NE PREZRITE

Bogdan Sojič: »Kanela je hitro postala rock’n’roll tempelj sredi Portoroža.«

Oktobra 2016 smo v Portorožu k večnemu počitku pospremili priljubljen Kanela bar. Kanela ni bil kakršen koli lokal, sploh ni bil samo lokal, njeni stalni gostje vedo povedati, da so z njo izgubili svojo dnevno sobo … Kanela je bil prostor, kjer so se vse razlike v mnenjih, političnih nazorih, pogledih na svet, takšne in drugačne zamere, slabe novice … razblinile ob prvih zvokih z odra. Takrat smo namreč vsi, svetli, temni, majhni, veliki, revni, bogati, stari, mladi, bili na isti strani. Na strani rock’n’rolla. To je tista izguba, ki je vredna žalovanja. Vse ostalo je nepomembno. 

Spomin na Kanelo še vedno živi. Po dveh in pol letih bo za nekaj minut zaživela na odru letošnjega festivala Melodij morja in sonca. Na njem se bo namreč predstavil tudi Bogdan Sojič s pesmijo Kanela.

Bogdan je v Kaneli odraščal, njegova starša sta namreč davnega leta 1992 odprla lokal, ki se je v zgodovino Portoroža zapisal z zlatimi črkami. Po njenem zaprtju se je umaknil iz domačega okolja. V umiku je nastala njegova prva solo skladba, ki jo je napisal med žalovanjem. Z Bogdanom smo se pogovarjali v Piranu, kjer ga zadnje čase lahko spet vidimo. 14. julija 2018 pa ga bomo videli tudi v portoroškem Avditoriju, kjer bo na odru Melodij morja in sonca nastopil kot drugi.

Foto: Rok Dolničar

Do nedavnega smo te pogosto srečevali v Portorožu, zadnji dve leti pa te ni bilo na spregled. Ravno dve leti nazaj je svoja vrata zaprla Kanela. Kaj si počel v tem času in kako si doživel njen konec?

Živel sem v bližini Škofje Loke. Potikal sem se po Škofji Loki. Začel sem pisati in igrati kitaro. Moram reči, da mi je Škofja Loka prirasla k srcu. Najbrž je v manjših krajih normalno, da te vsak mimoidoči pozdravi, in ljudje so prijazni … Zdaj živim v Ljubljani, kjer tega ni. No, če bi mi tu vsak mimoidoči rekel »dober dan«, bi bilo malce čudno. Najbrž bi se mi zmešalo. (smeh).

Posledice množičnega odmika od realnosti s “pametnimi” telefoni in ostalimi oslarijami so vidne. Ljudje v manjših krajih nimajo časa za »pametne« telefone, tisti v mestih pa nimajo časa za življenje. Sam nimam niti profila na Facebook-u. Priznam, da kdaj odprem profil od »benda« in »špijuniram«, kaj se dogaja. (smeh)

Ne vem, kako bi opisal svoje doživljanje konca Kanele. Meni se zdi, da še ni konec. Imam ta privilegij, to dolžnost oz. blagoslov in prekletstvo … da nosim ime »Kanela« naprej. In sem za to hvaležen.

Začetki Kanele segajo v leto 1992, bila je torej nekaj let mlajša od tebe. Kakšna je njena zgodba o nastanku? Najbrž ti je oče veliko pripovedoval o tem?

Starša sta najprej najela kabine na plaži in »furala« trgovino z artikli za plažo, kasneje pa uredila lokal, plažni lokal, ki se je kar kmalu razvil v rock’n’roll tempelj sredi Portoroža. Kanela je svoja vrata odprla leta 1992, njeni začetki pa najbrž segajo daleč nazaj, v očetovo mladost, ko se je izoblikovala njegova osebnost. Menim, da je bila Kanela prav zaradi njega tako zanimiva za vse ljudi, tudi za glasbenike. Pogosto sem se vprašal, zakaj imajo vsi ti glasbeniki oz. ljudje tako radi mojega očeta. Najverjetneje jih pritegne njegova iskrenost. Ko je zadovoljen s tabo, ti to odkrito pokaže, če mu kaj ni prav, pa te na hitro nekam pošlje.(smeh) Pa seveda spoštovanje do glasbenika, umetnika in predanost skupnosti. Toliko je prispeval …

Kateri je tvoj prvi spomin nanjo? Kdaj si se prvič srečal s Kanelo?

