INTERVJU

»Butasto je, da se večina medijev ukvarja z opozicijo namesto z oblastjo«

Bojan Požar je tekač na dolge proge. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Letno namreč preteče več maratonov. V karieri pa vztraja kot raziskovalni novinar že več desetletij. Bil je urednik na več dnevnikih, ustanovil portal in TV oddajo Požareport, lani pa presenetil s povsem novo obliko televizijske oddaje VVFaktor. Oddaji, ki je na sporedu vsak dan ob 19.15 na TV3, že vse od njenega začetka raste gledanost. Ker sta ga hči in pastorka (hči njegove življenjske sopotnice Barbre Drnač), ki obe delata v tujini začeli spraševati, če bo še kar naprej stal križem rok, se je pred nekaj meseci začel spogledovati s politiko. In letos ustanovil svojo listo. Kdo je Bojan Požar, smo hoteli izvedeti iz prve roke in intervju naredili točno na njegov 61. rojstni dan.

Foto: V studiu, oddaja Požareport, gost Jože Potrebuješ iz skupine Čuki, avtor: osebni arhiv

Po izobrazbi ste pravnik. Zakaj ste si izbrali novinarski poklic?

Novinarstvo me je zanimalo, vendar ne kot študij, ampak kot poklic. Kot študij me je bolj zanimalo pravo. Po eni strani zaradi eksaktnosti študija, po drugi strani pa zaradi družinske tradicije, oziroma očeta. Nikoli nisem delal kot pravnik, ampak nikoli mi ni bilo žal, da sem študiral pravo. Pravo ti da neki občutek za pravico.

Vedno poudarjate, da ste Mariborčan. A priimek Požar je primorski. So se vaši predniki preselili na Štajersko
zaradi fašizma?

Imam se predvsem za Mariborčana, pa tudi za Primorca. Mama, Irena Lebe, je pravzaprav Pohorka, iz Reke na Pohorju, ki se danes imenuje Hočko Pohorje. Dedek po mamini strani, Jožef Lebe, je tam postavil prvo elektrarno v tistih krajih, bil je znan trgovec in gostilničar. Oče Dušan Požar pa je iz Trsta, v Maribor so se preselili po prvi svetovni vojni. Zaradi fašizma, seveda. Ko so nacisti osvojili Maribor, pa se je očetova družina znašla na
nacističnih spiskih najbolj zavednih Slovencev, ki so jih iz Maribora čez noč izselili v Srbijo. Toda konec druge svetovne vojne je očetova družina dočakala v Trstu, ker je njegova mama, moja babica, nekje izbrskala njihove
stare italijanske potne liste, zato so jih Nemci iz Srbije predali Italijanom v Trstu. No, Maribor pa so kasneje, ko je bil moj oče šef mariborskega tožilstva, stric Stojan pa mariborski župan, odstavili so ga po koncu liberalizma in zamenjavi Stane Kavčiča, potem je sicer postal direktor centra RTV Maribor, drugi stric Danilo pa znan profesor na mariborskem VEKŠ-u, danes ekonomski fakulteti in »oče« mariborskega letališča, v šali imenovali tudi »Požarevac«. Oče in oba njegova brata so danes žal že pokojni. Primorski geni so me tudi prepričali, da sem si pred leti kupil manjše posestvo v Trebižanih, vendar ga žal še nisem uspel obnoviti.

Kdo je bil Vaš ded, ki ga Primorski slovenski biografski leksikon opisuje precej na dolgo?

Spomnim se ga kot ‘nonota’, tako smo ga klicali. Delal je na mariborski železnici, z babico sta stanovala v strogem centru Maribora. Moram priznati, da doslej nisem vedel, da je na dolgo opisan v Primorskem slovenskem
biografskem leksikonu. Po mamini strani imam že narejeno družinsko drevo, po očetovi strani še ne. To še pride.

Foto: Bojan Požar z življenjsko sopotnico Barbaro Drnač v Mariboru, na Eko maratonu., avtor: osebni arhiv

Novinarski kolegi vas radi označujejo za novinarja, ki razkriva pikantnosti politične in gospodarske elite. Je pisanje o podrobnostih iz postelj politikov res javni interes?

