SKOZI ČAS

Častitljivih devetdeset let Sergia Perentina, ki mu morje pomeni življenje

Včasih smo starejše imeli za tiste, ki so zaradi svojih izkušenj, prehojene poti, spoznanj in dognanj dosegli najvišjo stopnjo intelektualnega razvoja, ki smo ji rekli modrost. Bili so kot nekakšna enciklopedija, v kateri si lahko našel odgovore na skoraj vsa vprašanja.

Starostniki, ki se bližajo tromestni številki let, danes nimajo več vloge modrecev, pogosto se zdi, da jih imamo bolj za pripovedovalce zgodovinskih pravljic o svetu, ki je z vsako novo generacijo težje predstavljiv. Tisti, ki so v starost komaj dobro zakorakali, pa se zdijo z vsako generacijo manj uporabni, saj se vloge velikokrat obrnejo in so oni tisti, ki se učijo od mladih.

Ravno zato so ljudje, rojeni v času pred drugo svetovno vojno, tako dragoceni. V nasprotju z zgodovinarji, ki naj bi vsak po svoje razlagali zgodovino, oni namreč ničesar ne priredijo, saj govorijo o svojem življenju. V življenjskih pripovedih pa glavne vloge niso dodeljene ne levim ne desnim, ne našim ne vašim, temveč spominom, ljudem, občutkom, slikam, vonju in hrepenenju po času, ki ga ni več.

Mladi ribič Sergio, Foto: osebni arhiv

Piran ima vsaj enega pristnega modreca. Srečaš ga lahko vsak dan, če se sredi dneva sprehodiš do Punte in nazaj. Težko ga je spregledati. Gospod, ki ostaja zvest kapici s cofom, je vedno nasmejan in prav z vsakim z veseljem izmenja besedo ali dve. Njegov radovedni izraz na obrazu daje občutek, da se tod sprehaja prvič in skuša vsrkati vase vsako najmanjšo podrobnost. Nihče ne bi rekel, da se prav po tej poti, ob istem morju, do istega svetilnika sprehaja že več kot osemdeset let.

Sergio Perentin je letos dopolnil častitljivih devetdeset let. Devetdeset let, zaznamovanih s tremi besedami; Piran, morje in ribištvo.

Piran v njegovih spominih je drugačen od mesta, ki ga poznamo danes. Piran njegove mladosti je namreč imel veliko več prebivalcev, družine pa so bile zelo povezane med seboj. Čeprav so živeli v različnih delih mesta, družine ribičev na Punti, sledile so jim družine mornarjev in nato še solinarske družine, so se ob velikih praznikih vsi zbrali in se družili. Največji dogodek je bil praznik sv. Jurija s procesijo.

“Procesija se je vila po vseh glavnih ulicah, zato so ljudje okrasili okna z najlepšimi zavesami in drugimi okraski. V procesiji je najmočnejši moški nosil velik križ, ki ga je ob vstopu pod volto moral spustiti. Na drugi strani ga je znova dvignil in z njim strašil otroke na tamkajšnjih oknih, tako da je zakričal “Pazite, bav bav!” Ko bi videli otroke, kako so se ustrašili,” je v smehu pripovedoval gospod Perentin.

Med spomine na mladost sodi tudi druga svetovna vojna, ko so bili po besedah Sergia skoraj vsi mobilizirani. Mnogi moški so se skrivali na podstrešjih ali v kleteh, da bi se izognili vojaški obvezi. Tako fašisti kot nacisti so jih namreč ugrabili kar na cesti in odpeljali, v vojsko ali taborišča. Iz slednjih se je vrnil malokdo. Med njimi so bili tudi Sergievi prijatelji, spominja se, da so ob vrnitvi imeli kakšnih 30 kilogramov.

V zadnjem letu vojne so v Piran prišli Nemci.

“Ker smo bili premladi, vojska za nas ni bila obvezna, morali pa smo delati za Nemce. To je bilo prisilno delo. Gradili smo zaklonišče zanje. Ko smo ga po treh mesecih končali, so nas poslali na Opčine, kjer so kopali podzemne tunele. Iz Pirana smo šli ponoči, ker je bilo podnevi nevarno, delali smo vsak dan, le sobote so bile proste,” je povedal.

Lov cipljev leta 1962. Foto: osebni arhiv

Po vojni so se stvari počasi umirjale. Vrnili so se vojaki, vse je bilo treba na novo zgraditi, a v zraku je bil optimizem. Ribiči so bili motor prihodnosti, saj so skrbeli, da ljudje niso bili lačni.

Ribištvo je bilo včasih zelo romantičen poklic, vsaj tako so nam ga opisovali. Pravzaprav niti ne toliko poklic kot neke vrste poslanstvo. In tako ga opisuje tudi gospod Perentin, ki se mu je zapisal že kot osemletni otrok. V njegovem spominu ima prav poseben prostor. Posebno vrednost.