Joooj … kdaj sem se prvič srečal s Kanelo? Saj ne vem, imel sem šest let, ko se je lokal odprl, takrat smo menda z bratom in bando s plaže »hengali« in poslušali rock’n’roll in noreli skupaj s starejšimi. Zelo živo se spominjam, ko so mi kupili trobento. Suhi (Janez Suhadolčan) je hotel, da igram pred polno teraso. Stiska je bila tako huda, da mi je trobenta skoraj padla iz rok. Pa v glasbeni šoli te naučijo samo note brati, tako da nisem mogel iz glave nič zaigrati. Sram me je bilo … Suhi pa mi je mahal z denarjem, češ da bom zaslužil. (smeh)

Potem je bil tako pozoren, kot zna biti samo on … če hoče, seveda … šla sva za lokal in sem nekajkrat zatrobil. Tako sem zaslužil prve tolarje. In zbežal. (smeh)

Malokdo ima priložnost, da skoraj dobesedno raste z glasbeniki, tako kot si ti. Kako je bilo odraščati ob glasbi?

Dokler ne odrasteš in vidiš, kako odraščajo drugi ljudje, se ti zdi to normalno. Mislim … saj niso bili samo glasbeniki. Bili so mestni boemi, taki in drugačni liki in … da, nora poletja z glasbeniki, ki so se »znašli« kar pri nas doma … Pero (Lovšin), ki spi pri nas na kavču … jem zajtrk pred hišo in iz očetovega spačka, z zadnjih sedežev, pade nek tip, pride do mene in me vpraša, kdo sem in kje smo … Čudi me, da me ni vprašal, kdo je on. (smeh) Bil je kitarist od Lovšina. Potem je mama tudi njemu postregla z zajtrkom. Mami je bila dobra gostiteljica, kasneje pa skoraj vedno soudeležena. (smeh) Aki (Parni valjak) je bil tudi pogosto pri nas itd.

Katerih koncertov se spominjaš in kateri glasbeniki so nate naredili največji vtis?

Pri takšni množici koncertov bi težko rekel. Vsekakor ne bom pozabil »Perota« Lovšina, ko sva z bratom delala za šankom in po koncertu »nabijala« Iggyja Popa, Sex Pistolse, Clashe, Stonese … In »razbijala« lasten lokal. Tudi Pero in »fotr« nista bila nedolžna. (smeh)

Vtis! Vsak je po svoje naredil vtis name … tako Jan Plestenjak kot Skočir in Bigfooti, ki so večkrat prišli po zavetje k Draganu.

Ko sem delal koncert Zmelkoow, sem bil ganjen (jaz veliki romantik, saj me lahko zafrkavate), ko mi je Goga posvetil komad. »Orao pao.« Pa rad imam Gogo, prišel nas je podpreti, ko smo ga povabili, in se do konca znorel. Ne vem … Marko Brecelj, povabil me je, da prevzamem neko priznanje oz. plaketo ali nekaj podobnega v njegov klub v Koper. Želel sem priti z očetom, a so mu za mesec dni odvzeli prostost zaradi ene butaste kazni za nek koncert, ki ga je organiziral v Kaneli. Brecelj me je povabil na oder, mi dal flaškon belega vina in rekel, da to nagrado podeljuje Kanela baru in ekipi, ker vztrajno »ščijemo proti vetru«. Zahvalil sem se mu. Aki Rahimovski je obiskal očeta. V tistem času so mi take pozornosti veliko pomenile, ker mi je bilo težko zaradi očeta. Še zdaj mi pomeni.

Je Kanela razlog, da si se tudi sam začel ukvarjati z glasbo? So bili vedno bobni?

