SKOZI ČAS

Center ribje predelovalne industrije v Jugoslaviji

Delo v obeh ribjih tovarnah v Izoli (Ampelea in Arrigoni) se ni ustavilo niti med drugo svetovno vojno, takoj po njej, ko je Izola pripadla Jugoslaviji, pa se je ta odločila za pomembne investicije, zaradi česar sta tovarni močno obnovili svojo proizvodnjo.

Ribiči v Izoli, leto 1955

Nedolgo po koncu vojne je imel Arrigoni skoraj vse dobavitelje iz Jugoslavije oz. cone B, pa tudi struktura kupcev njegovih izdelkov se je bistveno razlikovala od predvojne, saj so ti prihajali iz vseh koncev Jugoslavije.

Leta 1953 je začelo s poslovanjem podjetje Delamaris, ki je bilo zadolženo za koordinacijo delovanja dveh izolskih in koprske tovarne De Langlade. Vodstvo vseh treh podjetij – Arrigoni, Ex-Ampelea in koprske De Langlade – se je dogovarjalo o skupni strategiji razvoja in usklajenih nastopih na tujih trgih, Delamaris pa se je ukvarjal z izvozom njihovih izdelkov ter uvozom surovin in materiala zanje.

Leta 1960 je nastal Kombinat konzervne industrije Delamaris, ki je združil tovarne Ex-Ampelea (ki se je preimenovala v Iris), Arrigoni (ki se je preimenoval v Argo) in De Langlade (ki se je tedaj imenoval Ikra). Leta 1961 je bilo v njem zaposlenih 1526 ljudi, od tega 1285 delavcev. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo 436 proti 848 v korist žensk. Izola je postala razvito industrijsko mesto in center ribje predelovalne industrije v celotni Jugoslaviji.

N. P.

Povezane vsebine:

Izolani s figovim topom na Tartinijevem trgu

Izolske terme