105. JUBILEJ

Boris Pahor se vsak dan pokloni skrivnosti življenja, da ostaneš živ

Koper, 27. avgust 2018
Prisrčen aplavz je pospremil prihod Borisa Pahorja v Koper. Bučen aplavz, saj je bil Dom knjige v petek, 24. 8., pretesen za množico, ki je prišla praznovat visok jubilej sonarodnjaka z druge strani meje. Slavljenec, bolj kot rojstnega dneva vesel poklona prijatelju, ki je s svojo iskrenostjo in etično držo zaznamoval njegovo življenje, si je skromno zaželel “eno navadno kavo”. Kavo, ki jo je z vidnim užitkom srkal, medtem ko sta sogovornika in soavtorja, Mihael Glavan in Peter Kovačič Peršin, poskrbela za uvod v predstavitev nove knjižice “Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo osvobodilne fronte”.

Foto: Nataša Fajon

Slovenski pisatelj Boris Pahor ni nikoli živel znotraj formalnih meja matične dežele, a je kljub temu vedno, vse od davnega leta 1913, ko je s svojim prihodom na svet razveselil slovensko družino v Trstu, pokončno nosil v sebi pečat slovenskosti. Z njim je vztrajal in mu ostajal zvest tudi – in morda še bolj goreče – ko je bil zaradi njega ožigosan za odpadnika družbe, v kateri je živel, s poslednjimi močmi pa še takrat, ko se je ta spremenil v težak oklep, pod katerim se je njegovo telo spremenilo v kožo oblečeno okostje.

Morda je prav ta trdna in neomajna ljubezen do vsega, kar oblikuje človeka veliko bolj kot postranske titule, ki jih dobi s člansko izkaznico te ali one verske ali politične frakcije, tista skrivnost življenja, ki se ji po vrnitvi iz taborišča poklanja namesto praznovanja rojstnega dneva.

“Ko sem se rešil taborišča in kasneje jetike, sem si rekel, da se bom vsak dan poklonil skrivnosti življenja, da ostaneš živ,” je ob petkovem srečanju v Kopru razložil, zakaj tudi 105. rojstnega dneva ne bo praznoval.

Poleg skrivnostim življenja je svoja dolga leta posvetil tudi odstiranju skrivnosti preteklosti, zato v zadnjem času vsak svoj jubilej pospremi z novo knjižno izdajo, s katero doda ali zamenja kakšen košček v zgodovini slovenskega naroda s primernejšim, verodostojnejšim, podkrepljenim z osebno izkušnjo, predvsem pa z zavezanostjo resničnosti.

Najnovejši delček zgodovinskega mozaika predstavlja majhna, a vsebinsko bogata knjižica z naslovom “Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo narodnoosvobodilnega boja”. Delo razkriva zgodbo o ozadju spora med katoliško cerkvijo in komunisti ter posledični razklanosti Slovencev, ki še danes preprečuje spravo, ob vsakem poskusu rešitve pa s praznimi besednimi napadi le poglobi že tako globoko brezno zamer.

Foto: Nataša Fajon

Rdeča nit knjige, ki jo je izdala Cankarjeva založba oz. Mladinska knjiga, pa je dolgoletno prijateljstvo z Edvardom Kocbekom, s katerim sta po besedah Mihaela Glavana, nadaljevala z lomljenjem usode in slovenske besede, ki se je začelo že z rojstvom naše nacionalne identitete s Trubarjem, se nadaljevalo s Prešernovim krogom, ki je zaznamoval prebujenje slovenskega naroda, in ponavljalo skozi vso slovensko zgodovino. Tudi Pahorjevo prijateljstvo s Kocbekom ni bilo samo osebno, ampak v službi slovenstva, je Glavan spomnil na besede samega avtorja.

“Ko Pahor govori o svoji zavezanosti Kocbeku, vedno poudarja , da je to bila njegova najbolj ustvarjalna vzpodbuda v življenju. Zato bi lahko rekel, da je njuno lomljenje kruha slovenske usode gotovo eno najbolj odločilnih v naši polpretekli zgodovini, ki ni določilo le naše notranje razprave in očiščenja, temveč tudi prispevalo k temu, da danes živimo v samostojni državi, in nas zavezuje, da bomo naše skupno življenje in to državo gradili na nacionalni in socialni svobodi,” je dejal Glavan.

Peter Kovačič Peršin, ki že več kot 30 let ureja Kocbekovo zbrano delo in dnevnike, je izpostavil edinstvenost tandema Pahor – Kocbek v slovenski kulturni zgodovini, pri čemer je Kocbeka označil kot literarnega vzgojitelja, ki je iz Pahorja naredil pravega pisatelja, slednji pa mu je to bogato vračal s svojim prijateljstvom in etnično pogumno držo.

