INTERVJU

Boštjan Gorenc: Slepim se, da sem Cankarju dal odrešitev

Boštjana Gorenca – Pižamo poznamo vsaj kot igralca, komika, podcasterja in raperja, v književnih krogih pa je poznan predvsem kot prevajalec otroške in fantazijske literature. Zaslužen je za prevode priljubljenih otroških serij knjig o Kapitanu Gatniku in Gospodu Gnilcu, najstnike je prepričal s prevodi uspešnic Krive so zvezde, Čudo in Eleanor in Park, odrasle pa je prestavil v krvavi fantazijski svet Pesmi ledu in ognja. Za prevod romana Dobra znamenja je bil leta 2012 uvrščen na častno listo IBBY, Mednarodne zveze za mladinsko književnost.

Boštjan je tudi avtor ene najbolje prodajanih in najbolj odmevnih knjig leta 2016 sLOLvenski klasiki 1, ki je bila v enem letu že tretjič ponatisnjena. Lani je s stripizacijo dela Moje življenje (Moj lajf) poleg Andreja Rozmana Roze in Žige X Gombača sodeloval v projektu Cankar v stripu.

Ker je leto 2018 razglašeno za Cankarjevo leto, v katerem zaznamujemo stoto obletnico njegove smrti, 10. maja pa smo obeležili pisateljev rojstni dan, smo se z Boštjanom pogovarjali o njegovi aktivnosti na literarnem področju.

Foto: Mojca Gorenc

Trenutno vas lahko vidimo v predstavi Cankar v stripu, ki se navezuje na lani izdano istoimensko trilogijo.

V predstavi govorimo o tem, kako smo se spopadali s Cankarjevimi besedili, ki so sicer zahtevna, nismo pa jih hoteli izničiti. Priznam, ko sem se lotil stripa, sem tudi sam nameraval uporabiti veliko parodije, a ko se potopiš v njegova dela in odkriješ vse nianse, ki se skrivajo v njih, ti postane žal, da bi se izgubile. Ti stripi v bistvu niso popreproščali zgodbe z namenom približevanja mladim, ampak so jih samo postavili v nek drug medij, ki mlade morda pritegne zaradi vizualne komponente.

V performansu pa vsi trije pripovedujemo o svojih srečevanjih s Cankarjem, zakaj smo delali to, kar smo, sam se vsakič poglobim v svoj, sicer že klasičen stand-up bit o Peharju suhih hrušk, Roza odrecitira svojo različico Hlapca Jerneja v verzih, ki jo je naredil pred dvajsetimi leti, Žiga pa med drugim pove, kako mu je Cankar pomagal v srednji šoli pri osvajanju punc, kako jih je skušal očarati s starinskimi besedami in jih vozil na Cankarjev grob. Medtem ko so stripi res osredotočeni na samo zgodbo, tu prikažemo naš osebni odnos do Cankarja, ga skušamo prikazati v drugačni luči, razbiti predsodke, ki jih ima večina ljudi zaradi prezgodnjih šolskih srečevanj z njim, o tem, da je dolgočasen. V resnici je še vedno zelo aktualen avtor.

Iz vaših intervjujev je razvidno, da vas je Cankar dolga leta preganjal. Vam je ta projekt prinesel odrešitev in vam ga približal, da se toliko ukvarjate z njim?

Malo se slepim, da sva s Tanjo Komadina dala odrešitev njemu. (smeh) Eden mojih zgodnjih spominov na Cankarja je namreč Pehar suhih hrušk, ki smo ga brali še kot otroci – zdaj v nižjih razredih ne berejo več Cankarjevih del – pri katerem gre za nor psihološki profil nekega disfunkcionalnega odnosa, v katerem je na eni strani mama, ki bi naredila vse za svoje otroke, a se obenem zaveda omejitev svojega gmotnega stanja, na drugi strani pa otrok v svoji otroški naivnosti in prirojenem egoizmu, kar privede do nezmožnosti komunikacije in čustvene otopelosti … super branje, a ne za šestletnika. Potem so tu še ilustracije s črnimi očmi, luknje, skozi katere si zrl v globine duše in čakal, da bodo ven prilezle kakšne lovke. V delu Moje življenje ostanejo te stvari nerazrešene, breme nosita vsak po svoje … tu sva si s Tanjo privoščila, da upadeva v strip in skušava otrokom prikazati, zakaj mama tako deluje, predlagava naj se poskusijo pogovoriti z njo … v bistvu mi ga je to, da sem jaz njemu dal odrešitev, približalo. (smeh)

Kako ga doživljate sedaj?