Tovrstnih pisanj sicer ni bilo ravno veliko, bila so pa zelo odmevna. Teme, kjer se prepletajo oblast, vpliv, moč, denar in seks, vedno in povsod zanimajo ljudi. Ni pa šlo za pikantnosti direktno iz postelj, jaz o tem nikoli nisem pisal, ampak za razkrivanje dvoličnosti, zlorab ali porabe davkoplačevalskega denarja.

Kar se pa tiče novinarjev, to mi očitajo predvsem tisti novinarji, ki celo življenje poročajo s tiskovnih konferenc, sami še niso nič razkrili in jih tudi ne poznamo po nobenih novinarskih zgodbah, saj nimajo česa pokazati.

Foto: Bojan Požar z življenjsko sopotnico Barbaro Drnač v Mariboru, na Eko maratonu, avtor: osebni arhiv

Vaše pisanje o teh stvareh je imelo tudi resne posledice. V politični pokoj ste poslali primorskega poslanca,
Italijana Aurelija Jurija, ko ste razkrili njegovo svingerstvo. Ste bili zadovoljni z razpletom?

Javno razkritje svingerstva, ki ga je prakticiral nekdanji vidni politik Socialnih demokratov, poslanec in celo evropski poslanec Aurelio Juri, in to med službenim časom, za seks pa se je dogovarjal preko službenega mobilnega telefona, je povzročilo njegov politični padec in konec.

Ne gre za to, ali sem bil jaz zadovoljen s takšnim razpletom ali ne, vsekakor se je končalo pravilno in logično. Jurija ni več v politiki, čeprav občasno piše pisma bralcev v ljubljanskem Dnevniku, kjer napada predvsem Boruta Pahorja in Janeza Janšo.

Verjetno pa Juri ni bil edini?

Afera Juri je bila spomladi 2005, jeseni 2006 pa smo objavili afero Pavleta Ruparja, takrat najbolj glasnega poslanca SDS in župana Tržiča, povezano s pretepom njegove ljubice Ksenije Slak, kjer smo odkrili tudi dve stanovanji, ki ju Rupar ni prijavil komisiji za preprečevanje korupcije. Po tej aferi je tudi Rupar moral zapustiti politiko. In zanimivo, pri obeh aferah so me, namesto da bi me pohvalili, najbolj napadali kolegi novinarji!

Je kritiziranje oblasti glavni razlog, da vas mediji zadnje mesece skorajda ne opazijo, čeprav ste napovedali
vstop v parlament? So mediji tako povezani s politično levico?

Razen nekaj redkih medijev, ki so bližje desnici, je velika večina slovenskih medijev povezana z levico. Še natančneje: trda tranzicijska levica ima popolno lastniško, uredniško, personalno ali politično kontrolo nad večino medijev. Tukaj ni izjem, niti napak. Če nisi trdno na pozicijah tranzicijske levice, vodljiv in uslužen, potem v medijih ne moreš narediti kariere, niti dobiti medijskega prostora. Niti slučajno.

Janeza Janše pa ne kritizirate veliko. Zakaj? Je on del rešitve za ugrabljeno državo ali njen del, kar mu
mnogi veliki mediji pripisujejo?

To ne drži. Jaz sem se kot novinar praviloma vedno ukvarjal s tistimi politiki, ki so takrat na oblasti. Poglejte moje članke iz časov, ko je bil Janša predsednik vlade, od 2004 do leta 2008, ko je bil tudi predsednik
evropskega sveta ter na višku svoje politične moči. »Afero Mauricius«, zaradi katere je Janša kasneje prišel pod lupo KPK, sem razkril jaz, tik pred volitvami 2004. Leta 2005 sem razkril šarlatanstvo Domna Zavrla, ki je bil takrat čudežni deček SDS, potem je prišel Rupar in tako dalje.

Po letu 2008 je moj fokus postala Pahorjeva vlada, Katarina Kresal, Gregor Golobič in podobni liki, ki so takrat vodili državo. Zdaj pa Janša že vrsto let nima nobene prave moči, kaj šele oblast, in res je butasto, da se večji del medijev ukvarja z opozicijo, ne pa oblastjo. Ja, kje pa ste to videli? Poleg tega je veliko slovenskih novinarjev zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin dobesedno obsedeno z Janšo. Jaz pa – na srečo – nisem obseden z nobenim politikom.

Kako bi vi, če bi prišli na oblast, spreminjali medijsko krajino v državi?

Tega pa še ne povem, ha ha.

Bojan Oblak