INTERVJU

Boris Cavazza: Če ni norosti, ni umetnosti

Slovenski gledališki in filmski igralec, režiser in scenarist Boris Cavazza se je rodil 2. februarja 1939 v Milanu. V svojem življenju se je ukvarjal z boksom, plul je po širnem morju in šele nato postal eden najboljših slovenskih igralcev. Življenje mu je zadalo kar nekaj hudih udarcev, a nikoli ga ni potolklo. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim Prešernovo in Borštnikov prstan.

Boris Cavazza se je na igralsko popotovanje po skrivnostnih poteh življenja podal v koprskem gledališču. V iztekajočem se mesecu je prav na odru svojega prvega gledališkega doma z glavno vlogo v Bordonovi drami Zadnje lune obeležil prvih petdeset let igralske kariere.

O njegovi življenjski zgodbi, pomenu igre in predstavi, ki si jo je sam zaželel, smo se z izjemnim igralcem, predvsem pa prijaznim in pozitivnim človekom, pogovarjali pred premiero v Gledališču Koper.

Foto: predstava Zadnje lune, avtor: Jaka Varmuž

Na zadnjem Festivalu evropskega in mediteranskega filma ste ob prejemu življenjske nagrade za prispevek k slovenskemu filmu rekli, da ste je sicer veseli, a raje bi videli, ko bi vam dali kakšno filmsko vlogo, češ da se vas režiserji izogibajo. Šala ali provokacija?

Res je, da moja generacija ne dela več tako veliko. Sam sem sicer delal z nekaj izvrstnimi mladimi, ampak želel bi si delati še z ostalimi mlajšimi režiserji. Nagrade pa … toliko sem jih že dobil, niti ne vem več, kam sem jih dal. Drugi več snemajo, so veliko več posneli in so mlajši od mene. Človek bi moral dobiti nagrade, ko je še mlad, ne pa, ko si že star. Pri nas je nekaj igralcev, ki res veliko snemajo, kot recimo Mandič, ki je bil moj študent, on snema v Nemčiji že tretjo glavno vlogo, sploh pa pri nas ogromno snema. Potem je tu še Musevski pa kup drugih.

Zdaj smo dobili nagrade sami takšni, ki smo z eno nogo že v grobu. Jaz, Milena Zupančič, Ivanka Mežanova. V gledališču sem jih prejemal razmeroma mlad. Vsake sem sicer vesel, še bolj pa bi bil, če bi mi dali delo.

Kako se počutite ob vseh nagradah in superlativih, kot so legenda, velikan, ikona …

Nekaj že morajo napisati pri obrazložitvi nagrade. (smeh) Temu se samo smejim. Ko mi kdo reče “legenda”, pomislim “seveda sem, saj sem že tako star.” Ko ti tako rečejo, namreč veš, da si res že zelo star.

No, vsekakor pa sami pri sebi dobro veste, da ste veliko dosegli.

V teatru da, pri filmu pa niti ne. Nisem imel sreče, da bi igral v enem res dobrem, z odličnim režiserjem in scenarijem. Ko igraš v takšnih povprečnih filmih, pa to ni to.

Pred kratkim ste dejali, da je igralski poklic za psihotike. So gledališča potemtakem nekakšne “komune”?

Ko sem bil mlad, sem bilo zelo zafrustriran, nesiguren, same negativne lastnosti sem imel. Zame je igra postala nekakšna psihiatrična delavnica, kjer sem se vsega tistega balasta otresel, in danes sem, recimo temu, normalen človek. Predlagam, da bi tudi politiki šli za nekaj let v kakšno igralsko šolo, da bi spoznali sebe in druge.

Sicer pa je vsaka umetnost nora. Brez norosti ni nič, tako pri slikarjih, pisateljih, sploh pa pri glasbenikih. Če ni norosti, ni umetnosti. To ne pomeni, da smo zares nori … nori smo na en poseben način.

Je torej igralski poklic psihoterapija?