Veliko bolj živega. Se mi pa zdi nepošteno, da ga pogosto primerjamo s Prešernom, ki je dejansko sam postavil temelje visoke, strogo formalne poezije v slovenščini, pred njim nismo imeli skoraj nikogar, Cankar pa je že imel predhodnike. No, res je, da je s svojo slogovno gibkostjo, s svojim občutkom za jezik uspel popeljati literaturo na višjo raven.

Ko človek reče, da je zaljubljen v jezik, ga navadno čudno gledajo. Kako vi razložite, zakaj vam je tako ljub?

Mene privlači “žmoht” v jeziku. Od tega, da ga lahko še tako obvladaš, pa boš še vedno odkrival neke podtankosti, ki jih ne, nove besede … sploh pa me zanima frazeologija. Kakšni so bili miselni procesi, ki so oblikovali določene frazeme. Kaj je pripeljalo do nastanka nekega rekla. V intervjujih rad omenjam etimologijo fraze “nekoga opehariti”. Včasih so si ženske pod obleko vezale peharje, da so bile videti noseče in so se moški poročili z njimi. Zdaj bi morda temu rekli “me je clearblujala”. (smeh) Pri jeziku uporabljamo najrazličnejše prijeme za posredovanje svoje informacije tistemu, ki mu je namenjena, zanimivo mi je opazovati, kako jo obračamo, uporabljamo starinske izraze, sploh pa tisti draž, ko v jeziku, v katerem je bilo porojenih že ogromno idej, poskušaš neko frazo obrniti na način, kot je ni še nihče pred teboj. Vse to ponuja jezik.

Ne strinjate se, da je edina zveličavna norma jezika knjižna, ste pa jezni na tiste, ki bi se morali odgovorno vesti do njega. Kdo se neodgovorno vede do jezika pri nas?

Predvsem vsi, ki nastopajo v javnosti z neke formalne pozicije. Ne moti me, če nekdo govori slengovsko v zabavni oddaji, me pa moti v politiki – no, če bi lahko, bi se v politiki najprej lotil ravni samega diskurza kot pa slovnične pravilnosti – v novinarstvu, javni komunikaciji, kjer mora biti norma upoštevana že zaradi splošne razumljivosti. Pa seveda v knjigah. Slovenski trg je majhen, v nerožnatih časih želijo založbe privarčevati, pri čemer se izpuščajo pomembne točke kontrole kakovosti. Nek prevod recimo na hitro preleti samo urednik, ne da bi vključili še lektorja in korekturno branje. To se največkrat dogaja pri knjigah za lahkotno branje, kjer se izgovarjajo, da je pri tovrstni literaturi vseeno, če jezik ni dober in imajo napake. Ne, ravno v teh knjigah, ki jih bo bral širok krog ljudi, bi morali paziti, da imajo čim bolj neoporečen jezik, da ga ljudje ponotranjijo.

Kakšen pa je sicer naš odnos do jezika? Bi bilo smiselno, da bi ga uvrstili tudi v predmetnike visokošolskega študija?

Definitivno pogrešam nekaj jezikovnega na fakultetah. Fino bi bilo, čeprav je to zelo iluzorno pričakovati, da bi si profesorji ali asistenti vzeli čas za pisne izdelke in se posvetili tudi jezikovnim nepravilnostim. A to je dokaj utopično. Mogoče bi bilo smiselno imeti predmet funkcionalne pismenosti ali funkcionalnega opismenjevanja, ki bi služil vadbi veščin uporabe različnih jezikovnih ravni v različnih govornih položajih.

