se dogaja v svetu, nujno je razmišljati tudi o trendih. Vse novosti niso dobrodošle, nekatere stvari pa so. Pred drugo svetovno vojno je bil eden od magnetov starega Hotela Palce tenis, ki je v Portorožu zamrl. Zakaj? Da je preveč aristokratski, so rekli. Nato se je tenis začel razvijati, a teniški stadion v Portorožu se je zgodil prepozno, imeli smo tudi premalo sponzorjev. Stadion zdaj v bistvu životari, prav tako tenis igrišča.

Golfski turizem je v svetu v vzponu. Prednost Portoroža je, da v zimskem obdobju nima snega, ti gostje bi zaradi kratkih dni igrali po štiri ure na dan, sicer pa bi bili v restavracijah, na bazenu, masaži. To naredi destinacijo zanimivo. Tako pa golfisti odhajajo v Turčijo, na Kanarske otoke, tudi z zasebnimi letali, ki bi lahko letela v Portorož.To so premožni gostje, mi pa tega ne znamo oziroma zaradi birokratskih zapletov pri načrtovani izgradnji golf igrišča v Sečovljah, ne moremo izkoristiti.

Del prostora bi morali nameniti stacionarnim gostom, drugi del dnevnim obiskovalcem, poleg tega pa zagotoviti prostor mladim. Z diskoteko Tivoli v centru Portoroža ni bilo težav, do njih je prihajalo zunaj nje. »Rudnik« ob letališču bi bil idealna priložnost za rešitev težav, s katerimi smo bili soočeni ob nočnih zabavah na prostem. Tam bi lahko zgradili zabavišče, vodni park in trgovski center z velikim parkiriščem.
Portorož je bil v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja znan kot mondena turistična destinacija, z izgradnjo avtocest pa je postal lahko dostopen tudi kot izletniška destinacija Slovencev. Ker še nismo izvedli zaledne prometne povezave s hrvaško Istro, se predvsem poleti srečujemo z velikimi prometnimi zamaški, ki so moteči tako za goste kot domačine.

Lep primer turističnega uspeha so denimo Terme Olimia, kjer je turistični produkt povezan z lokalnim okoljem. Obstajajo še druge oblike, denimo kulturni turizem. Nekaj pa je treba vložiti, da si znan ne le v lokalnem okolju, temveč tudi v svetu. Za to pa je nujno, da imamo vizijo in dolgoročno strategijo.

Eva Branc

Povezane vsebine:

Tomi Brezovec: »Čez dvajset let turizem zagotovo ne bo tak, kot ga poznamo danes«

Igor Novel: “Rast destinacije bomo dosegli le z boljšo uporabo obstoječih zmogljivosti.”

»Tu se zbiramo tisti, ki smo odprti do novih znanj in spoznanj«