Da … (smeh). No, mogoče nekateri ne potrebujejo te terapije, zame pa je bila. Nekateri so pač normalni, nič jim ne manjka, veliko pa je takih, ki imajo težave. Ko sem poučeval na akademiji, sem moral biti prijatelj, profesor in psiholog, ker se je veliko študentov soočalo z različnimi frustracijami. Pri igri pa je zelo pomembno, da jih ni. Če si frustriran, se na odru takoj vidi, da je s teboj nekaj narobe. Vsak se mora že na akademiji očistiti frustracij. Najprej torej dekonstrukcija in nato ponovna konstrukcija.

Na začetku igranja si še malo frustriran, tudi sam sem bil, ko sem začel igrati dve vlogi v koprskem gledališču, a potem mi je postalo všeč, začel sem uživati v igranju in se tako rešil stvari, ki so me obremenjevale.

Katere so tiste lastnosti, ki naredijo dobrega igralca?

V našem poklicu je samo ena stvar, verjeti moraš v to, kar delaš. In če verjameš, verjamejo tudi drugi. Ne smeš se pretvarjati, ker to gledalci takoj začutijo. Lahko si dober govorec, lepo izgledaš, ampak gledalec vidi, da je nekaj zelo narobe s tabo, zato ne verjame tistemu, kar govoriš z odra.

Da res postaneš dober, pa je najbrž potreben določen proces.

Da, obstajajo tudi določene metode, sam sem s svojimi študenti delal po ameriški, po kateri so delali Jack Nicholson, Marlon Brando … vsi najboljši ameriški igralci, nato pa sem jo apliciral še nase. Moram priznati, da ta metoda zelo dobro deluje. Sploh če imaš talent. Če ga nimaš, pa vsaj motiš ne. (smeh)

Se novejše generacije igralcev kaj razlikujejo od vaše?

Dober igralec je dober igralec, ne glede na generacijo. Edina razlika je morda v odnosih. Ko sem sam prišel prvič v Dramo, smo se vsi zelo spoštljivo vedli drug do drugega, vikali smo se. “Gospod Kralj, veste, tukaj niste povedali pravilno.” “Ja, gospa, bom popravil.” Med obema vojnama je bil igralski poklic zelo spoštovan. Niso prejemali veliko denarja, so pa imeli mecene. Eden jim je poslal eno balo blaga za deset oblek, drugi pa sod vina. Ker ni bilo televizije, radia, ničesar, so bili igralci edini, ki so skrbeli za kulturo. Z leti se je seveda vse spremenilo, prišla je televizija, film se je razvijal, danes so mladi igralci, žal, zelo, zelo slabo plačani in morajo početi vse mogoče neumnosti na televiziji, da lahko preživijo. Razen če te vzamejo za nedoločen čas, za to pa moraš čakati, da kdo umre ali se komu kaj zgodi, da se mesto sprosti. Vse ustanove imajo namreč določen kvorum, koliko ljudi lahko plačujejo z denarjem, ki ga dobijo od ministrstva za kulturo.

Še pred vstopom na pomorsko šolo ste se posvetili boksu, s katerim ste skušali obračunati z življenjskimi udarci. Kako danes gledate na boks?

Boks sem treniral, ko sem bil zelo mlad in sem živel v Milanu. Moram reči, da sem ga prav vzljubil. Ta simpatija mi je ostala. Sicer pa ženske ne boste nikoli razumele tega navdušenja nad boksom, razumejo pa nekateri, tudi zelo intelektualni ljudje. Gre za to, da si v tistem kvadratu čisto sam in se v bistvu boriš za življenje. To je res borba za življenje, ker te lahko nasprotnik tako poškoduje, da te ubije. Moraš se braniti, svoje telo in glavo. Boriš se za svoj obstoj, če malo parafriziramo. Je pa boleč šport, ko jih dobiš, namreč resnično boli.

Foto: predstava Zadnje lune, avtor: Jaka Varmuž

Sledilo je preizkušanje sebe na neskončnih plovbah po širnem morju. Tam je človek prav tako precej sam.

