INTERVJU

Danijel Bešič Loredan: V ustavi je zapisana pravica do zdravljenja

Ortopedski kirurg Danijel Bešič Loredan je človek, ki ne more sedeti križem rok in zaprtih ust. Pred leti so s kolegom, doktorjem Erikom Brecljem in drugimi somišljeniki na glas opozorili na nepravilnosti v slovenskem zdravstvenem sistemu, v začetku letošnjega leta je udaril z zahtevo po odstopu zdravstvene ministrice, a ker se še vedno ni nič premaknilo, se je odločil podati v politični boj in nastopiti na prihajajočih državnozborskih volitvah. Pravi, da v zdravstvu ni neznank, zato so rešitve relativno enostavne, samo želeti si jih moramo.

Na kateri točki je vaša Iniciativa zdravnikov, ki je pred leti glasno opozarjala na anomalije v slovenskem zdravstvu. Še deluje?

Ne, ekipa Iniciative se je konec leta 2014 odločila, da zgodbo konča. To je bilo neformalno združenje neodvisnih ljudi z različnih področij. Takrat se nihče izmed nas ni odločil, da bi prestopil prag politike. Smo pa zelo radikalno razdelali celoten sistem, vse tudi razgrnili. Dokumentov, ki smo jih lansirali v javnost, takrat ni uporabil nihče. Že takrat je bilo jasno, da politika nima nobenega interesa po ureditvi zdravstva.

Precej je takrat odmeval tudi primer razkritja koruptivnih dejanj v zdravstvenem sistemu.

Bili smo precej naivni. Takrat sem res verjel, da imamo pravno državo. Danes ne verjamem več. Iniciativa zdravnikov je posredovala veliko različnih informacij o korupciji, do danes pa se ni zgodilo nič in presenečen bom, če se kdaj sploh bo. Najbolj odmeven dogodek iniciative je bil shod junija 2013. Nato smo se na neki točki počutili zlorabljene s strani politike in smo se umaknili.

Nato ste odšli v Švico.

Da, dve leti in pol sem bil v Švici.

Kako to, da ste se vrnili v Slovenijo?

Iz čisto osebnih razlogov. Ves čas sem letel med Švico in Slovenijo, ni bilo enostavno. Na koncu sem imel pogodbo za nedoločen čas, a bil sem na robu izgorelosti, zato sem se konec leta 2015 vrnil. Ni imelo smisla. Z letom 2016 pa sem se zaposlil v šempetrski bolnišnici.

Ko ste bili zaposleni v Valdoltri, ste naredili tudi več kot eno operacijo na dan. Kako pa v praksi delo kirurga poteka v Švici?

Tam je popolnoma drugačen sistem, zgodbi težko primerjamo med sabo. V Švici sem imel eno uro časa za pacienta, ki je prišel prvič, pol ure je trajal pregled, moja naloga pa je bila operirati. Za vse ostalo so poskrbeli drugi. Dvakrat ali trikrat na teden sem imel ambulanto, a tam je bilo na dan maksimalno petnajst ljudi.

Kako pa je denimo v Šempetru?

Tako kot v vsaki javni bolnišnici pri nas. V ambulanti imam štirideset ljudi in več. Operiram, tečem iz operacijske na oddelek, pregledam urgentnega pacienta, kar pač pride. Malo nas je. Ob svojem delu se ukvarjam še z marsičem, kar ni delo zdravnika. Na srečo smo sicer uspeli ustvariti ekipo, s katero smo med leti 2015 in 2017 uspeli zvišati število operacij za 100 odstotkov in več …

Pravite, da vas je premalo. Je to težava pri zaposlovanju zdravnikov ali premalo zanimanja za ta poklic?

Ne, problematika izhaja iz časov pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Napačno planiranje in specializacije – enih je preveč, drugih premalo. Zato je danes tako, kot je. Še vedno nas čaka najprej vzpostavitev sistema. Prešteti se moramo in po desetih letih trdega dela in usmerjanja kadrov bomo prišli na točko, na kateri so razvite države. S tem mislim na število zdravnikov na enoto ljudi.

Ministrstvo za zdravje je pred kratkim predlagalo, naj bi se z zdravljenjem ukvarjali le zdravniki, ne pa tudi zdravilci. Kaj menite o tem?

Gre za širšo težavo. V Sloveniji moramo končno dobiti moderen zakon o zdravstvenem sistemu, ki bo opredelil, kaj je klasična medicina, kaj alternativna medicina in kaj je tisto, kar sodi izven tega. Treba je postaviti pravila igre znotraj klasične medicine, pravila igre priznanih alternativnih metod zdravljenja. In treba je ljudem jasno povedati, kdo iz tega izpade in je šarlatan. Potem naj se pacienti odločijo sami.