Njuno prijateljstvo se je namreč začelo prav s slovensko besedo in bojem za slovensko osvoboditev, ko je Pahor Kocbeku poslal svoje prve črtice o tržaškem življenju, on pa jih je objavil v svoji reviji Dejanje.

“V tej knjižici sem zbral nekaj odlomkov iz Kocbekovih dnevnikov, ki najlepše prikažejo ta pristen odnos med njima. Rdeča nit je duhovno in literarno, politično, kulturno sodelovanje, ki je trajalo desetletja in traja še zdaj. Tam v Tivoliju se namreč še vedno pogovarjata. To je nekaj, kar ne bo minilo, ker sta se oplajala drug z drugim. Oba sta bila velika svobodomisleca, etična, občutljiva človeka in v svojem času sta širila meje, ki so bile takrat zelo ozke,” je dejal Kovačič Peršin.

Foto: Peter Kovačič Peršin, Mihael Glavan, Zdravko Duša, Boris Pahor, avtor: Nataša Fajon

Poleg intervjuja med Glavanom in Pahorjem, prispevkom Petra Kovačiča Peršina in dnevniških zapisov Edvarda Kocbeka o Pahorju, je slednji dodal še del korespondence med njima iz tistega najbolj kritičnega obdobja.

“Absurd je bil, da so se proti njemu obrnili vsi, celo njegovi prijatelji, po objavi tako pomembnega intervjuja, v katerem je razložil, zakaj je podpisal Dolomitsko izjavo,” je bil kritičen Pahor.

S knjigo želi izpostaviti, da brez njegovega direktnega sodelovanja s komunisti ne bi nastalo slovensko osvobodilno gibanje v imenu enotnosti slovenstva.

“Zaradi njega je bil osvobodilni boj pluralističen in zaradi tega pluralizma so slovensko fronto priznavali Francozi, Angleži in drugi. Zaradi pluralizma je Slovenija dobila nazaj skoraj vse, kar je bilo od leta 1918 italijansko. Gre za ozemlje, ki je predstavljalo kar eno tretjino Slovenije,” je o prijatelju goreče govoril Pahor.

Žal je nastop slovenske cerkve to porušil, je dodal, ker je bila proti sodelovanju s komunisti in za boj proti njim iskala pomoč pri okupatorju. Po njegovih besedah je Kocbek verjel, da bodo komunisti pošteno vodili državo, a so žal oblikovali diktaturo. Ker se s slednjo ni strinjal, so ga povsem izločili iz javnega življenja, v nekaterih katoliških krogih pa ga še danes imajo za služabnika komunizma. Posledica tega dogajanja je razklanost Slovencev, ki traja še danes in igra glavno vlogo predvsem pri pridobivanju glasov volivcev, se je Pahor dotaknil tudi sedanje politike.

Foto: Nataša Fajon

V knjigi je svoj prostor dobil tudi zapis o zadnjem srečanju med prijateljema, ki se je zgodilo v Muenchnu, pet let po objavi pogovora, v katerem je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Intervju je v Jugoslaviji močno odmeval, Pahorju pa so do leta 1979 celo prepovedali vstop v državo.

Kot je opisano v knjigi, je bil Kocbek tarča natolcevanj, po katerih naj bi ga Pahor prepričal v intervju v želji, da bi ob njem tudi sam dobil odmevnejše mesto v slovenski kulturi. Zato je bil zelo vesel Kocbekovega vabila, v katerem je zapisal “da je njegov človek ostal do njega tak, kakor je bil”, in to podkrepil z besedami “pridi, da si stisneva roko”. Kljub nezavidljivemu stanju, v katerem je v Muenchnu našel prijatelja, mu je obisk potrdil, da mu natolcevanja niso prišla do živega.

Petkovo praznovanje je Pahor zaključil z željo, da bi bralci v knjižici našli potrditev o tem, da so vsi slovenski pisatelji, kot sužnji pod Avstrijo, pisali humanistično zdrave knjige. Zato so naši klasiki, a tudi učitelji.

“Razen v 2. svetovni vojni, ko je slovenski narod izgubil smisel za humanizem, se razbil na dva dela, na obeh straneh so se, žal, zgodile stvari, ki niso bile dovoljene, a danes moramo priti do spoznanja, da za rešitev te majhne državice sredi velikih, moramo najti toliko modrosti, da rešitev države ni možna, če ne najde neke skupne enotnosti,” je pozval stopetletnik.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Boris Pahor bo 105. rojstni dan praznoval s svojimi bralci