“Med počitnicami so me starejši ribiči vzeli na barko, začel sem veslati, dvigovati mreže in pobirati ribe iz njih ter se učiti ribiških veščin,” se spominja svojih ribiških začetkov.

Na piranski Punti so večinoma živele ribiške družine, med otroško igro so dečki celo tekmovali, kdo se bo hitreje in bolje naučil vseh ribiških spretnosti. Vrstniki, s katerimi se je igral, so kasneje postali sodelavci na morju.

Ribiško znanje mu je prišlo zelo prav po vojni, ko so nastopili hudi časi. Ker je bil mlad fant, so mu hitro ponudili delo, tako da je za pomoč starejšim ribičem dobil tudi delež denarja od prodaje rib, s katerim je vzdrževal družino.

Sergio Perentin ob 90. rojstnem dnevu, Foto: Nataša Fajon

Leta 1949 je skupina 20 ribičev, ki niso imeli nikakršnega kapitala, ustanovila ribiško zadrugo, najela posojila za nakup dveh večjih ribiških bark, naredila mreže in kot del koprske zveze zadrug delovala do leta 1957 ali 1958, ko so ribiči iz Dalmacije ustanovili piransko zadrugo Ribič. Ta je predstavljala najpomembnejšo gospodarsko družbo v Piranu in okolici vse do leta 1980, njen član pa je bil tudi gospod Sergio.

Z barkama so odhajali na odprto morje, lovili so tam, kjer so se nahajale ribe. Bodisi v Tržaškem zalivu, Istri, v določenih obdobjih so odšli vse do Kvarnerja.

Posebno doživetje je predstavljal ulov cipljev. Bilo jih je namreč tako veliko, da so na pomoč pri spravljanju rib na kopno priskočili prav vsi prebivalci, od kmetov pa do gospodinj. Hiše so ostale prazne, saj so se vsi preselili na obalo. To je bil praznik za vse.

“Ves teden je bilo v mestu zelo pestro. Pozimi ulov ni bil velik, cipljev pa je bilo toliko, da so jih vsi jedli sedem dni. Prav vsi so pomagali vleči mreže, še posebej mornarji in kmetje, saj smo potrebovali močne roke,” je povedal gospod Sergio o časih, ko je Piran živel z ribištvom.

S ciplji se je preskrbel ves Piran z okolico, kupci so prišli iz Istre, velik delež rib pa je odšel v Trst.

“Tržaški kupci so z ribiči podpisali pogodbe še pred odhodom na morje in določili, koliko cipljev bodo kupili. Ko je bil ulov dober, so odpeljali 3 – 4 vagone, spomnim se leta, ko so kupili devet vagonov. Vsa Italija je dobila te ciplje,” je ponosno pripovedal ribič Sergio.

Lovili so jih s trato, ki sodi med tradicionalna ribolovna orodja. Gre za posebno obliko mreže, ki je zajela jato cipljev, nato pa so jo ribiči potegnili na obalo.

Za piransko gospodarstvo je poleg ulova cipljev bil zelo pomemben tudi ulov mušul ali noetovih barčic. Školjke v obliki barčic so lovili v zimskem času, začeli so že novembra, ulov pa je trajal skoraj do aprila, ko je bila voda še mrzla.

“Tudi mušule smo pošiljali v Trst, kjer so jih, na hitro pripravljene, prodajali kar na kombijih, s katerimi so jih pripeljali. Veliko pa so jih razposlali vse do pokrajine Brindisi. Bila je vojna, hrano so potrebovali za vojake,” je pojasnil dolgoletni ribič.

V pomladnem času so lovili najprej skuše, potem pa še sardele, sardine in sardone, poleti pa večinoma skuše. Vse letne čase so bili na morju. Brez njega ni bilo življenja.

Po Perentinovih besedah se je količina rib začela manjšati že v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi razvoja zdraviliškega turizma v Portorožu. Takrat se je zaradi večjega onesnaženja spremenilo morsko dno. Izginile so nekdanje morske rastline, pojavile so se nove, ribe pa so si poiskale boljši življenjski prostor.

“Zmanjšanje ribje populacije so povzročile tudi velike ribiške ladje, ki so uničile plankton. Lovile so z ogromnimi mrežami, v katere so se ujele tudi majhne ribe, te pa so bile hrana večjim,” je pojasnil spremembe v življenjskem ciklusu v morju.

Sergio je že dolgo v pokoju, a še vedno živi z morjem. Ribič že nekaj časa ni več, spomini na življenje, polno vsega, kar je tako ali drugače izhajalo iz duše morja, pa njegov vsakdan še vedno obarvajo z nasmehom.

Povezane vsebine:

Reklamni plakati obmorskih letovišč v podobah slovitih umetnikov

Pridobivanje znanja je stalnica našega poklica

Nataša Fajon