Omenjate tudi financiranje v zdravstvenem sistemu. Kakšna je vaša ideja?

Nimamo tako slabega sistema, samo urediti ga moramo. Imamo dve možnosti. V zahodnem svetu sta dva temelja, Anglija ima eno veliko državno zdravstveno zavarovalnico, podobno je na Finskem, Švedskem. Druga varianta je Nizozemska, Nemčija, kjer je ravnovesje med državno in zasebnimi zdravstvenimi zavarovalnicami. Dogovoriti se moramo, kaj ima značaj javnih finančnih sredstev in kaj moramo ljudje dajati iz žepa. Tu bo treba narediti temelje in najti konsenz, koliko denarja, ki ga ljudje vplačujejo, se porabi za zdravljenje, in koliko za vse ostale stvari.

Javno zdravstvo je termin, ki se pri nas ves čas zlorablja. Ta nima veze z lastništvom ustanov, temveč je pravica, ki je zapisana v ustavi – pravica do zdravljenja. Ko rabiš zdravnika, bi moral hitro priti do diagnostike in tudi zdravljenja.

V začetku tega leta ste v javnost prišli s konkretno zahtevo po odstopu zdravstvene ministrice. Kaj so vzroki za to?

Ministrica se je postavila nad zakon in nad ljudi. V zadnjih šestih mesecih, še posebej pa v februarju, je sprejela ukrepe, ki so presegli vse meje zdravega razuma. Ko pa se nekdo postavi nad ljudi in nad zakone, ga je treba ustaviti. Začelo se je z Zakonom o zdravstvenih dejavnostih, nadaljevalo z Zakonom o pacientovih pravicah, kjer je strokovno vprašanje napotitve na specialistično raven prepustila parlamentu. Politika je sprejela napotnico z oznako »zelo hitro«. Ko je videla, da stvari uhajajo izpod nadzora, je zlorabila inštitut vlade in na korespondenčni seji mimo vsega in vseh brez glasovanja sprejela dogovor, ko je prvič v zgodovini Slovenije hotela, da ministrstvo za zdravje podpisuje pogodbe za upravljanje operacij z izvajalci, kar je protizakonito.

Pravim, da nič ne bi bilo narobe, če bi te stvari počela v letu 2014 in jih nato poskušala urejati in spreminjati. Ampak tri mesece pred koncem mandata sprejemati zakone, ki dolgoročno zelo vplivajo na delovanje sistema, preprosto ne gre. In tu je še nekaj ukrepov, ki jih je želela sprejeti. Najbolj bode v oči Zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki ni usklajen in je brez izračunov.

Naš namen je le ljudem razložiti resnico z dejstvi. Na koncu gre za naš sistem, mi ga financiramo.

Zdaj ste napovedali kandidaturo na prihajajočih volitvah.

Da, GibanjeSkupajNaprej gre na volitve; to je edina možnost, da prevzamemo odgovornost za izpeljavo sprememb, ki jih zagovarjamo. Ne želimo biti »kričači«; ljudje pa naj povedo svoje. Imamo vsebino in želimo začeti z zdravstveno reformo.

Lahko predlog na kratko obrazložite?

Da pacient, ko rabi zdravnika, pride do njega v dveh dneh. Da točno vemo, kaj so nujna stanja in obstaja mreža urgence po vsej državi kristalno jasna. Da pacient pride do specialista najkasneje v štirih tednih in da je operiran v šestih mesecih. To mora biti cilj reforme.

Kako bi torej po vašem mnenju skrajšali čakalne dobe?

V zdravstvenem sistemu nimamo neznank, vse je znano. Najprej naj se izvajalce vpraša, koliko lahko naredijo. Država naredi pregled iz analiz zadnjih 15 let – podatke imajo na ZZZS, kakšne so potrebe prebivalstva, incidenca obolevnosti je jasna. Razpišejo se storitve, za katere se ve, in vsak izvajalec lahko kandidira ter podpiše pogodbo, po kateri lahko opravlja storitve iz javne zdravstvene mreže. Določena je najmanjša možna kvota, ki jo mora posamezni izvajalec narediti. Če tega ne izpolni, se mu pogodba prekine, če pa naredi več, je plačan več.

Pri nas pa imamo mešanico vsega. Vedno potegnejo kratko pacienti. Ves čas pravim, da se bo tranzicijsko obdobje v Sloveniji končalo, ko bomo dejansko začeli z reformo zdravstva. Skoraj trideset let smo samostojni, mogoče je zdaj čas. Če pa ne, bo treba še malo počakati.

Eva Branc

Povezane vsebine:

Radivoj Nardin: Zgodbo gradimo okrog pacienta

Razvoj je gonilo napredka

Vsak otrok bi moral uresničevati svoje pravice o lepih počitnicah