INTERVJU

»Borila se bom proti razdeljeni in razslojeni Sloveniji!«

Piranska kandidatka Socialnih demokratov na junijskih parlamentarnih volitvah Meira Hot je univerzitetna diplomirana pravnica in magistrica znanosti s področja mednarodnega prava. V politiko je vstopila leta 2010, ko je bila v Občinski svet Občine Piran izvoljena na listi Socialnih demokratov. Med pomembnejše projekte, ki jih je izpeljala kot podžupanja Občine Piran, sodijo uvedba brezplačnih toplih obrokov za občanke in občane v stiski, program celovite skrbi za brezdomne Kažun in program nudenja brezplačne pravne pomoči socialno ogroženim.

Zakaj se že uveljavljena pravnica pravzaprav odloči za kariero v politiki?

Kariere v politiki nisem načrtovala in se pravzaprav še danes, po sedmih letih na položaju podžupanje, ne počutim kot karierna političarka. Predvsem sem ženska, ki rešuje probleme ljudi, ki potrebujejo pomoč. To sem počela kot pravnica in to počnem kot podžupanja. Sem pa v politiko res zašla povsem po naključju. Leta 2009 so me kot Pirančanko izzvali takratni občinski načrti v zvezi s prometom, ki bi nedopustno obremenili življenje ljudi v mestu. Če v demokraciji ljudje ugotovimo, da je politika slaba, imamo možnost, da jo spremenimo. In to sem tudi storila.

Se tudi za položaj poslanke potegujete z željo po spremembah?

Za kandidaturo sem se odločila, ker verjamem, da bi lahko imeli boljšo državo, boljše zakone in boljše odnose med državljani. Zelo me skrbi razpihovanje strahu in sovraštva, s katerim posamezne politične sile zadnja leta zastrupljajo našo skupnost in hromijo naš razvoj. Želim si, da bi bila moja domovina samozavestna in strpna, ne strahopetna in ksenofobna, zato se bom odločno borila proti razdeljeni in razslojeni Sloveniji. Menim, da je prišel čas za novo generacijo politikov, ki bomo svoje znanje in energijo usmerili v vključujočo gospodarsko rast in pravično državo. Potrebujemo konkurenco svežih idej, potrebujemo zaupanje v prihodnost in optimizem, ne pa tovorjenja bremen iz preteklosti. Predvsem pa si želim postati prava piranska poslanka, ne samo poslanka, izvoljena v Piranu. Takšnih smo imeli doslej že kar nekaj, pa Piran od njih ni imel ničesar.

Kaj pričakujete od volitev?

Predvsem upam, da se bo volitev udeležilo čim več državljank in državljanov. Tudi tisti najbolj razočarani nad politiko bi morali razumeti, da volilna abstinenca ni primerna oblika protesta. Razmere, v katerih živimo, so naša skupna odgovornost. Če z njimi nismo zadovoljni in želimo spremembe, moramo zanje tudi sami kaj narediti. Zelo veliko ljudi je v preteklosti žrtvovalo zelo veliko za našo pravico odločati in mislim, da je prav, da eno samo nedeljsko urico namenimo izvajanju demokracije. Verjamem v uspeh Socialnih demokratov, saj imamo dober program in zagovarjamo zgodovinsko preizkušene vrednote, ki zagotavljajo pravičen razvoj skupnosti.

Vaši politični tekmeci na drugi strani zatrjujejo, da je prav vztrajanje pri teh preživetih vrednotah največje breme Slovenije …

Ne verjamem, da je mogoče zgraditi trdno skupnost, ki ne temelji na načelih pravičnosti, enakih možnosti in solidarnosti. Skrbeti drug za drugega ne sme biti nikoli predrago. Želim si živeti v družbi, v kateri vsak posameznik lahko razvije ves svoj potencial, in zavračam družbo, v kateri premožni živijo v ograjenem izmišljenem raju, vklenjenem v bedo in nevarnosti socialno razslojene družbe. Večkrat poudarjam, da je skupnost močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši posameznik. Premalo nas je v Sloveniji, da bi lahko izgubili kogar koli. Zato sem takoj po prevzemu položaja podžupanje pripravila program pomoči ljudem, ki so se znašli v stiski. Ta program se je izkazal za zelo učinkovitega. V letu 2013 je bilo v naši občini med 150 in 160 občank in občanov, ki so lahko do toplega obroka prišli le s pomočjo Občine. Danes jih je v povprečju polovico manj. Ker smo jim na pomoč priskočili pravočasno, so se uspešno pobrali in zdaj skupaj z nami znova soustvarjajo našo blaginjo.