Eh, ne … vpisali so me v glasbeno šolo … In sem prišel z idejo, da bom igral bas kitaro, brat pa bobne. Benjamin Makovec je skomignil z rameni, jezno rekel, da tega žal nimajo v programu in se odločil, da bom igral trobento. Tako sem bil obsojen na trobento … Kasneje sem se navadil nanjo. Ko sem začel igrati v orkestru, pa sem se navdušil nad bobni. Če si v stiku z inštrumenti, vajami in glasbo, prej ali slej vzameš v roke vsak inštrument. Brez življenja v Kaneli pa si ne predstavljam, da bi se na tak način razvil. Toliko glasbe, toliko let, toliko dni, noči, zim, poletij. A veš, koliko je to ur, minut, koliko je to sekund, mesecev, tednov … (smeh)

Foto: Janez Volmajer

S prijateljem Juretom sta leta 2008 ustanovila skupino Eskobars. Jure rad pove, da je ideje, zgodbe za besedila črpal kar v Kaneli. Kakšne so bile te zgodbe?

Zgodbe, ki smo jih črpali, so lepe. Jure dobro piše tekste o stvareh, ki se dogajajo okrog njega in v njem samem, med nami, okrog nas.

Z Eskobarsi ste izdali dva albuma, se zavihteli proti vrhu na obalni sceni, potem pa delovanje prekinili. Pogrešaš nastope s kolegi iz benda?

Pogrešam tudi to. Posnel bi novo »plato«. So pa tudi stvari, ki jih ne pogrešam.

Foto: Nataša Fajon

V pogrebni knjigi ob Kanelinem koncu je nekdo napisal »Prostor je zradiran, a Kanela bo živela večno«. Na obali takega prostora preprosto ni več. Zakaj so po tvojem mnenju ljudje radi zahajali v Kanelo?

Rock’n’roll. Zavetje. Liberalizem. Spoštovanje. Borba. Pogum. Delo. Svoboda. Zmeda. Človek. Ljudje. Mi. In vsi stalni gostje. Posebneži. Vsak na svoj način lep in čuden in … tudi grd … in tako je tudi življenje … predvsem pa nič plastike … življenje ni plastično. Pa veliko ljubezni in greha. (smeh)

Posebnost je bila tudi ta, da so bili obiskovalci zelo različne starosti. Od najstnikov pa do formalno starejših ljudi. Lahko rečemo, da je glasba prava za medgeneracijsko povezovanje?

Seveda! Pogrešam Kanelo … vsakič, ko gledam slike, imam močne občutke nostalgije, mešane občutke žalosti, veselja … Med pisanjem »komada« Kanela sem jokal. Težko je, a hkrati lepo. Opažam, da imam raje spomine kot fotografije.

Zdaj podoživljam Kanelo tako, da grem kdaj k Suhiju na obisk z upanjem, da bo tam še ostala ekipa in se bom smejal in se počutil spet doma. Kanela je bila posebna zaradi vseh ljudi, ki so ustvarili to kulturo. Lahko bi ji rekli »Kanela kultura«. Vsak po svoje »utrgan«, vsak malo skrivnosten … Lahko bi napisal knjigo o tem ali neskončen strip ali nadaljevanko.

Videli te bomo na letošnjem festivalu Melodij morja in sonca. Predstavil se boš s pesmijo Kanela. Zakaj ravno MMS?

Zakaj ravno MMS … ker bi rad svoje občutke delil pred domačo in širšo publiko in naredil na tej točki piko in odprl novo poglavje.

Kaj pričakuješ od nastopa?

Zmedo in strah … (smeh) Upam, da ne bom jokal med pesmijo, ker je potem ne bom mogel odpeti, komisija in ljudje pa bodo zmedeni.

Lahko torej pričakujemo, da bo Kanela znova zrasla nekje? Morda tudi Eskobarsi?

Nekje že raste Kanela … Eskobarsi pa tudi.

Nataša Fajon

Povezane vsebine:

Jure Lesar: »Vedno sem si želel ustvarjati takšno glasbo, kot jo ustvarjam zdaj.«