Življenje na ladji je zgledalo tako, da sem štiri ure delal, štiri počival, urnik je bil povsem pomešan. Ko si oficir, pa sploh. Potem malo spiš, malo ne spiš, ves čas se vrti in ropota, ješ ali ne ješ, če se zelo vrti, gre mineštra po tleh, pa ostaneš brez. Mi smo namreč šli čisto na sever Atlantika,kjer ni mirnega morja, in enkrat smo se skoraj potopili. Zame je sicer bila izjemna izkušnja, užival sem v premetavanju ladje, špricanju vode, stari pa so bili na kolenih in molili. So že vedeli, zakaj.

Danes se zdi, da ljudi potolče že najmanjša težava. Kaj pravite na to vi, ki so vas vztrajno bičali, pa znate še vedno biti zadovoljen, prijazen do drugih?

Vsak živi po svoje, kar dobiš, moraš vzeti, in iti naprej. Pravijo, da nikoli ne veš, za kaj je nekaj dobro, ampak če ti umre en sin, pa drugi, pa še žena … ne vem, ali je tu kaj dobrega. Ne, ni. Nekateri imajo moč in voljo živeti naprej, nekateri pa se povsem sesujejo in jočejo nad seboj, kot da bi jim to pomagalo. Prav nič jim ne pomaga, nasprotno, škoduje ostalim okrog njih. Sam se vedno držim reka “Delo svobaja”. Osvobaja te vseh črnih misli, ko se mu prepustiš, moraš misliti nanj, ne pa na druge stvari.

Vaša najnovejša predstava je Zadnje lune, igra o staranju, strahu pred smrtjo in priznanju nemoči. Kako ste pristali v tej težki zgodbi?

Kljub smrti mi je bil tekst všeč, pa tudi o njej govori zelo ironično. Pa o starosti tudi. Saj vsi starci nekaj jamrajo, govorijo: “Boš videl, ko boš enkrat star, ni lepo.” Se strinjam, ko si enkrat star, ni ravno v redu. Ni pa treba venomer jokati. Vsakomur rečem, naj gre delat, ne pa da pred televizijo čepi. Če nima svojega poklica, so pa druge stvari. Če nekaj delaš, lahko dolgo in kvalitetno živiš.

Kakšne so vaše izkušnje s staranjem?

Jaz imam svoj poklic. Hvala bogu, ga lahko opravljam, ker mi možgani še delajo. Fizični napor … ko igraš, sploh ne veš, da ga imaš. Ko možgani nehajo delati, potem s tem poklicem nimaš več česa početi.

Je bil tekst Zadnjih lun zahteven?

Ja, teksta sem se intenzivno učil, pa še vedno ga moram ves čas ponavljati. Nekateri starejši kolegi nočejo več stopiti na oder, ker se bojijo, da bodo pozabili tekst, in jih to še dodatno obremenjuje, zaradi česar se res postarajo tudi v glavi. Sam zaenkrat nimam teh težav. Vajen sem igrati velike vloge, vedno sem se mučil kot zdaj. Mogoče sem se zdaj malo več.

Kakšen odziv publike pričakujete?

Ničesar ne pričakujem. S tem je tako kot pri darilih. Odpreš ga, pa vidiš, kaj je v njem. Ključi od avta, stanovanja ali pa nič. (smeh)

Vlogo profesorja si je močno želel tudi legendarni Marcello Mastroianni, ki je sicer nastopil na krstni uprizoritvi predstave, a je bila to hkrati njegova zadnja vloga. Ja ne razmišljate o upokojitvi?

Bolje, da ne. Po januarskih predstavah grem snemat film v Italijo. Režiserja poznam, scenarija pa še nisem dobil. 19. februarja začnem. Z italijansko igralko, ki jo poznam le s televizije, bova igrala starejši par, ki ima zelo čuden odnos.

Torej le ni res, da se vas režiserji izogibajo?

No, to so specifične vloge … če iščeš starca, najdeš starca. Še sreča, da imam sina. Ko kaj snema, pa potrebujejo očeta, me pokliče in reče: “Ej, fotr, tu imamo eno vlogo zate, boš igral mojega fotra.” (smeh)

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Predstava Zadnje lune ponuja razmislek o staranju in smrti

Katja Pegan: Ohraniti moramo tistega radovednega in radostnega otroka v sebi

Premiere Gledališča Koper ponujajo vpogled v razmišljanje naših sosedov