Verjetno pa ne zanikate, da so med nami tudi ljudje, ki skupnost samo izkoriščajo …

Ne sme se nam zgoditi, da zaradi učinkovite socialne države nekateri ne bi želeli delati. Nikakor si ne smemo dovoliti, da bi ljudje, ki uživajo ugodnosti socialne države, živeli bolje kot tisti, ki vsak dan hodijo v službo. Delo mora ostati temeljna vrednota Slovenije. To pa bomo lahko zagotovili le, če bo vsak državljan, ki pošteno dela, za svoje delo prejel pošteno plačilo in si s tem denarjem lahko ustvaril dostojno življenje.

Kakšne načrte imate za razvoj turizma, ki je strateškega pomena za državo in ključna gospodarska panoga vašega Pirana?

Pirančani smo do svojega turizma zelo kritični in včasih kar spregledamo, da zadnji dve leti govorimo o samih rekordih, da so gostje pri nas praviloma zelo zadovoljni in se kljub škrbinam v naši turistični ponudbi k nam radi vračajo. Nujno pa je, da so zadovoljni tudi zaposleni v turizmu, saj gre za delovno intenzivno panogo, ki temelji na osebnem odnosu do gostov in prav pozitivna energija zaposlenih pogosto odločilno vpliva na izkušnjo obiskovalk in obiskovalcev. Prepričana sem, da si naši turistični delavci zaslužijo boljšo plačo, ki pa jim jo bodo delodajalci veliko lažje izplačali, če jim bomo zagotovili višje prihodke iz te dejavnosti. To nam ne bo uspelo brez turističnih inovacij in razširitve naše ponudbe za nove segmente gostov.

Imate kakšne ideje, kako obogatiti turistično ponudbo?

Za uresničitev kakršne koli dobre ideje turizem potrebuje prostor, slovenska prostorska zakonodaja pa je tako slaba, neživljenjska in neučinkovita, da praviloma popolnoma onemogoči izvedbo kakršnega koli razvojnega načrta. Tako v Občini Piran med drugim že dve desetletji čakamo na dovoljenje za izgradnjo golf igrišča, ki bi nam podaljšalo turistično sezono, na posodobitev letališča, ki bi nas približalo svetu, pa na ureditev območja Jernejevega kanala, ki s svojo neurejenostjo odvrača goste od obiska Krajinskega parka Sečoveljske soline. Teh primerov je nešteto.

Toda, prostor naj bi urejale občine, ne država …

Ko gre za prostor, občine v resnici ne odločamo skoraj o ničemer. Državi lahko svoje razvojne načrte le predlagamo, nato pa prekrižamo palce v upanju, da se nas bodo nosilci urejanja prostora morda usmilili. V občini Piran tega usmiljenja, žal, ne dočakamo. O tem, kakšne so razmere na področju urejanja prostora v Sloveniji, morda še najbolj priča dejstvo, da brez aktivnega sodelovanje celotne vlade in parlamenta ne bi bilo mogoče pravočasno izpeljati niti postopka za izgradnjo ene same tovarne.

Kako pa na te razmere gledajo investitorji?

Občina Piran potencialnim zasebnim investitorjem ne more zagotoviti niti tega, da bi lahko prostorsko, okoljsko in družbeno povsem sprejemljive in zaželene projekte umestila v svoj plan, kaj šele, da bi lahko napovedala, kdaj bi ga lahko investitor izvedel. V takšnih razmerah seveda ni mogoče načrtovati naložb in investitorji z dobrimi idejami kmalu za tem, ko v občino pridejo, iz nje tudi odidejo. Zato smo od nove prostorske zakonodaje, ki bo stopila v veljavo s prihodnjim mesecem, pričakovali zelo veliko. A takšna, kot so jo na koncu sprejeli poslanke in poslanci, v ničemer ne bo pospešila našega turističnega razvoja. Očitno v državnem zboru ni bilo nikogar, ki bi se zavzel za piranski turizem. Upam, da mi bodo volivke in volivci 3. junija dali to možnost, saj smo bili predolgo preslišani.

Slovenija v tem trenutku beleži visoko gospodarsko rast. Zakaj menite, da potrebujemo spremembe in nove politike?

Gospodarska rast je priložnost in sredstvo za razvoj skupnosti in zagotavljanje varnosti državljanov, ne pa sama sebi namen. Če rast ni vključujoča in služi le bogatenju elit, država omaga ob prvih znakih gospodarske krize. To se nam je že zgodilo. Odgovore na izzive prihodnosti moramo poiskati med mladimi, ki ne najdejo dela, čeprav so izobraženi, med sposobnimi, ki ostajajo na cesti zaradi globalizacije, med delavkami in delavci, ki si s poštenim delom ne morejo ustvariti dostojnega življenja. Socialna demokracija je njihov glas in Slovenija ga mora slišati.

Bojan Oblak

Povezane vsebine:

»Vedno sem skušal dati prednost tistim projektom, ki so jih ljudje bolj potrebovali«