Foto: Tanja Komadina

Velik delež vašega pisanega dela predstavlja prevajanje. S prevodom knjige Dobra znamenja ste se leta 2012 uvrstili na častno listo IBBY. Kaj vam to pomeni?

Uvrstitev na častno listo IBBY mi zelo veliko pomeni, ker gre za stanovsko priznanje. V vsaki državi, ki je članica Mednarodne zveze za mladinsko književnost, na vsaki dve leti uvrstijo na listo enega avtorja oz. avtorico, ilustratorja oz. ilustratorko in prevajalca oz. prevajalko. Da te izberejo iz množice vseh, ki so kaj ustvarili, in to ljudje, ki se ukvarjajo z literaturo, je pravzaprav velika čast.

Ste avtor ene najbolje prodajanih knjig sLOLvenski klasiki 1, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu 2016 razglašena za knjigo leta. Ste pričakovali takšen uspeh?

Uspeh knjige je presegel vsa moja pričakovanja. Deset tisoč izvodov je tako nora številka, da še zdaj ne dojemam povsem, kaj se je zgodilo. Za naše razmere je že petsto izvodov veliko, če se proda čez tisoč izvodov, pa na založbah že odpirajo radensko in se delajo, da je šampanjec. Knjiga je zaživela med ljudmi, veliko pozitivnih odzivov prejemam. Celo od upokojenih učiteljic, ki me sprašujejo, zakaj je nisem napisal deset let nazaj, da bi jo lahko uporabili.

Zakaj naj bi brali? Nekje ste dejali, da je branje joga za možgane.

Nevrološke raziskave so potrdile, da naše digitalno branje, branje po hitrih povezavah, aktivira povsem druge centre v možganih. Obenem pa smo že tako vajeni delovanja “vidiš – klikneš”, da dejansko izgubljamo pozornost. Ko recimo nekaj iščem po spletu, pa se po tem lotim branja daljšega dela, potrebujem nekaj časa, da mi uspe obdržati pozornost. Po dveh straneh že iščem, kje bi lahko na kaj kliknil. Ravno branje literature nam pomaga pri osredotočanju, pri ohranjanju sposobnosti, da ostaneš skoncentriran na eno stvar. Pri branju se umiriš. To je tista joga. Možgane daš v neko pozo in si jih sposoben v njej zadržati, s čimer pridobivaš na njihovi gibljivosti. Ima pa tudi empatično komponento, saj skozi branje doživljaš druge ljudi, zgodbe, ki niso tvoje, spoznavaš, kako različni so ljudje in zakaj so takšni. Z zgodbami si širiš vidni spekter, osvojiš različne pojavnosti ljudi, da ob srečanju z nekom, ki ne ustreza tvojim kriterijem, tvoj nagonski odziv ne bo strah pred to osebo.

Kaj sledi? Cankar kot stand-up komik, raper?

(smeh) Cankar kot lutka. Moj lajf, torej strip, ki je že tako priredba Mojega življenja, zdaj prirejamo za lutkovni oder. Režiral bo Sebastjan Horvat, Tanja Komadina dela likovno zasnovo, jaz delam besedilo, koncept pa smo snovali skupaj. Iz priredbe za strip in izvirnika smo vzeli določene komponente ter jih priredili za oder. Premiera naj bi bila jeseni v mariborskem lutkovnem gledališču. Smešno bo, malo se bomo norca delali, predvsem pa bo raziskovalno. Cankarja bomo predstavili kot otroka, prikazali, da življenje ni ravno prijazno, a dokler imaš voljo in znanje, lahko uspeš, četudi ne ustrezaš vsem pravilom, pa tudi opozorili na njegova sporočila o solidarnosti, ki zadnje čase izginja iz naših življenj.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Jasna Čebron: Vsak odziv na literaturo je pravilen, napačen je samo molk

Junija na slovenske odre prihaja muzikal Briljantina