KOLUMNA

Čigav je kdo, je nepomemben podatek

Drago Mislej Mef, letošnji Ježkov nagrajenec, avtor besedil, novinar, nekdanji direktor in glavni urednik Primorskih novic, odgovorni urednik na TV Koper, urednik na Radiu Koper, glasbenik in zadnjih 25 let urednik Mandrača, ki že 25 let skuša v Izoli zadržati razum in zdravo pamet, je v uvodniku ene od januarskih izdaj svojega tednika pisal o čigavosti.

Čigavost je verjetno izmišljena, v slovenskem slovarju knjižnega jezika neobstoječa beseda, čeprav še kako prisotna v našem vsakdanjem življenju. Skozi desetletja se je spremenil le njen pomen.

Čigavosti ni med osnovnimi podatki, po katerih nas sprašujejo ob pomembnih odločitvah, kot je recimo, zaposlitev. Osnovni biografski podatki so ime in priimek, letnica in kraj rojstva, kraj bivanja, izobrazba in poklicne izkušnje. V nobenem formularju pa ni zapisano vprašanje čigav je kdo. Pa je bil in je ta podatek gotovo velikokrat najpomembnejši pri odločanju o tem, katerega kandidata izbrati za službo, funkcijo ali zgolj za člana neke skupine ali društva.

V nekih drugih časih je že bilo tako, da nisi mogel med izbrance, če nisi imel pravih prednikov, in še danes v nekaterih elitnih krogih velja to pravilo. Nekateri so zaradi tega izgubljali celo kraljevske naslove ali pa članstvo v različnih združenjih. Tako je že od srednjega veka in je ponekod še danes, bilo pa je tudi na nižjih ravneh in spomnim se pogovorov med staršema o tem, čigav je kdo, pa naj je šlo za kaj dobrega ali kaj slabega. Nekako je veljalo, da bodo otroci poštenih, delavnih, skromnih in prijaznih staršev, takšni tudi sami. In v večini primerov je bilo tudi tako, pa tudi v primerih, ko se je za koga reklo, da ni nič čudnega, če je storil nekaj slabega, ker: saj veš, čigav je.

Lahko bi rekli, da je bila ta podatek nekakšen klasifikator osebnosti človeka, ki naj bi se prenašala iz roda v rod. Otroci zdravnikov so bili zdravniki, otroci pravnikov pravniki, otroci novinarjev novinarji in otroci glasbenikov so postali glasbeniki. Tako je menda v naravi in je menda prav. Čigavost seveda ni mogla mimo političnih usmeritev in angažiranosti prednikov nekega kandidata, kasneje pa je postala pomembna kar sama po sebi in tako smo priče pojavu, ko starši dobesedno sprostijo delovno mesto za svojega otroka. Izginjanje starih in rojevanje novih vrednot je privedlo tudi do primerov, ko sinovi poštenjakov postanejo barabe, otroci partijcev končajo med skinhedi, sociologi in psihologi imajo z otroki težave o katerih predavajo, otroci garačev postanejo lenobe.

Foto: Drago Mislej – Mef, avtor: Osebni arhiv

Ali, torej, čigavost še kaj velja? Genetika pravi, da dedujemo marsikaj. Od pleše do bolezni in dela osebnosti. Vsega pač ne podedujemo, marsikaj pridobimo skozi življenje, saj nas, poleg genov oblikuje tudi okolje. To preprosto pomeni, da smo za dobro in slabo naših otrok odgovorni starši. Mi moramo poskrbeti, da bodo lahko razvili tiste vrline, ki so jih podedovali od nas, in bodo ljudje rekli: Saj je ….ev.

Drago Mislej Mef

Povezane vsebine:

Drago Mislej – Mef: Panika je moja muza

Decembrska zmrzal, ki ogreje srce